Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

1. 2. 2019  |  Mladina 5  |  Družba  |  Intervju

Milosavljević: Kakšen je smisel strogih pravil, ki se jih mora držati Mladina, če na Facebooku teh omejitev ni?

»Nič ni narobe, če ljudje radi gledajo mucke. Problem je, če na koncu ostanejo samo še te.«

Leto 2019 bo brez dvoma minilo v znamenju velikih sprememb na področju medijev. Nekatere države napovedujejo digitalni davek za spletne informacijske gigante, stranski učinki izjemne koncentracije moči, združene v Googlu ali Facebooku, so vse bolj očitne, uveljavljati se bodo začela nova, strožja pravila o zaščiti osebnih podatkov in avtorskih pravicah. Slovenija, kot pravi naš intervjuvanec, dr. Marko Milosavljević, s katedre za novinarstvo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, za zdaj caplja daleč zadaj. Za začetek mora pospraviti še staro šaro: predpotopno medijsko zakonodajo, napisano še v času pred internetno revolucijo. Pa čeprav so učinki interneta na medije v majhni Sloveniji precej usodnejši kot v večjih državah.

Želijo dandanes vaši študentje postati novinarji, kot sta bila Woodward in Bernstein, avtorja afere Watergate, ali instagram vplivneži?

Motivi so različni in so od nekdaj tudi bili različni. Pred 15 leti mi je neki študent dejal, da želi zgolj priti na televizijo. K nam prihajajo kandidati, ki želijo biti novinarji, kot sta bila Woodward ali Bernstein, drugim so za vzor Slavko Bobovnik, Eugenija Carl ali Grega Repovž. Drži pa tudi, da imamo v zadnjem času mnoge študente, ki so že snapchat, instagram ali facebook vplivneži.

Predstavljamo si, da je danes študij novinarstva precej turbulenten. Kot pravite, to ni ravno študij nemške klasične filozofije.

Ne, ni. Na programu imamo recimo predmet Trendi časopisnega in revijalnega novinarstva. Ta predmet vsakih nekaj let obrnemo na glavo, saj se delovanje tiska in novinarstva v tiskanih medijih nenehno spreminja in je izpostavljeno najrazličnejšim tržnim muham. Pred desetimi leti smo mislili, da je prihodnost medijev v brezplačnikih. Danes jih ni več. Ko je Apple naredil iPad, so se za kakšni dve leti mnogi navduševali nad tablično revolucijo in analizirali, kako se mora novinarstvo prilagoditi tablicam. Tudi tablic danes ni več, vsaj ne kot pomembnih dejavnikov za novinarstvo. In seveda so mnogi dolgo časa mislili, da je prihodnost za tisk na internetu – da tisk ni več pomemben in da je treba vse ponuditi brezplačno na spletu. A samo minuli teden so v največjih digitalnih medijih, v Yahooju, Huffington Postu, AOL-u in Buzzfeedu, odpustili nekaj tisoč zaposlenih. Mnogi so pričakovali, da so zaradi selitve digitalnih oglasov iz tiska na internet ti digitalni mediji naša prihodnost. A so se ušteli. Digitalno oglaševanje je res zraslo, a 90 odstotkov vse rasti sta minulo leto pobrala Google in Facebook. Niti zgolj spletni mediji niti tiskani mediji zato na spletu ne zaslužijo dovolj za svoje delovanje.

Kaj pa, če je z mediji konec in so bili mediji, kot smo jih poznali, ena od zgodovinskih zablod?

O tem pa dvomim. Delovanje medijev je v svoji zgodovini prešlo zelo različne faze. Kar v zadnjem času opažamo, je, da z novo fazo internetne revolucije prihaja do obdobja ekstremne fragmentacije medijev in s tem povezanih vse večjih eksistencialnih težav, predvsem v lokalnih okoljih.

Pri čemer iz te mega perspektive lokalno okolje predstavlja vso Slovenijo? 

Da, Slovenija je globalno gledano danes lokalno okolje, to je tudi Hrvaška, Estonija ali Latvija. Tudi Nizozemska, ki ima 17 milijonov prebivalcev, sebe razume kot majhno državo. V teh državah, z razmeroma majhnim številom govorcev istega jezika, si nenehno postavljamo podobna vprašanja. Do konca osemdesetih let smo imeli v Sloveniji dve ženski reviji, Našo ženo in Jano. Ko so v začetku devetdesetih samo znotraj Dela Revij nastale Smrklja, Eva, Kaprica, so se mnogi vprašali: Je naš trg dovolj velik za vse? Ob nastanku revije Lady so si mnogi zastavili vprašanje, ali je v tem prostoru sploh dovolj zvezd in seveda tračev. Zdaj imamo verjetno kakšnih sto ženskih revij. To ekonomsko gledano gotovo ni smiselno in vodi v pavperizacijo vseh tovrstnih publikacij – nižanje kakovosti in manj izvirnih vsebin, predvsem bolj zahtevnih vsebin, tudi dobre avtorske fotografije navsezadnje.

