Intervju / Mojca Širok, novinarka in pisateljica

V dveh mesecih po oblikovanju nove italijanske vlade, ki jo sestavljata populistično Gibanje petih zvezd in skrajno desna Liga, se je na Apeninskem polotoku povečalo število napadov na priseljence iz afriških držav in na Rome. Med medijsko bolj izpostavljenimi je bil umor 29-letnega Soumaila Sacka, temnopoltega kmetijskega delavca po rodu iz Malija, ki je delal v Kalabriji. Julija je moški iz Vicenze z zračno puško streljal na migranta, o podobnih primerih so poročali tudi iz Caserte, Forlíja in Latine. Tudi v tuji javnosti je močno odmeval rasistični napad na 22-letno Daisy Osakue, temnopolto italijansko državno reprezentantko v atletiki, ki je skorajda oslepela zaradi drobca jajca, ki sta ji ga napadalca v Moncalieriju zalučala v oko. Sredi julija je nekdanji uslužbenec italijanskega senata z balkona svojega stanovanja ustrelil 14-mesečno romsko deklico, ki se je z mamo sprehajala po eni izmed ulic rimskega okrožja Centocelle. Ob tem napadu se je odzval predsednik Sergio Mattarella z besedami, da »Italija ne sme biti podobna ’Divjemu zahodu’, kjer lahko kdo kupi puško in ustreli enoletno deklico ter ji uniči zdravje in prihodnost«.

Te besede je italijanski predsednik zagotovo namenil tudi Matteu Salviniju, novemu italijanskemu notranjemu ministru in predsedniku Lige, ki se – očitno po ameriškem vzoru – zavzema za uvedbo oborožene samoobrambe. Tudi sicer je Salvini najbolj izpostavljeno ime v novi italijanski vladi, saj po mnenju političnih komentatorjev s svojo ostro retoriko neti sovraštvo do migrantov. Povedno je, da se je Salvini v svoji »križarski vojni« proti migrantom upal spreti celo z vodstvom RKC, ki v odnosu do migrantov sledi evangelijskemu nauku, da je treba vsem ljudem v stiski nuditi pomoč. Kot na dlani je jasno, da skuša Salvini na podlagi migrantske »grožnje«, s kljubovanjem Evropski uniji in zavračanjem okorelih italijanskih političnih in kulturnih elit reafirmirati (novo) italijansko nacionalno identiteto in hkrati v imenu »čistega ljudstva« ustvariti takšno državo strahu, nezaupanja in negotovosti, v kakršni bi lahko njegova Liga, čeprav manjša partnerka v koaliciji, ponudila rešitve za napetosti v družbi, ki jih sicer pomaga sama ustvarjati. Homogenizacija narodnega telesa s pomočjo izpostavitve »grešnega kozla« – nekoč Judov in Romov, danes migrantov in spet Romov – je stari »recept« strank skrajne desnice v njihovem prizadevanju zavihteti se na oblast. Ta čas mu sledijo tudi populistični voditelji v nekaterih vzhodnoevropskih državah, ki pa si vendarle ne upajo drezati v spomin na narodnoosvobodilni boj v času nacizma. Salviniju ni nerodno koketirati s tem temnim obdobjem evropske zgodovine. Konec julija, ob obletnici Mussolinijevega rojstva, si je na Twitterju privoščil čivk »Tanti nemici, tanto onore« (Toliko sovražnikov, toliko časti), variacijo na diktatorjev znani rek »Molti nemici, molto onore« (Veliko sovražnikov, veliko časti).

