Marjan Horvat  |  foto: Borut Krajnc

24. 8. 2018  |  Mladina 34  |  Družba  |  Intervju

Mojca Širok, novinarka in pisateljica

»Zatiskamo si oči pred dejstvom, da je pojav salvinijev, le penov, wildersov odziv na stvaren problem, s katerim se evropske družbe ne znajo spoprijeti«

V dveh mesecih po oblikovanju nove italijanske vlade, ki jo sestavljata populistično Gibanje petih zvezd in skrajno desna Liga, se je na Apeninskem polotoku povečalo število napadov na priseljence iz afriških držav in na Rome. Med medijsko bolj izpostavljenimi je bil umor 29-letnega Soumaila Sacka, temnopoltega kmetijskega delavca po rodu iz Malija, ki je delal v Kalabriji. Julija je moški iz Vicenze z zračno puško streljal na migranta, o podobnih primerih so poročali tudi iz Caserte, Forlíja in Latine. Tudi v tuji javnosti je močno odmeval rasistični napad na 22-letno Daisy Osakue, temnopolto italijansko državno reprezentantko v atletiki, ki je skorajda oslepela zaradi drobca jajca, ki sta ji ga napadalca v Moncalieriju zalučala v oko. Sredi julija je nekdanji uslužbenec italijanskega senata z balkona svojega stanovanja ustrelil 14-mesečno romsko deklico, ki se je z mamo sprehajala po eni izmed ulic rimskega okrožja Centocelle. Ob tem napadu se je odzval predsednik Sergio Mattarella z besedami, da »Italija ne sme biti podobna ’Divjemu zahodu’, kjer lahko kdo kupi puško in ustreli enoletno deklico ter ji uniči zdravje in prihodnost«.

Te besede je italijanski predsednik zagotovo namenil tudi Matteu Salviniju, novemu italijanskemu notranjemu ministru in predsedniku Lige, ki se – očitno po ameriškem vzoru – zavzema za uvedbo oborožene samoobrambe. Tudi sicer je Salvini najbolj izpostavljeno ime v novi italijanski vladi, saj po mnenju političnih komentatorjev s svojo ostro retoriko neti sovraštvo do migrantov. Povedno je, da se je Salvini v svoji »križarski vojni« proti migrantom upal spreti celo z vodstvom RKC, ki v odnosu do migrantov sledi evangelijskemu nauku, da je treba vsem ljudem v stiski nuditi pomoč. Kot na dlani je jasno, da skuša Salvini na podlagi migrantske »grožnje«, s kljubovanjem Evropski uniji in zavračanjem okorelih italijanskih političnih in kulturnih elit reafirmirati (novo) italijansko nacionalno identiteto in hkrati v imenu »čistega ljudstva« ustvariti takšno državo strahu, nezaupanja in negotovosti, v kakršni bi lahko njegova Liga, čeprav manjša partnerka v koaliciji, ponudila rešitve za napetosti v družbi, ki jih sicer pomaga sama ustvarjati. Homogenizacija narodnega telesa s pomočjo izpostavitve »grešnega kozla« – nekoč Judov in Romov, danes migrantov in spet Romov – je stari »recept« strank skrajne desnice v njihovem prizadevanju zavihteti se na oblast. Ta čas mu sledijo tudi populistični voditelji v nekaterih vzhodnoevropskih državah, ki pa si vendarle ne upajo drezati v spomin na narodnoosvobodilni boj v času nacizma. Salviniju ni nerodno koketirati s tem temnim obdobjem evropske zgodovine. Konec julija, ob obletnici Mussolinijevega rojstva, si je na Twitterju privoščil čivk »Tanti nemici, tanto onore« (Toliko sovražnikov, toliko časti), variacijo na diktatorjev znani rek »Molti nemici, molto onore« (Veliko sovražnikov, veliko časti).