Imamo vse to, kar v zakonu piše, da ne bi smelo biti. Po zakonu je prepovedano prek medijev širiti nestrpnost – imamo tudi to.

Kako bi z nekaj besedami opisali medijsko tranzicijo v Sloveniji?

Lahko ilustriram. Danes je – tudi zaradi političnih razprav – eden najbolj odmevnih problemov na področju medijev širjenje nestrpnosti. V 8. členu zakona o medijih je sicer zapisana prepoved pozivanja k nestrpnosti in neenakopravnosti, a kaj, ko ta člen ne predvideva nobene sankcije. Je brezzobi tiger. Nad tem smo lahko zgroženi, v resnici pa je to pozabljanje na sankcije in druge luknje v zakonih stalnica. Konec devetdesetih se je recimo izkazalo, da je zakonodajalec v tedanjem zakonu o javnih glasilih pri komercialnih televizijah pozabil omejiti trajanje reklamnih blokov. Uradno so pozabili. A zaradi tega so v desetletju komercialne televizije pri nas postale tako močne, kot so. Tudi zaradi luknjičaste zakonodaje so dobile izjemen položaj – količinsko neomejeno oglaševanje. Iz tega je takrat izšla vojna z oglaševalskimi popusti, kar je vodilo v negativno spiralo razvrednotenja medijskega oglaševalskega prostora. Danes lahko spet govorimo o neaktivnih, počasnih regulatorjih – ampak ali je bilo kdaj drugače? Kako pa smo dobili te medijske konglomerate, ki jih imamo zdaj in ki jih po zakonu ne bi smelo biti? Tako, da so državni organi, pristojni za področje elektronskih medijev, pa recimo sveti za radiodifuzijo delovali, milo rečeno, zelo blago. To je značilnost naše medijske tranzicije.

Torej nekakšen laissez-faire. Kljub temu nas je decembra presenetila odkritost direktorice direktorata za medije Tamare Vonta, ki je na okrogli mizi v Pritličju dejala, da je seveda nezakonito, da ima danes Telekom, kot lastnik infrastrukture, v lasti še Siol in Planet TV …

Ko je direktorat za medije pred sedmimi leti Telekomu to dovolil, sem za Mladino opozoril, da je z vidika koncentracije moči tako nastal ekonomsko največji medijski sistem, ki je v prevladujoči državni lasti, nad katerim pa, v primerjavi z javno RTV ali Slovensko tiskovno agencijo, ni nobenih mehanizmov javnega nadzora. Ampak teh primerov, ko zakon pravi eno, potem pa se najdejo izjeme ali nenavadne interpretacije, je še več. Pred letom in pol je poslanec Dragan Matić vprašal ministra za kulturo Toneta Peršaka, kako je mogoče, da ima ena medijska hiša prek povezanih oseb v lasti radijske postaje, televizijsko postajo in splošni dnevnoinformativni časopis. Spraševal ga je o medijski hiši Martina Odlazka, ki združuje Radio Aktual, Radio Salomon, TV Veseljak in dnevnik Svet24 – takšna kombinacija, torej lastništva radijskih postaj in televizijskih postaj in splošnih dnevnoinformativnih dnevnih časopisov, pa je po zakonu prepovedana, brez izjem. Minister Peršak o povezavi med radiem in televizijo, če nisem česa spregledal, niti ni odgovarjal, glede povezave s časopisom pa je odgovoril, češ da ni definicije splošnega dnevnoinformativnega časopisa in da po njegovem mnenju Svet24 ni splošen dnevnoinformativni časopis, ker nima rubrike zunanja politika. Skratka, danes imamo v Sloveniji vse to, kar v zakonu piše, da ne bi smelo biti. Po zakonu je prepovedano prek medijev tudi širiti nestrpnost – imamo tudi to. V zakonih piše marsikaj. Težava nastane v interpretacijah ali izvajanju zakona, torej v nadzoru ali v sankcioniranju.

A vendar je treba priznati, da je danes, v času interneta, res nesmiselno prepovedovati povezavo med dejavnostjo tiska in radia ter televizije.

