Peter Petrovčič  |  foto: Uroš Abram

14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Družba  |  Intervju

Katja Bašič, predsednica Združenja proti spolnemu zlorabljanju

»V Sloveniji imamo težave z razkrivanjem spolnih zlorab«

Število prijavljenih spolnih zlorab v Sloveniji se zadnja leta občutno zmanjšuje. Smo rešili problem? Katja Bašič, ki na tem področju deluje že desetletja, pravi, da to nikakor ne pomeni, da je spolnih zlorab manj, le vedno manj je razkritih. In to v času, ko številne države po svetu izvajajo resne preiskave spolnih zlorab v institucijah, ki vedno razkrijejo velike razsežnosti te težave, o kateri nam je nerodno govoriti in kot družba čutimo potrebo, da jo prikrivamo. Vse to pa najbolj koristi prav spolnim napadalcem.

Na področju odkrivanja spolnih zlorab delujete že desetletja. Se je v tem času kaj spremenilo? Na bolje? Na slabše?

Zelo velika so bila pričakovanja ob začetnem učenju o tej problematiki, ki smo ga bili deležni od Evrope in njenih institucij, ko smo prepoznavali, kako drugače se v tujini lotevajo teh težav. Tedaj so se mnogi odzivali, da tako ravnamo že tudi pri nas in da ni potrebe po dodatnem učenju. Veliko novega smo se naučili in vsaj jaz sem imela velika pričakovanja, kako se bodo stvari začele spreminjati. V to sem vlagala tudi veliko energije, pa najsi bodo to drugačne rešitve glede sodelovanja različnih služb, pobude za timsko delo ali za izobraževanje za opravljanje forenzičnih intervjujev z otroki, žrtvami zlorab. Poučevali so nas angleški strokovnjaki, tudi policiste, tožilce in socialne delavce. Šlo je za veliko novosti in za zelo dobro obveščenost vseh, ki morajo na tem področju sodelovati. Ampak že če govorimo o intervjuju z otrokom, bi želela povedati, da pišemo leto 2018 in še vedno nimamo strokovnjakov za forenzični intervju. Ljudje, ki so se za to izobraževali na primeren način, so šli v pokoj ali pa na tem področju ne delajo več. Strokovnjakov za forenzični intervju nimamo. Pravosodje sicer kar naprej govori o nekih izobraževanjih, ampak ko je tu otrok in sum spolne zlorabe, ga izpraša policist ali kriminalist.

Nekoč smo imeli za to delo bolje izobražene kadre kot danes? To je pa čudno.

Vedno je potrebna neka pripravljenost institucij in posameznikov v njih, da nekatere aktivnosti potiskajo naprej. A pri nas se je po vstopu v EU, še posebej v zadnjih petih letih, kakovost tega dela poslabšala. Tega ne ugotavljam samo jaz. Poslušamo strokovnjake iz tujine, kar je pomembno. Vendar se to znanje nekako ne prenese v prakso.

Nekatere države po svetu so se odločile ali za obširno kazensko preiskavo spolnih zlorab ali pa vsaj za nekakšno komisijo resnice. Vsaka takšna sistematična in resna preiskava je potem razkrila velike razsežnosti spolnih zlorab …

Glejte, v Sloveniji imamo zadnja leta težave z razkrivanjem spolnih zlorab nasploh. Statistika kaže upadanje. In to že od leta 2010, ko smo dosegli najvišjo stopnjo razkritih dejanj. Število prijavljenih kaznivih dejanj spolne zlorabe se zelo zmanjšuje. Ne vem, kaj se je v tem času tako pomembnega storilo glede preventive, da bi lahko rekli, da je to posledica manj storjenih spolnih zlorab. Vem pa, da je prvi problem pri starših. Ko prihajajo k nam, je vedno slišati, da ne bi želeli prijaviti spolne zlorabe policiji, ampak so se prišli samo pogovorit, kako vnaprej ravnati z otrokom, ki je bil zlorabljen. Odklanjanje prijavljanja je vedno bolj prisotno. Nekaj v družbi očitno delamo narobe. Če bi se težave lotevali tako, kot je treba, z večjo občutljivostjo, resnostjo in brez minimiziranja tega problema, bi bilo drugače. Navsezadnje, tudi ko gre za kaznovalno politiko, bi potrebovali jasnejši odnos do te težave. In tudi če bi bili pripravljeni bolj slišati mnenja in potrebe otrok, bi bilo zaznanih oziroma prijavljenih spolnih zlorab gotovo več.