O tem, v kaj se pod vodstvom nenavadne koalicije Gibanja petih zvezd in Lige spreminja Italija, kaj je botrovalo vzponu Lige na oblast in o vlogi migrantske problematike v tem kontekstu, smo se pogovarjali z Mojco Širok, v devetdesetih letih novinarko Mladine, nato pa 13 let dopisnico TV Slovenija iz Italije in Vatikana. Dobra poznavalka razmer na Apeninskem polotoku, avtorica treh knjig o italijanski politični stvarnosti, je po vrnitvi v Ljubljano prevzela urednikovanje in vodenje zunanjepolitične oddaje Globus. V letošnjem letu se je s svojim romanesknim prvencem Pogodba, izšel je pri Založbi Mladinska knjiga, uveljavila tudi kot pisateljica. Ta čas snuje nadaljevanje slikovite mafijske zgodbe, nagrajene z Modro ptico. Kraj dogajanja, v osrčju katerega bo znova vloga mafije v vzporednih strukturah oblasti, bo Ljubljana.

Jasno je, da je desničarska Liga, ki je bila od svoje ustanovitve konec osemdesetih let prejšnjega stoletja omejena na severno in del osrednje Italije, v zadnjih letih z ostro retoriko proti migrantom pridobivala podporo Italijanov in Italijank. Ko je Matteo Salvini ob prevzemu stranke v letu 2013 črtal besedo Severna iz uradnega imena stranke, da bi jo uveljavil na nacionalni ravni in namesto italijanskih »južnjakov« za nasprotnika določil migrante, so ga italijanski volivci na zadnjih volitvah v marcu »nagradili« z 18 odstotki glasov podpore in z umestitvijo njegove stranke takoj za Gibanjem petih zvezd, s 34 odstotki podpore volivcev zmagovalko volitev. Nestrpnost do migrantov v Italiji, v to državo prek Sredozemskega morja množično prihajajo že od začetka stoletja, sicer ni nov pojav, a zaradi velike solidarnosti Italijanov z njimi v preteklosti ni nikoli prevladal. Zakaj je Ligi s svojo ksenofobno politiko v le nekaj letih uspelo prepričati več kot šest milijonov Italijanov?

Ksenofobna čustva so bila v Italiji ves čas prisotna, vendar jih je v prejšnjih letih široko obsegajoča Berlusconijeva stranka Naprej, Italija, v kateri so našli svoje mesto pripadniki skrajno desnih skupin, sredinskih in celo tistih z levo politično usmeritvijo, deloma nevtralizirala, saj je Berlusconiju uspelo na politično sprejemljivejši način in z zanj značilnim nasmehom zadovoljevati tudi takšna čustva. Po Berlusconijevem odhodu z oblasti je ta »zabojnik« razpadel. Šele tedaj se je strankam, kot je Severna Liga, ki je bila s svojimi stališči proti »južnjakom« in nestrpnim jezikom na obrobju italijanskega političnega prostora, ponudila priložnost za osamosvojitev in preboj v politični vrh. Obenem pa so se razmere v svetu, tudi v neposredni okolici Italije, tako spremenile, da se nikomur več ni treba skrivati za politično korektnostjo. Nikogar ni več sram govoriti o izgonu migrantov ali zavračanju pomoči tem ljudem. Zagotovo je tudi prej marsikdo v Italiji menil, da migrantom ob prihodu v Evropo ne bi smeli pomagati, saj bi s tem spodbudili prihod še večjega števila migrantov, vendar teh misli ni bilo primerno izreči. Toda evropska migrantska kriza leta 2015 je vse spremenila. Z vzpostavitvijo nove, »balkanske« migrantske poti so maske padle, saj so se z migracijami v Evropo na neposreden, krut in brutalen način soočile tudi države osrednje in severne Evrope, ki prej problema niso zares razumele, saj so breme reševanja begunske krize v glavnem preložile le na pleča »vstopnih držav«. Italija je v preteklosti iskala in ponudila rešitve zanjo, vendar jih je ostala Evropa zavračala in se pogosto zgražala nad njimi, saj naj bi kršile človekove pravice migrantov. Italijanom se je za malo zdelo, da jih je Evropa tedaj pustila na cedilu, vendar so šele po odprtju »balkanske« poti, ko so videli, kako so se druge evropske države odzvale na dogajanje, ki so mu bili sami priča že leta, nakopičena čustva v njih privrela na dan. Najbolj ksenofobna med njimi so se kanalizirala tudi v podpori Salvinijevi Ligi.