To je drugo vprašanje. Govorim o tem, da imamo v državi že 20 let zakone, ki jih ne spoštujemo. Če je pred 15 leti zakonodajalec menil, da je nevarno, če ima nekdo hkrati radijsko postajo in televizijo, se to brez spremembe zakona ne bi smelo zgoditi. Seveda je leta 2019 vprašanje, ali je še smiselno vse te omejitve in prepovedi obdržati. Je recimo še smiselno z izjemno natančnostjo meriti količino slovenske glasbe, pa količino lastnega radijskega programa, nato pa se usedemo v taksi, v katerem voznik vrti internetni radio, kjer ne veljajo nobene slovenske omejitve in zahteve? Gotovo v tem trenutku domačim medijem postavljamo bistveno strožje pogoje kot mednarodnim novomedijskim ponudnikom, kar ustvarja neenakopravne razmere na trgu. Treba je ustrezno osmisliti, koliko liberaliziramo domače medije ali koliko lahko enake pogoje zahtevamo od globalnih ponudnikov. Pri nas hkrati še vedno velja pravilo, da se morajo vsi tuji dopisniki registrirati in dobiti dovoljenje uradnikov ministrstva za kulturo. Te logike izpred štiridesetih let danes nima nobena druga država EU. Ohranjamo blazen nadzor nad vse manjšim številom domačih akterjev, okolje okrog njih pa je popolnoma deregulirano in neprimerljivo bolj svobodno. Vse to postaja bolj in bolj diskriminatorno do slovenskih medijev. Kakšen je smisel vseh strogih pravil, ki se jih mora držati Mladina, če na Facebooku teh omejitev ni?

Če predpostavljamo, da so za izigravanje pravil krivo šibko uradništvo in premočni ekonomski interesi, ki so prevladali nad direktoratom za medije, se postavlja vprašanje: Kdo drži slovenski medijski prostor v šahu? Kdo je boter v ozadju?

V tem trenutku država največ pomoči za medije ne namenja preiskovalnemu novinarstvu, dopisniškim mrežam, zaposlovanju mladih novinarjev in podobnemu, kar navadno podpirajo države, ki jih skrbi usoda medijev in si želijo kakovostne javne razprave. V Sloveniji danes financiramo predvsem zasebne radijske in televizijske postaje, ki so pridobile poseben status, tako imenovani program posebnega pomena. Ti mediji imajo po zakonu zagotovljen največji delež pomoči. Zakaj so ti mediji res tako kakovostni in pomembni za slovenski javni prostor, je stvar debate, če sem blag. Ena od nedavnih raziskav Akosa je pokazala, da slovenska javnost programov posebnega pomena, ko gre za televizije, ne dojema kot pomembnih. Po podatkih ministrstva za kulturo je v zadnjih 15 letih največ medijskega denarja prejel Janez Ujčič za televizijo RTS, ki pa je nato končala v stečaju. Osnovno vprašanje je: So ti programi za slovensko javnost res tako pomembni, da si zaslužijo tako privilegiran položaj v primerjavi s preostalimi mediji, ki ravno tako ustvarjajo vsebine v javnem interesu? Praktično vsi dnevni časopisi imajo rubrike s področja kulture, književnosti, znanosti, ohranjajo vrsto tematik, ki niso nujno tržno najbolj privlačne, za kar pa ne dobivajo avtomatične pomoči. Ko so na ministrstvu lani pripravljali spremembe medijske zakonodaje, so ti radii želeli celo, da bi v uvodu nove zakonodaje pisalo, da so oni najpomembnejši za slovenski javni interes. To je – recimo temu tako – zelo zanimivo.

Mediji seveda morajo biti tudi v javnem interesu. Koliko naši mediji ta javni interes še zastopajo?

Mislim, da ni dvoma, da se to polje iz leta v leto oži. Ne samo, da v naših medijih ni več toliko prostora za raziskovalno novinarstvo, v zadnjih desetih letih se je skrčil prostor za mnoge druge žanre. Če želi danes slovenski novinar napisati reportažo, je vprašanje, kje bo lahko zgodbo objavil, v kakšnem obsegu in kateri medij bo zmogel takšno reportažo plačati. Enako velja za portrete, analize, daljše zgodbe. Tudi v medijih, namenjenih kompleksnejšim vsebinam, so teksti danes krajši, kot so bili pred dvajsetimi leti. Družba pa potrebuje raznolike žanre. Nekomu zadoščajo tabloidne vsebine, drugemu krajše novice, toda del občinstva želi in navsezadnje za svoje delovanje v demokratični družbi potrebuje in pričakuje kompleksnejše vsebine. Ali ima slovensko občinstvo to še na voljo in kakšna je primerjava s stanjem pred desetimi in pred dvajsetimi leti? Lokalna dopisništva se zapirajo, te je zapirala tudi RTV Slovenija, še huje je s poročanjem iz tujine. Razen države v Sloveniji ni druge alternative, ki bi lahko finančno pomagala novinarstvu in medijem: v Sloveniji nimamo filantropov, dobrotnikov, ki bi podpirali medije, nimamo tudi nevladnih organizacij, ki bi bile aktivne na tem področju. Preostane le država. Zato je njena aktivna vloga v tem kriznem času tako pomembna. In to ni zgolj stvar ministrstva za kulturo, tu bi moralo priti do strateške odločitve na ravni vlade.

