Intervju / Dr. Marta Verginella, zgodovinarka

Tržaška zgodovinarka Marta Verginella ima marsikaj skupnega z ženskami, ki so pred leti v njenem domačem tržaškem okolju začele ustvarjati prvi slovenski ženski časopis Slovenka – odločnost, ambicioznost, vztrajnost; zanimanje za družbena in politična vprašanja. Najbrž zato ni naključje, da je prav ona uredila knjigo o Slovenki, ki je ravno te dni doživela ponatis, pripravlja pa se tudi italijanski prevod, niti da je korakala med udeleženci shoda proti neofašizmu, ki je pred kratkim v Trstu potekal sočasno s shodom pripadnikov skrajno desničarskega gibanja CasaPound. Vzpon neofašizma in populizma v Evropi spremlja z zaskrbljenostjo, meni pa, da je močno povezan s širšo politično in družbeno krizo, v kateri je Evropa. »Poleg procesa retradicionalizacije je zelo skrb zbujajoče tudi približevanje levosredinskih strank desničarskemu diskurzu – z drugimi besedami, levosredinsko prevzemanje desne politične agende,« pravi.

Vaša knjiga Slovenka govori o prvem ženskem časopisu, ki je, zanimivo, začel izhajati ravno v Trstu, od koder prihajate tudi sami. So bile tržaške Slovenke naprednejše od »tovarišic« iz osrednjega dela države? Zakaj so prevzele pobudo?

Pobudo so res prevzele tržaške Slovenke, zlasti Marija Skrinjar in kasneje Marica Nadlišek, ki sta bili pomembni figuri v slovenskih nacionalnih vrstah. Slovensko okolje v Trstu na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bilo sicer prav zato, ker je bilo manjšinsko in ker se je zavzemalo za pridobivanje nacionalnih pravic v sicer večjezičnem, a hkrati tudi proitalijansko naravnanem mestu, liberalnejše in bolj dovzetno za žensko javno delovanje. A če primerjamo krog, ki se je oblikoval okoli Slovenke, z ženskimi krogi – zlasti ženskimi saloni –, katerih pobudnice so bile tržaške Italijanke, vidimo, da je bil slovenski ženski krog radikalnejši v pogledu na žensko in tudi na socialna vprašanja – sploh kasneje, s prihodom Ivanke Anžič. Ženske, ki so delovale znotraj slovenskega kroga, so bile bolj emancipirane in sposobne radikalnejših idej, v italijanskem krogu je podpora Risorgimentu hkrati pomenila tudi podporo ženski figuri, ki je obstajala znotraj meja družine – torej ženski, ki je v podporo moškemu, v javnem prostoru pa ne deluje avtonomno.