Ne smemo pozabiti, da je Berlusconi leta 1993, čeprav tedaj še ni bil politik, s svojo podporo Gianfrancu Finiju in njegovemu Narodnemu zavezništvu politično opral in rehabilitiral postfašiste.

Salvini je s svojo Ligo spretno zajadral na valovih nestrpnosti do migrantov in jo s svojo retoriko še zaostril. Ob njegovem vstopu v vlado se je občutno povečalo število napadov na priseljence. A že lani so organi pregona zabeležili več ducatov rasistično motiviranih napadov na priseljence. Je res Salvini edini katalizator sedanje ksenofobije v Italiji?

Seveda se takšni napadi dogajajo in so vse pogostejši, če jim s svojimi besedami in dejanji daje legitimnost notranji minister. Prej takšnih napadov ni bilo, saj se je politika, tudi italijanska, vsaj navzven zavzemala za spoštovanje in sprejemanje drugačnosti … Povedno je, da v Italiji v času gospodarske krize ni nastalo ali se okrepilo skrajno desno gibanje, kot sta denimo ksenofobni grška Zlata zora ali Alternativa za Nemčijo. Ni nastalo, ker so Italijani dobili Gibanje petih zvezd in ker je dotlej Berlusconijev »zabojnik« vse takšne skrajno desne glasove, ki seveda obstajajo tudi v Italiji, preoblikoval v politično sprejemljive in jim nadel videz politične korektnosti. Pripadnikom takšnih grupacij znotraj njegove stranke ni bilo treba kričati ali biti nasilni, saj je Berlusconi s svojimi politikami udejanjal njihove cilje …

Ne smemo pozabiti, da je Berlusconi leta 1993, čeprav tedaj še ni bil politik, s svojo podporo Gianfrancu Finiju in njegovemu Narodnemu zavezništvu politično opral in rehabilitiral postfašiste. Ko je Berlusconi dejal, da bi, če bi bil občan Rima, volil Finija za župana, tedaj poti nazaj več ni bilo. Do tistega trenutka v Italiji ni bilo sprejemljivo, da bi bilo takšno Italijansko socialno gibanje, ki ga je takrat vodil Fini, čeprav je bilo v parlamentu že od leta 1946, sestavni del kakršnekoli uradne politične konstelacije. Enako marginalizirana v parlamentu je bila v povojnem obdobju tudi Italijanska komunistična stranka. Berlusconi je Finiju omogočil, da je iz stranke, ki so jo ustanovili veterani Mussolinijeve Savojske republike, naredil sodobno desničarsko politično silo. V zavezništvu z Berlusconijem je skoraj 20 let vladal Italiji, čeprav se njeni člani niso nikoli odrekli njeni fašistični preteklosti.

Podobno je Berlusconi verjetno ravnal tudi v odnosu do Severne lige, obenem pa ves čas pazil, da nobena izmed strank ni »prerasla« njegove Naprej, Italije, kaj šele njega samega.

Da, tudi njih je Berlusconi vključil v svojo koalicijo, v svoj »zabojnik«, in jim nadel spoštljivejši videz. Šele ko je ta »zabojnik« začel zaradi Berlusconijeve starosti, njegove osebne politične historiografije in dejstva, da si ni ustvaril političnega naslednika, ker »v senci velikega hrasta ne uspevajo druge rastline«, razpadati, je dobila svojo priložnost Liga in z njo Salvini. Salvini je sicer na politični sceni že 20 let, vendar v tem času ni naredil česa zares opaznega. Bil je aktivist Severne lige, na njeni listi je bil tudi izvoljen v milanski mestni svet in nato še v evropski parlament. V njem je govoril enake stvari, kot jih danes, vendar ga v tistem zgodovinskem času, po mojem za vedno mrtvem, nihče ni jemal resno. Takrat se je zdel Salvini politični norec, vendar ne smemo pozabiti, da so podobno govorili tudi za Trumpa ali ob njegovih političnih začetkih za Berlusconija. Salvini je čakal na svoj trenutek, na čas, ko so se Italijani začeli spraševati, zakaj bi še volili večkrat obtoženega ostarelega tipa, kot je Berlusconi, ki jim v času svojega vladanja ni mogel dati tistega, kar je obljubil. Danes vedo, da svojih obljub ne more izpolniti. Salvini pa jim je obudil upanje, da bo popravil krivice in spremenil stvari, ki jim gredo na živce.