Gremo torej prav v nasprotno smer, saj so se spolne zlorabe lahko razrasle predvsem zato, ker se dolga desetletja, stoletja o tem ni govorilo?

Zagotovo. Smo majhna družba, majhna država, malo nas je, greste iz Ljubljane v Maribor in po petih minutah srečate kakega sorodnika … Ena izmed značilnosti pri teh dejanjih je, da čutimo potrebo, da jih prikrivamo. Ne samo žrtev, tudi ljudje okoli nje, ki bi jo morali podpreti. Razlogi so velik sram, strah pred stigmo, občutki krivde pri žrtvi, da se ji je to sploh dogajalo, da je morala sodelovati s storilcem, da je preživela. Gre za kopico težav, ki se nanašajo tudi na družino. To je zapiranje školjke, ki ga kažejo trendi. Treba je vedeti, da je pri materah vedno prisotnega kar nekaj dvoma, ali se je to res zgodilo ali ne. Nemalokrat pa se že kar v institucijah, ki pravzaprav nimajo pristojnosti za preiskovanje sumov kaznivega dejanja, odločajo o tem in to minimizirajo in se odločijo, da ne gre za ogroženega otroka … Vse skupaj je rešeto z zelo velikimi luknjami. Vsak si na svojem področju lasti pravico, da stvari padajo skozi to rešeto. Včasih poslušamo razburjanje, kako smo mogli zadevo prijaviti policiji, če pa starši tega niso hoteli. In to čeprav vemo, da se zloraba ne neha, če se ne prijavi. Začne se le drugačen krog zlorabljanja. Centri za socialno delo sicer zadnja leta dokaj redno poročajo policiji, kadar gre za sum zlorabe. Ne pa v vseh primerih. Imamo tudi center za socialno delo, ki si kar sam lasti presojo, ali je to pomembno ali ne. Na vseh ravneh kaj pade skozi rešeto.

Najbolj me boli, da cerkev govori, kako je treba žrtvi dati tudi pravico, da ne spregovori o zlorabi, če tega noče.

Žrtve padejo skozi rešeto? 

Tako je. Tako je tudi, ko govorimo o trenutno najbolj medijsko izpostavljenem področju spolnih zlorab – v cerkvenih institucijah. Sem proti temu, da bi govorili zgolj o rimskokatoliški cerkvi, sem pa prepričana, da niti tu dela nismo opravili tako, kot so ga nekatere druge države, pa naj gre za Avstralijo, Irsko, ZDA ali kako drugo. In da tudi ne razmišljamo, da bi to sploh storili. Imamo veliko razlogov, da vse to ostaja v tišini, in iskati jih je treba predvsem v naši majhnosti, večjem strahu pred stigmo, vernosti ljudi, dolžnosti zaupanja duhovnikom, ki jo otrokom nalagata družina in cerkev. Glede na to, da smo vsaj kakih 20 let za državami, ki so tu storile korak naprej, bomo mogoče pri nas čez kakih 20 let vendarle doživeli razkritje spolnih zlorab v cerkvi.

Trend vse redkejšega prijavljanja spolnih zlorab se sicer časovno ujema z ustanovitvijo izvedenske skupine za pomoč žrtvam v RKC. Verjetno gre za naključje. 

Težko bi rekli, da gre za povezavo. Treba pa je vedeti, da so otroci vedno lahko žrtve zlorab in da gre za zlorabo otrokovega zaupanja, in če kje otrok zelo zaupa instituciji in njenim posameznikom, je to v cerkvi. Danes veliko otrok obiskuje verske obrede in verouk, imam občutek, da celo več kot v preteklosti. S tem ni nič narobe, se pa s tem povečuje možnost za zlorabe. To, da so otroci dostopni storilcem, olajša storitev zlorabe. O teh stvareh bi morali razmišljati. Cerkev govori, kako je z notranjimi pravili uredila ravnanje navznoter. Pri tem me najbolj boli, da govori, kako je treba žrtvi dati tudi pravico, da ne spregovori o zlorabi, če tega noče. Ne da k temu karkoli dodamo ali to eksplicitno poudarimo, bodo žrtve čutile, kaj je s tem mišljeno. In če vsi okoli žrtve, najsi bo to družina ali cerkev, ne da bi to izustili, kažejo potrebo, da se o tem ne govori, tudi žrtev ne bo govorila o tem, saj nima opore, ki jo potrebuje. Takšno mnenje se mi zdi veliko sprenevedanje. Žrtve so prikrajšane za začeto pot okrevanja, saj tega ne more biti drugače kot tako, da žrtev o zlorabi spregovori.

