Intervju / Keith Lowe, britanski zgodovinar
Keith Lowe (1970) je leta 2012 zaslovel z zgodovinsko monografijo Podivjana celina, v kateri je podrobno in nazorno opisal maščevanje nad okupatorjem in njegovimi sodelavci, tudi politično nasilje in državljanske vojne, vse tisto krvavo dogajanje, ki je Evropo zaznamovalo prva leta po 2. svetovni vojni. Britanski zgodovinar tudi v najnovejšem delu Strah in svoboda (slovenska prevoda obeh del sta izšla pri Založbi Modrijan) razčlenjuje povojno dogajanje, vendar se v njem osredotoča na opis oblikovanja novega svetovnega reda, ki je vzniknil na ruševinah vojne.
A Strah in svoboda ni »klasična« zgodovinska knjiga. Avtor s prepletanjem zgodovinskih dejstev, osebnih pričevanj udeležencev vojne, opisom delovanja ključnih akterjev snovanja povojnega sveta, zlasti pa z razkrojem mitov o 2. svetovni vojni opominja tudi na izzive, s katerimi se spoprijema današnji svet. Bralca ne nagovarja le s premislekom o tem, kako krhek je mir, ki so ga skušali zagotoviti snovalci povojnega ustroja sveta. Nagovarja ga tudi s »počlovečenjem« medvojne in povojne zgodovine, saj mu hoče z razgaljanjem mitov o vojni jasno predstaviti procese, ki lahko pahnejo svet v obdobje, ki ga je pesnik Yeats prepoznal po tem, da »najboljšim manjka sleherna prepričanost, a najslabši so polni besne vneme«.
Vaša nova knjiga Strah in svoboda bi lahko bila knjiga o upanju. O upanju, ki je prežemalo povojne generacije, ko so se po grozotah 2. svetovne vojne zavezale vzpostavitvi novega ustroja sveta, takšnega, ki bi zagotavljal in varoval mir. Toda hkrati je oris krhkosti povojnega ustroja sveta, saj je bil ta pravzaprav utemeljen na mitih o 2. svetovni vojni. Je tako?
Svet, ki je izšel iz 2. svetovne vojne, je bil zares drugačen, povsem spremenjen v primerjavi s tistim pred vojno. Ljudje so se zavedali, da ga spreminjajo. To so počeli iz utemeljenih razlogov, saj so se hoteli izogniti temu, da bi se sami ali njihovi potomci spet znašli v takšnem peklu, kot je vojna. Zato so začeli vzpostavljati nov svetovni red. Seveda ta ni bil popoln, ni mogel preprečiti »manjših« vojn, a razlogi, ki so jih vodili pri tem početju, zlasti zaveza, da se vojne ne smejo ponoviti, so bili nekakšno »lepilo«, ki je povezovalo in usmerjalo njihova prizadevanja.