Gibanje petih zvezd nekako rešuje Italijo pred Ligo in njenimi ekscesnimi politikami, hkrati pa, kar je prav tako pomembno, obuja upanje v oblikovanje nekoč bolj demokratične Evrope.

Povedno je, da sta Gibanje petih zvezd in Liga prišli na oblast zatem, ko je z reformami spodletelo Matteu Renziju, premieru iz vrst etablirane Demokratske stranke.

Največja tragedija v zgodbi o vzponu teh dveh strank na oblast je ta, da so Italijani dali najprej priložnost »stari« stranki. So Italijani krivi, da so potem, ko Demokratom ni uspelo, volili Gibanje petih zvezd in Ligo? Koga pa naj bi volili? Demokrati so na evropskih volitvah leta 2014 dobili 40 odstotkov glasov podpore. Tudi zato je »zunanja ministrica« EU postala Italijanka, Federica Mogherini, saj je z imenovanjem italijanske demokratke na to prestižno mesto v EU Bruselj Rimu sporočil, da je Italija po krizi na pravi poti okrevanja. Matteo Renzi je ob nastopu premierskega mandata imel podporo vseh. Javno so ga podprli novinarji, komentatorji in tudi največji kritiki politike Demokratske stranke, pa tudi tisti, ki so poznali Renzija in njegovo politično okolje, saj so upali, da mu bo uspelo udejanjiti tiste reforme, ki jih je Italija morala izvesti. Dali so mu carto bianco. Dali so mu čas. Renzi bi tedaj lahko naredil prave poteze. Če bi jih, bi se danes pogovarjala o drugih temah in ne Salviniju in vzponu njegove Lige.

Zakaj Renziju ni uspelo? Zaradi prevelikega ega, politične zaslepljenosti in misli, da se lahko poigravaš z ljudmi in jih preigravaš. Ni mu uspelo tudi zaradi napačno zastavljene politične agende. Naprej se je lotil ustavne reforme, čeprav je vedel, da bo drezanje v politični ustroj države sprožilo konflikt v politiki in v javnosti. Ko je referendum o tem vprašanju povezal z usodo svoje vlade in sebe kot njenega mandatarja, je bilo jasno, da bo postal politični mrtvec. Med njegove osebne lastnosti se je zalezel še vehementni občutek o večvrednosti političnih elit. Tedaj 40-letni Renzi, ki je svoj mandat začel v vlogi rotamattore (razbijalca) političnega prostora in z obljubo, da bodo pod njegovim vodenjem države priložnost v politiki dobili tudi mlajši ljudje, je na koncu, paradoksalno, obveljal za pripadnika starih sil. Upravičeno, kajti kot premier je sprejemal odločitve njim v prid. Njegov poraz je omogočil uspeh Salviniju, predvsem pa Gibanju petih zvezd.

Tuji mediji pišejo, da sta z junijem Italiji zavladali dve populistični stranki. Vendar pa sta Gibanje petih zvezd in Liga po notranjem ustroju in ideološkem diskurzu povsem različni stranki. Kaj je pravzaprav Gibanje petih zvezd? Zdi se, da nima izdelane politične platforme, prepoznavno je le v tem, da nekako »ustavlja« Ligo.