Največ zlorab se dogaja v ožji ali širši družini. Nekatere ocene so grozljive in bi pomenile, da je bila skorajda polovica ljudi žrtev spolnih zlorab, vsak od nas pa pozna tudi kar nekaj spolnih napadalcev, čeprav tega ne ve …

Govorimo o tem, kar se razkrije, in pri razkritih zlorabah je okoli 85 odstotkov zlorab storjenih v družini. Kar pa se podatkov o številu žrtev tiče, predvsem Američani že dolga leta opravljajo raziskave, ki te podatke vedno znova potrjujejo. Podatki kažejo, da je zlorabljena vsaka tretja deklica in vsak sedmi deček. Treba je tudi vedeti, da v preteklosti družbe niso bile naklonjene razkrivanju teh dejanj, o tem tudi ni bilo potrebnih znanj. To je bila bolj stvar družine kot družbe. Tako kot velja za nasilje v družini. Če pa pogledamo statistiko za Slovenijo, vidimo, da kakega velikega napredka ni. Pred leti je bilo v kazenskem zakoniku zvišano leto starosti osebe, ki velja za otroka, pa se število zaznanih kaznivih dejanj vseeno zmanjšuje.

Čemu ta sprememba?

Prej je veljalo, da je, kar zadeva spolne zlorabe otrok, kazniv spolni napad na osebo, mlajšo od 14 let, zdaj je ta meja postavljena pri 15 letih. Predlog smo dali mi iz Združenja proti spolnemu zlorabljanju, in to zato, ker je odvisnost otroka pomemben argument za to, da zlorabo storilec laže izpelje. Do 15. leta otrok pravzaprav ne more odločati o ničemer v zvezi s sabo. Ne more odločati o zdravniških posegih, ne sme delati, skratka, ne more odločati o stvareh, ki se ga tičejo. Je v popolnosti odvisen od nas odraslih. To je bil argument za spremembo.

Povedati hočete, da bi, glede na zvišanje starostne meje pred skoraj 20 leti, pričakovali, da bo prijav kvečjemu več in ne manj? 

Točno tako.

Otrok bo težko spregovoril o spolni zlorabi, če mu v družini ni dano, da govori o svojih čustvih in potrebah.

Ampak nekaj bo verjetno treba spremeniti, spolne zlorabe res ne smejo biti družbeno sprejemljive in s tem nekaznovane in široko razširjene.

Nekaj bo treba narediti, a ne vemo več, kaj naj. Prva stvar, ki bi se je morali lotiti in česar se sistematično sploh ne lotevamo, je delo z otroki že, ko so majhni. Ozaveščanje otrok, informiranje otrok. Kako se obračamo od tega, pove recimo zgodba o igrici Devet in dva. Spoštovana gospa Svetlana Makarovič mi je že pred davnimi leti prisluhnila in je napisala besedilo za to lutkovno igrico. Danes se imenuje Ena, ena, tri, kot je interventna številka policije. Ta lutkovna igrica je govorila o štirih dogodkih nasilja nad otroki, med drugim tudi o spolnem napadu. Njen namen je bil med drugim vzpostaviti boljši stik med policijo in otroki, glavni namen pa seveda, da bi otroci o spolnih zlorabah laže poročali. Lutkovna predstava se je uprizarjala od vrtca do vrtca in od šole do šole. A ostalo je pri tem, da so si otroci ogledali to igrico, bila jim je všeč, potem so bili prepuščeni svojemu razmišljanju. Smisel tega pa je bil drugačen – ustvariti podlago, da bi se vzgojitelji in pedagogi lahko o tem pogovarjali z otroki.