O tem, v kaj se pod vodstvom nenavadne koalicije Gibanja petih zvezd in Lige spreminja Italija, kaj je botrovalo vzponu Lige na oblast in o vlogi migrantske problematike v tem kontekstu, smo se pogovarjali z Mojco Širok, v devetdesetih letih novinarko Mladine, nato pa 13 let dopisnico TV Slovenija iz Italije in Vatikana. Dobra poznavalka razmer na Apeninskem polotoku, avtorica treh knjig o italijanski politični stvarnosti, je po vrnitvi v Ljubljano prevzela urednikovanje in vodenje zunanjepolitične oddaje Globus. V letošnjem letu se je s svojim romanesknim prvencem Pogodba, izšel je pri Založbi Mladinska knjiga, uveljavila tudi kot pisateljica. Ta čas snuje nadaljevanje slikovite mafijske zgodbe, nagrajene z Modro ptico. Kraj dogajanja, v osrčju katerega bo znova vloga mafije v vzporednih strukturah oblasti, bo Ljubljana.

Jasno je, da je desničarska Liga, ki je bila od svoje ustanovitve konec osemdesetih let prejšnjega stoletja omejena na severno in del osrednje Italije, v zadnjih letih z ostro retoriko proti migrantom pridobivala podporo Italijanov in Italijank. Ko je Matteo Salvini ob prevzemu stranke v letu 2013 črtal besedo Severna iz uradnega imena stranke, da bi jo uveljavil na nacionalni ravni in namesto italijanskih »južnjakov« za nasprotnika določil migrante, so ga italijanski volivci na zadnjih volitvah v marcu »nagradili« z 18 odstotki glasov podpore in z umestitvijo njegove stranke takoj za Gibanjem petih zvezd, s 34 odstotki podpore volivcev zmagovalko volitev. Nestrpnost do migrantov v Italiji, v to državo prek Sredozemskega morja množično prihajajo že od začetka stoletja, sicer ni nov pojav, a zaradi velike solidarnosti Italijanov z njimi v preteklosti ni nikoli prevladal. Zakaj je Ligi s svojo ksenofobno politiko v le nekaj letih uspelo prepričati več kot šest milijonov Italijanov?

Ksenofobna čustva so bila v Italiji ves čas prisotna, vendar jih je v prejšnjih letih široko obsegajoča Berlusconijeva stranka Naprej, Italija, v kateri so našli svoje mesto pripadniki skrajno desnih skupin, sredinskih in celo tistih z levo politično usmeritvijo, deloma nevtralizirala, saj je Berlusconiju uspelo na politično sprejemljivejši način in z zanj značilnim nasmehom zadovoljevati tudi takšna čustva. Po Berlusconijevem odhodu z oblasti je ta »zabojnik« razpadel. Šele tedaj se je strankam, kot je Severna Liga, ki je bila s svojimi stališči proti »južnjakom« in nestrpnim jezikom na obrobju italijanskega političnega prostora, ponudila priložnost za osamosvojitev in preboj v politični vrh. Obenem pa so se razmere v svetu, tudi v neposredni okolici Italije, tako spremenile, da se nikomur več ni treba skrivati za politično korektnostjo. Nikogar ni več sram govoriti o izgonu migrantov ali zavračanju pomoči tem ljudem. Zagotovo je tudi prej marsikdo v Italiji menil, da migrantom ob prihodu v Evropo ne bi smeli pomagati, saj bi s tem spodbudili prihod še večjega števila migrantov, vendar teh misli ni bilo primerno izreči. Toda evropska migrantska kriza leta 2015 je vse spremenila. Z vzpostavitvijo nove, »balkanske« migrantske poti so maske padle, saj so se z migracijami v Evropo na neposreden, krut in brutalen način soočile tudi države osrednje in severne Evrope, ki prej problema niso zares razumele, saj so breme reševanja begunske krize v glavnem preložile le na pleča »vstopnih držav«. Italija je v preteklosti iskala in ponudila rešitve zanjo, vendar jih je ostala Evropa zavračala in se pogosto zgražala nad njimi, saj naj bi kršile človekove pravice migrantov. Italijanom se je za malo zdelo, da jih je Evropa tedaj pustila na cedilu, vendar so šele po odprtju »balkanske« poti, ko so videli, kako so se druge evropske države odzvale na dogajanje, ki so mu bili sami priča že leta, nakopičena čustva v njih privrela na dan. Najbolj ksenofobna med njimi so se kanalizirala tudi v podpori Salvinijevi Ligi.