Prav imate. Res je Salvini dosegel izjemen volilni uspeh, vendar je ta neprimerljiv z uspehom Gibanja petih zvezd, ki ga je podprla več kot tretjina Italijanov. Gibanje nekako res rešuje Italijo pred Ligo in njenimi ekscesnimi politikami, hkrati pa, kar je prav tako pomembno, obuja upanje v oblikovanje nekoč bolj demokratične Evrope. S svojim delovanjem izpričuje, da je v sodobni Evropi vse manj prostora za politične elite, ki se ne zmenijo za realne potrebe volivcev. Nekateri pravijo, da je ta sprememba v političnem in javnem metjeju posledica uvedbe novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Ta pojav je treba pripisati demokratizaciji informacijskega prostora. Danes, ko so ljudje z novimi tehnologijami v vsakem trenutku prisotni povsod, lahko vsak bedak, ki prej ni imel dostopa do političnega odra ali možnosti biti slišan, postane v delčku sekunde viralen po vsej obli. Danes politična elita ne more več nikogar ignorirati, tudi tistega ne, ki nastopa s kretenskimi stališči, kajti cel svet ve, da ta človek obstaja. Popolnoma se je spremenila podstat naše družbe, tudi naša življenja. Zdi se, da le še politika ne razume povsem novih družbenih okoliščin. Gibanje petih zvezd je odraz teh sprememb, tudi z drugačno oblikovanima politično platformo in diskurzom. Tudi oni so zasnovani kot nekakšen »zabojnik«, v katerem so lahko tudi fašisti, skrajni levičarji, predvsem pa razbesnjeni državljani, ki imajo vsega dovolj. Gibanje je pomemben politični eksperiment, po katerem bi se morali zgledovati tudi v drugih državah. Deloma se že. Tudi Macron je pravzaprav le bolj »polikana«, bolj na establišment vezana verzija tega eksperimenta. Bomo te pojave imenovali populistične? Zakaj pa ne? Kaj je narobe s populizmom? Danes je pravzaprav vse populistično, stvar populusa, z našimi življenji in delom vred. Politika še ni povsem zajadrala na valu teh novih družbenih sprememb, čeprav bi lahko izkoristila priložnost in z novim, demokratičnim, vseobsegajočim programom udejanjila resnične želje prebivalstva. Italija je bila v prejšnjem stoletju dvakrat politični laboratorij: s pojavom fašizma in z Berlusconijevim političnim projektom. Napovedala je razvoj svetovne politike. Danes se vsi zgražamo nad besedami in ravnanji ameriškega predsednika Donalda Trumpa, pozabljamo pa, da so mu zanje kot legitimno izvoljenemu političnemu voditelju dali mandat ameriški volivci. Tudi ko je Berlusconi leta 1994 vstopil na politično prizorišče, so ob njegovi pojavi in besedah vsi umirali od smeha, se delali norca iz njega.

Toda v čem se Trump razlikuje od Berlusconija izpred 25 let?

Gibanje je precej močnejši partner v italijanski vladi, a govorimo le o Salviniju. Zakaj?

Ker je zaradi svojega političnega pedigreja, izkušenosti, makiavelističnega talenta, če hočete, zlasti pa jasnega diskurza stranke, ki jo vodi, politično močnejši. Gibanje je šibkejše, saj nima prepoznavnega voditelja, a ga tudi noče imeti, saj je zasnovano na načelu demokratičnosti in enakopravnosti vseh članov. Salvini je močnejši še zato, ker je njegovo sporočilo, takšno, kakršno pač je, preprosto in enoznačno. Obe stranki sta, podobno kot Berlusconi, ki se je zavihtel na oblast po korupcijskih škandalih, ki so v začetku devetdesetih pretresali stare politične stranke, spretno zasedli prazen prostor. Toda Salvinijeva Liga ne bo nikoli večinska stranka, če bo ostala takšna, kakršna je. Prihodnost italijanske politike je v marsičem odvisna od vloge, ki jo bo v njej odigralo Gibanje petih zvezd. Vprašanje je, ali jim bo stranko, sestavljeno iz včasih diametralno nasprotno mislečih ljudi, uspelo obdržati skupaj. Za zdaj je malo možnosti, da bi obstalo v takšni obliki, kot je, saj večino političnega odra zaseda Salvini. Zdi se, da Italiji danes vlada Salvini. Tudi javna podpora mu vsak dan raste. Obenem so sedanje politične razmere v Italiji in v drugih članicah EU bolj naklonjene politikom, kot je Salvini. Pravi kazalnik, česa je zmožno Gibanje petih zvezd in njemu podobna evropska gibanja, bodo naslednje volitve. Če se bo Gibanje do tedaj razpršilo, bi lahko novo praznino zasedel Salvini, če bo seveda znal – podobno kot Berlusconi – »preobleči« svojo kožo in se afirmirati kot politik s politično sprejemljivimi stališči.