Rešitev se zdi preprosta. V kurikulu bi moralo biti obvezno ozaveščanje o spolnih zlorabah že v zgodnjem obdobju v osnovni šoli …

Tudi me ni se zdi, da bi nekaj tak ega moralo biti dokaj preprosto. Nekoč je že nekaj bilo o tem v nekem delovnem zvezku, kako je danes, ne vem več. A ne glede na to je dejstvo, da se učitelji o tem večinoma ne pogovarjajo z otroki. Govorimo o spolni vzgoji, prav. A glede ozaveščanja o spolnih zlorabah ni nikakršnega sistematičnega dela z otroki, čeprav bi moralo biti. Seveda gre za poseganje v otroke, rečeno v narekovajih. To mora biti narejeno primerno. Gre za to, da otroka na nekaj opozarjaš, da ne bo trpel zločina, trpel, da se nad njim izvajajo kazniva dejanja. To bi bila hkrati tudi pomoč staršem, ki se včasih počutijo neprijetno, ker se z otroki o tem težko pogovarjajo. Starši večinoma nimajo dovolj znanja, da bi otroke o tem pravilno poučili in jih ne prestrašili. Vse se začne v družini. Recimo, kako in koliko otroku dovolite izraziti čustva, kako in koliko mu dovolite, da je jezen na odraslo osebo ali da je žalosten, ali mu dovolite, da mu ni treba poljubiti strica, ko pride na obisk, če tega noče. Ne glede na to, ali za tem ni nič, dopustite otroku, da o tem odloča sam, in spoštujte njegove odločitve, da nekoga ne poljubi ali ne objame, če tega ne želi …

Saj otrok je tudi človek, zakaj bi moral početi neke stvari, pri katerih ima lahko izbiro in izbira pravzaprav ne more biti napačna?

Tako je. Vendar ne, ne upoštevamo otrokovih potreb, ampak svoje. Otrok mora biti vljuden in storiti, kar starši menijo, da bo komu všeč. To, da omogočimo otrokom, da povedo, kaj si mislijo, kakšni so njihovi občutki, kaj jim ni prijetno in podobno, je neka osnova, da sporočijo, če se jim kaj neprijetnega zgodi. Kajti otroci razlikujejo dotik od dotika, tako kot ga razlikujemo odrasli. Če o tem ne smejo govoriti, se znajdejo v stiski, raje nič ne rečejo, da se ne bi komu zamerili, staršem ali kakemu drugemu odraslemu, sorodniku, vzgojitelju, duhovniku … Otrok bo težko spregovoril o spolni zlorabi, če mu v družini ni dano govoriti o svojih čustvih in potrebah.

Kaj vse sploh so spolne zlorabe? Ker predstavljamo si zgolj najočitnejše, recimo posilstvo, za vse drugo smo veliko strpnejši, čeprav gre še vedno za zločin nad otrokom.

Nekako še vedno težko dojamemo spekter spolnih zlorab, ki je kar obsežen. Na izobraževanjih govorimo tudi o tem spektru in lahko je problem že golota. Pa niti na nudistično plažo ne bomo več smeli ali kaj, pa otroka niti objeti ne smemo več ali ga vzeti v naročje – v tem smislu gredo odzivi, ki kažejo nerazumevanje. Nihče ne pravi tega. Ampak dejstvo je, da so zlorabe mogoče tudi zgolj z goloto. Čeprav brez fizičnega dotika, kjer odrasla oseba svoje ravnanje ali svoje potrebe vsiljuje otroku. Teh zlorab je kot rečeno cel spekter, od opazovanja pri uriniranju, zasledovanja otroka, fotografiranja otroka v neprimernih položajih do verbaliziranja, otipavanja otroka in drugih oblik, ki se lahko stopnjujejo, masturbacije otroka ali masturbiranja pred otrokom do v končni fazi lahko tudi spolnega odnosa. Slednje hvala bogu ni pogosto, saj se najpogosteje zloraba prej razkrije oziroma otrok pride v okoliščine, ko lahko o tem spregovori. V vseh primerih, ki pa tako ali drugače niso razkriti, je vprašanje, do kod je zloraba že prišla. Ampak ljudje te svoje potrebe zadovoljujejo. Na izobraževanju je bil pedagog, ki je utemeljeval, da v družini noče nobenih tabujev pred otrokom, zato doma hodijo goli po hiši, sploh poleti. Nisem vedela, kaj hoče povedati. Rekla sem mu, da tega ne moremo rešiti, dokler ne razumemo občutkov, ki jih imajo njegovi otroci. Predlagala sem mu, da bi bilo morda dobro, če otroke povpraša, ali jim je všeč, da je pogosto gol pred njimi. Drugi dan je prišel v stiski in je povedal, da je otroke o tem povprašal in so mu rekli, da jim to ni všeč. Človek ne ve, kaj naj si pri tem misli, a dejstvo je, da bi se od staršev, pedagogov in vzgojiteljev pričakovala večja občutljivost do otrok.