Italija je bila v prejšnjem stoletju dvakrat politični laboratorij: s pojavom fašizma in z Berlusconijevim političnim projektom. Napovedala je razvoj svetovne politike.

Za zdaj gre Salvini na nož z vsemi protagonisti v italijanski družbi in politiki. Sprl se je celo z rimskokatoliško cerkvijo, saj pravi, da si ta v svoji brezpogojni pomoči migrantom zatiska oči pred resnično nevarnostjo, ki jo ti ljudje pomenijo v Italiji. Po drugi strani pa nekateri katoliški duhovniki Salviniju očitajo, da izkorišča katoliške simbole za utrjevanje italijanske narodne identitete, le malo pa mu je mar za izvorne nauke evangelijev.

Tudi Berlusconi je bil nenehno v sporu z Italijansko škofovsko konferenco. Tudi njega so opominjali, ga politično preigravali, kar so lahko počeli, saj je imel Sveti sedež v njegovem času tedaj v Italiji precejšnjo politično težo in moč. Imel jo je, ker so imeli pomembno besedo v Italijanski škofovski konferenci tudi škofje in kardinali, ki so aktivno posegali v italijansko politiko. Njihovo besedo je bila politika prisiljena poslušati. Ob začetku pontifikata papeža Frančiška sta se vpliv in moč RKC v italijanski politiki in družbi opazno zmanjšala. Pred njegovo izvolitvijo je bilo nepredstavljivo, da bi kdo javno kritiziral papeža ali oporekal njegovim stališčem. Danes, pet let po njegovem imenovanju, je takšno početje povsem dopustno, nihče se več ne zgraža. Zato si danes, v tem novem zastrupljenem ozračju, celo neki Matteo Salvini, ki si pred štirimi leti ne bi upal niti v sanjah oporekati papežu, drzne reči: »Spoštujem papeža, spoštujem cerkev, toda tukaj se pa motite. Ti ljudje so teroristi in nimajo tukaj kaj delati«. Tako zelo se je spremenil politični in družbeni kontekst v Italiji. A ne gre se slepiti: priseljenci, begunci in migranti, v Italiji in drugod, so problem.

Zdi se, da Evropa tega problema, verjetno tudi zaradi imperativa politične korektnosti, zasnovanega v prejšnjem obdobju, ne zmore realistično opredeliti in zanj najti ustrezne rešitve.

Sedanje preseljevanje ljudstev ne bo pojenjalo. Ne selijo se le ljudje iz afriških in bližnjevzhodnih držav, izropanih in ujetih v vrtince vojne, nasilja in brezperspektivnosti, temveč selitve narodov potekajo tudi v Evropi. Vasi v BiH se praznijo. Ljudje iz te države danes ne odhajajo več kot gastarbajterji v Slovenijo, Nemčijo, v Švico in druge evropske države, da bi se nekoč vrnili na svoje domove. Prodajo vse svoje imetje in odidejo. Danes, skoraj 25 let po koncu vojne, jim je postalo povsem jasno, da tolikokrat obljubljene obnove njihova država ne bo dočakala. To je le dogajanje v mikrodelčku Evrope, nam najbližjem, a mnogi Evropejci iščejo kraj, kjer bi lahko bolje živeli. Gre za legitimne življenjske izbire, vendar se o preseljevanju v Evropi in v Evropo, čeprav bi se morali, ne zmoremo razumno pogovarjati. Kdorkoli zastavi vprašanje o ljudeh, ki se selijo v Evropo kot problem, tvega ožigosanje s ksenofobom. Zatiskamo si oči pred dejstvom, da je pojav salvinijev, le penov, wildersov odziv na problem, s katerim se evropske družbe ne znajo spoprijeti. Tudi v Italiji sem kot dopisnica med letoma 1999 in 2007 zaznala velike spremembe v sestavi italijanske družbe. Ne vrednotim teh sprememb, a zdi se mi, da že z opozorili nanje tvegam, da bi mi kdo pripisal politično nekorektne besede.

V Italiji je le v zadnjem desetletju novi dom našlo skoraj 2,5 milijona migrantov, v glavnem iz afriških držav. Danes v tej državi živi že več kot pet milijonov priseljencev.