Kaj pa neprimerni oziroma neželeni telesni stiki med otroki? 

Pred časom so pedagoški delavci dečka na neki osnovni šoli poimenovali »balkanski romantik«. Vrstnico je stalno grabil za mednožje in deklica je bila že povsem iz sebe in smo posegli vmes. Govorim o tem, kako želimo stvari videti, kako jih želimo poimenovati.

Zakaj poimenovanje »balkanski romantik«?

Ker naj ne bi znal drugače povedati, da jo ima rad, in je to povedal tako.

Ja, ampak kaj imajo pri tem ljudje z Balkana?

Ne vem, kaj naj k temu dodam, razen da očitno govorimo o predsodkih.

Poglejmo še izobraževalni sistem. Čeprav se o tem ne govori, se zlorabe seveda lahko dogajajo tudi tam. 

Prav gotovo. Je pa nekaj značilno za vse te skupine, naj gre za vzgojitelje, pedagoge, ljudi, ki delajo v institucijah z otroki s posebnimi potrebami ali v varstveno-delovnih centrih in podobno. Gre za zaprte strokovne skupine, ki težko sprejemajo, če zlorabe v njihovem okolju razkrije kdo od njih. Težko sprejemajo, da je to sploh mogoče. Mislim, da tako tudi vsakodnevno živijo. Ne dopuščajo možnosti, da bi se to med njimi sploh dogajalo, vendar to absolutno ni res. A takšno imamo stanje in znanje. Treba je vedeti, da so marsikje v Evropi znanja o tem, kaj je spolna zloraba, neprimerljivo večja kot pri nas. Lani smo imeli tu na izmenjavi študentke prek Erazmusa. Prihajale so iz Poljske, Srbije in Nemčije in o tem so imele vsa potrebna znanja. Pridobile so jih že na fakultetah. Prejšnji teden pa smo recimo imeli izobraževanje, na katerem je bila prisotna tudi strokovnjakinja z ene od pedagoških fakultet in je povedala, da na tej fakulteti nimajo niti ene ure namenjene izobraževanju o spolnih zlorabah. Tako to je. K nam pridejo študentke, ki nimajo o tem nobenih znanj. To je žalostno. Je to res tako težko umestiti v izobraževanje? Preprosto ne razumem nezavedanja o tem, da bi bilo to nujno potrebno.

Zloraba se ne neha, če se ne prijavi. Začne se le drugačen krog zlorabljanja.

Obstaja kako okolje, recimo kaka država v Evropi, kjer so naredili kaj, čemur bi lahko rekli napredek v odnosu do žrtev, da laže spregovorijo, in v odnosu do institucij, da to laže preiskujejo?

Poglejte, Angleži so se na tem področju izobraževali ob pomoči Američanov po drugi svetovni vojni. Angleži so potem izobraževali Nemce in tako se je to zavedanje širilo po Evropi. Pri nas so najprej izobraževali Američani prek Sorosove organizacije in Angleži. Ampak to, da so naredili več na tem področju kot mi, kaže že literatura o tem, kako ravnati z otroki v vrtcih, kako jim predstaviti te stvari, pa literatura o dobrih praksah, ko gre za prepoznavanje otroka, ogroženega z zlorabo. V Sloveniji je tudi na tem področju velik manko. V tujini imajo poleg tega protokole, recimo za delo s posebej prizadetimi osebami, bolj ranljivimi. Imajo tudi specialiste za to delo. In navsezadnje, evropska pravila zahtevajo specializacijo za to delo. Evropska konvencija o spolnih zlorabah, ki smo jo podpisali sedem let za drugimi, a smo vendarle jo, zavezujoče govori o izobraževanju otrok, o nujnosti izobraževanja vseh institucij, ki prihajajo v stik s tem vprašanjem. Evropske zaveze, ki jih je Slovenija podpisala, zahtevajo specializacijo pri vseh deležnikih, v policiji, na tožilstvu in na sodiščih. Ampak specializacija ni to, da vas postavijo na neko delovno mesto.