Spremembe so očitne in občutne. Povedno je, da so bile do leta 1999, ko sem prvič prišla v Rim za dopisnico, skoraj vse trgovine italijanske, egipčanski prodajalci zelenjave prej izjema kot pravilo, maroški poulični prodajalci pa čista eksotika. Že pet let pozneje v isti rimski četrti ni več niti ene italijanske trgovine s prehrambnimi izdelki, vse so v rokah bangladeških in egipčanskih trgovcev. Danes se ne moreš več sprehajati po turistično najbolj obleganih rimskih ulicah, ne da bi te nadlegovali z vsiljevanjem ponarejene robe ubogi nezakoniti priseljenci iz črne Afrike. Tistega, ki bo parkiral na enem izmed brezplačnih parkirišč v ožjem središču mesta, bo takoj obkrožilo pet priseljencev in od njega zahtevalo kakšen evro, ki jim ga bo vsak, v strahu pred tem, da mu prerežejo gumo ali kaj podobnega, seveda dal. Če k temu prištejemo še realno znižanje plač v zadnjih desetih letih, je razumljivo, da mnoge Italijane prepričajo tisti politiki, ki za njihovo slabše življenje okrivijo te ali druge »čefurje« z juga. Nihče pa se ne vpraša, kdo je dal priseljencem dovoljenje za odprtje trgovin in podjetij v središču Rima, kdo, katere kriminalne organizacije izkoriščajo bedo nezakonitih priseljencev. S temi licencami v Rimu in drugod po državi trgujejo zelo majhne skupine ljudi, ki seveda grdo izkoriščajo svoje »podnajemnike«.

Marsikdo opozarja, da je italijanski sistem poslovanja kaotičen in prežet s korupcijo, zelo pomembno vlogo pa naj bi v njem imele tudi kriminalne združbe. Minister Matteo Salvini je boj proti korupciji in mafijskim združbam umestil med prioritete svojega mandata. Zakaj ga je potem Roberto Saviano, avtor romana Gomora, opredelil za »ministra podzemlja«? Morda tudi zato, kot so v svojem prispevku poudarili novinarji Guardiana, ker je njegova stranka predlagala dva zakona, ki kriminalnim družbam olajšujeta njihovo »poslovanje«: umik limita na gotovinske transakcije in široko amnestijo davčnih goljufov. Sprejetje zakona so sicer preprečili v Gibanju petih zvezd.

No, sama ne verjamem, da je Salvini povezan s komerkoli iz podzemlja. Tudi Saviano najbrž ni mislil na neposredno povezavo. Dejstvo pa je, da je Salvini izvrševalec politik, ki ne onemogočajo delovanja teh skupin. Se je kdo vprašal, zakaj je v italijanskem gospodarstvu toliko nezakonite gotovine in zakaj kriminalne organizacije razpolagajo s toliko tekočega denarja? Zakaj ne uvedejo brezgotovinskega poslovanja? Premier Mario Monti je pred nekaj leti uvedel omejitev gotovinskega poslovanja do vsote 1000 evrov. Zanimivo je poslušati razprave o tem vprašanju v italijanski javnosti, zlasti tiste govornike, ki povsem resno navajajo argumente, zakaj naj takšen ukrep ne bi bil primeren. Menda tudi zato, ker upokojenci niso vešči uporabe bančnih kartic. Koliko ljudi pa še nima klasične bančne kartice? Tudi upokojenci bi se jih lahko naučili uporabljati ali pa bi jim kdo pomagal. Zakaj se nikomur ne smilijo upokojenci, ko morajo izpolniti obrazec za dohodnino ali druge obrazce? S prepovedjo ali omejitvijo gotovinskega poslovanja celo do vsote 100 evrov bi lahko na mah zajezili odtekanja denarja iz legalnega gospodarstva, saj bi bili vsi finančni tokovi zabeleženi. Ker se to ne zgodi, bo italijansko gospodarstvo še naprej zastrupljeno s kriminalnim denarjem. Vrača se vanj, se v njem opere, kar siromaši italijansko gospodarstvo. Italija je bogata država, vendar država od tega bogastva nima ničesar, kajti ves ta denar ni zabeležen, saj ta denar ne gre v državno blagajno. Ni naključje, da zato tri četrtine podjetnikov posluje na črno. Tistega, ki bi hotel poslovati legalno, pa država dotolče z birokracijo, tako zapleteno, da posameznik skorajda nima možnosti, da bi pravilno izpolnil davčno napoved.

Sicer pa, se kdo v Ljubljani sprašuje, zakaj butik na elitni lokaciji, v katerega že leta ni vstopila nobena stranka, še vedno nemoteno obratuje? Za katere izdelke izstavlja račune?

Takšne politike omogočajo vzpostavitev vzporednega gospodarstva in tudi vzporednih sistemov vladanja. Sicer pa, se kdo v Ljubljani sprašuje, zakaj butik na elitni lokaciji, v katerega že leta ni vstopila nobena stranka, še vedno nemoteno obratuje? Za katere izdelke izstavlja račune? Hočem reči, da ni nujno, da se Salvini ob večerih s kom dobiva na skriti lokaciji. Ko gre za regulacijo kriminalnega denarja, je živina že pobegnila skozi na stežaj odprta vrata, pravijo Italijani. Nihče v Italiji ni imel nikoli resnega namena preprečiti odtekanja denarja. Če je poskušal, so mu nakane preprečili tisti, ki jim takšno stanje ustreza. Odgovor na vprašanje, kaj drži pokonci italijansko gospodarstvo, je preprost: gotovina na črno.

V romanu Pogodba ste slikovito prikazali preplet legalnega in kriminalnega poslovanja v Italiji, povezave med italijansko politiko in kriminalnimi združbami ter moč in nemoč italijanskih medijev pri razkrivanju teh nečednih poslov in povezav. Povedno je, da ste na koncu romana odločitev o tem, ali bodo ti razkriti, predali na pleča novinarke. Katere pro et contra argumente bo morala pretehtati, preden se bo odločila za objavo?

Premišljevala bo predvsem o učinku, ki jih ima lahko objava takšnih dokumentov v javnosti. So sploh še kakšni učinki? To vprašanje je bistvo moje Pogodbe … Roman govori o vzporednih sistemih oblasti. O vzporednem gospodarstvu, vzporednem denarju, ki je večinoma kriminalnega, nezakonitega izvora, o vzporednih omrežjih in pravzaprav o vzporednih družbah. Živimo namreč v svetu, kjer lahko naši oblasti gledamo v obraz, a nismo prepričani, ali je to res naša prava oblast. Takšni vzporedni svetovi obstajajo, tudi v Sloveniji. Ne bom rekla, da so njegovi protagonisti kriminalci, kajti lahko opravljajo povsem zakonite posle in so celo del legalne oblasti. Ti ljudje vplivajo na dogodke v državi. Kar zadeva najin novinarski poklic, pa me v zadnjih letih vznemirja spoznanje, kako lahko je danes, klub vsem informacijskim tehnologijam, medijem prikriti takšno kriminalno početje ali ga prikrojiti za potrebe javnosti. Res pa je, da zaradi različnih razlogov tudi medijske hiše in novinarji ne opravljajo svojega dela tako, kot bi ga morali.

Menda že pripravljate nadaljevanje Pogodbe, tokrat s Slovenijo kot krajem dogajanja.

Res je. Premišljujem, da bi junaki Pogodbe v njenem nadaljevanju »zaživeli« v Ljubljani. Da se to lahko zgodi, moram rešiti še nekaj zagat v kompoziciji zgodbe … Svojo novinarsko pot sem začela na Mladini. Ena izmed mojih prvih nalog je bilo preiskovanje dogajanja v t. i. aferi Hit. Moj novinarski preboj pri tem časopisu je bil intervju z beneškim tožilcem, ki je tedaj preiskoval prisotnost italijanske mafije v posojilnicah portoroškega Casinoja. Velik del svoje profesionalne poti sem namenila analizam delovanja italijanske mafije, a začela sem jo s prispevki o nezakonitih poslovanjih v domovini, kar sem po selitvi v Italijo opustila. Danes v tej temi vidim zabavno gradivo za nadaljevanje romana, nekakšen aneks k Pogodbi. (Smeh)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.