Ne gre za to, da odprejo delovno mesto za specialista, pač pa za to, da na tem delovnem mestu zares zaposlijo specialista?

Da. Tega nam manjka. V združenju stalno govorimo o tem in smo kritični, zato nas mnogi gledajo postrani, a to je njihov problem. Mi vemo, kako slabo je delo na tem področju, saj ga vsakodnevno doživljamo. Naše združenje je bilo pobudnik uvedbe evropskega dneva za zaščito otrok pred spolnimi zlorabami. S tem smo se ukvarjali pet let. Ko je Slovenija dosegla razglasitev svetovnega dneva čebel, so bili časopisi polni te teme. Ko je bil na pobudo Slovenije uveden evropski dan za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in je to bila pomembna novica v evropskih medijih, v Sloveniji o tem ni pisal nihče, razen Večera. Takšno je stanje pri nas. To je slika in prilika.

Verjetno bi morali tudi v širši javnosti zbuditi zavedanje, da so spolne zlorabe splošno razširjene in zamolčane.

Človek ne ve več, kaj bi naredil, da bi angažiral javnost. Lepo je govoriti o čebelah in medu, o zlorabah malo težje. Gre za temo, ki se ji izogibamo. Človek bi pričakoval od strokovnjakov, ki se s tem želijo ukvarjati, da se povežejo in ne delajo zgolj vsak zase. Mi delujemo 26. leto in še pred tremi leti smo se potegovali za sredstva na različnih razpisih, med katerimi ni bilo niti enega namenjenega spolnim zlorabam. Potem pa je bil vendarle objavljen tudi takšen razpis in zdaj se veliko ljudi kar naenkrat ukvarja s spolnimi zlorabami. Prav je tako, ampak ali smo se sposobni združiti in skupaj kaj storiti in razmigati to našo družbo, je drugo vprašanje. Ne sme nam biti nerodno niti zameriti se državi, če je to potrebno. Ne vem, ali obstaja ta volja.

Ko govorimo o intervjuju z otrokom, bi želela povedati, da pišemo leto 2018 in še vedno nimamo strokovnjakov za forenzični intervju.

Če bi se zavedanje v javnosti spremenilo, bi se potem verjetno laže kaj premaknilo tudi v pristojnih službah za preiskovanje teh kaznivih dejanj, v policiji in na tožilstvu.

Da. Navedem lahko recimo primer, kako nam je odgovoril tožilec v neki zadevi. Govorim o sedanjosti, ne o dogodku izpred desetletij. Domnevnega storilca smo prijavili in povedali, na kakšen način naj bi bila zloraba storjena. Šlo je za manjši kraj in bila je želja po nerazkritju imena žrtve. Kakorkoli že, ne vem, kakšen trud so vložili na tožilstvu, da bi se poiskale žrtve, čeprav bi jih lahko našli. Argumenti za zavrženje podane informacije in proti preiskavi pa so bili – gospod ima več otrok, torej je dober oče, je tudi uspešen podjetnik, v okolju je cenjen in poleg tega otroke laično uči verouk in ima očitno nasploh otroke zelo rad.

Že zato, ker je osumljen nekdo z dostopom do številnih otrok, bi se lahko izraženi sumi zlorab resno preverili.

Če bi zadevo preverili in ne bi mogli ničesar ugotoviti, prav. Saj ne moreš na silo, če ne gre, ne gre. A ko bereš argumente za zavrženje zadeve, med katerimi so nekateri, o katerih bi se lahko razmišljalo kot o pravzaprav naklonjenih nadaljnji preiskavi, ne veš več, kaj lahko še rečeš. Ne veš, ali bi se jokal ali bi se smejal. Nihče v resnici ni naklonjen boju proti spolnim zlorabam. Tolažim se, da je težava v naši majhnosti, vem pa tudi, da je na tem področju premalo znanja, prisoten je tudi strah na vseh ravneh. Dejstvo je, da razkrivanje spolnih zlorab v Sloveniji ni na takšni ravni, kot mislim, da bi moralo biti, da bi vsaj delno lahko imeli občutek, da se trudimo razkrivati te probleme. Saj obvladovali tega problema ne bomo nikoli, ker gre za izjemno temno polje kriminalitete in zamolčanih zločinov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.