Mnogi so pričakovali, da so digitalni mediji naša prihodnost. A so se ušteli. Digitalno oglaševanje je res zraslo, a 90 odstotkov vse rasti sta minulo leto pobrala Google in Facebook.

Ministrstvo za kulturo pripravlja novo medijsko zakonodajo. Sprememb, ki so nujne, je veliko, nekatere ste že omenili, druge so splošno znane. Ampak če sta glavni problem Facebook in Google, kot monopolista na področju digitalnega oglaševanja, ali ni potem najpomembnejše vprašanje, kako ju spraviti pod nadzor?

To je brez dvoma ena od poti, po kateri bi morala iti slovenska politika, predvsem na ravni EU. Francija in Nizozemska sta že šli v tej smeri in sta tudi dosegli, da Facebook medijskim hišam vrača določena finančna sredstva. O tem sem pred štirimi leti govoril na našem parlamentarnem odboru za kulturo, kjer sem izračunal, da bi v primeru Slovenije – če bi sprejeli podobna pravila, kot so jih v Franciji – Facebook moral letno našim medijem vrniti tri milijone evrov. To je več, kot je trenutna velikost celotnega medijskega sklada, ta znaša dva milijona evrov. Slovenija bi se morala v tem primeru povezati z drugimi, manjšimi srednjeevropskimi državami, ki imajo podobno izkušnjo in željo po ohranitvi kakovostnega novinarstva ter zaščite svojega jezika.

Ocene, ki jih imamo na voljo, so take: vsi slovenski tiskani mediji danes na spletu s prodajo reklam zaslužijo okoli 2,5 milijona evrov. Google v Sloveniji s prodajo reklam zasluži že 14 milijonov evrov, Facebook pa osem. Kako konkretno ta denar, ki gre zdaj v davčne oaze, spraviti nazaj v Slovenijo, v podporo slovenskim medijem, če pa Google ali Facebook v Sloveniji nimata sedeža ali regionalnega predstavništva, kot ga imata v Franciji?

Pri Googlu in Facebooku gre za niz vprašanj. Eno je plačevanje davkov, drugo je črpanje sredstev iz posameznih držav, tretje je vprašanje ogromne tržne moči in koncentracije, četrto vprašanje zadeva avtorske kompenzacije, ki jih oba tehnološka giganta plačujeta ustvarjalcem. Te vsote so izredno nizke. Največji slovenski viralni hiti ustvarjalcem niso prinesli pretiranega uspeha, ker se pravi zaslužki na YouTubu začnejo pri sto milijonih klikov. Poleg tega ne smemo spregledati, da Google in Facebook diktirata tudi cene oglasov na celotnem trgu. Hkrati pa mi ne vemo, koliko oba zaslužita z našimi avtorskimi deli. Podatki iz Velike Britanije za minulo leto kažejo, da so vsi mediji v Veliki Britaniji lani prejeli le štiri odstotke digitalnega oglaševanja, preostalih 96 odstotkov pa so pobrali predvsem Google, Facebook, Amazon in Twitter. Zaradi tega niti Angleži niso več tiho, ko gre za odnos do ameriških družb. In celo v ZDA se vsak teden pojavljajo pozivi, da bi monopol teh velikanov razbili. Slovenija tukaj ne bi smela capljati v ozadju.

Mnoge države, Nemčija denimo, so uvedle tudi sankcije zaradi nespoštovanja pravil o zaščiti osebnih podatkov ali pravil, ki se jih morajo držati vsi mediji. Si to lahko privošči tudi Slovenija?

Potrebujemo sistem, v katerem bi za te platforme veljala splošna pravila. Vzemimo zgolj primer transparentnosti oglaševanja. V tem trenutku imate na spletnih platformah, kot so Facebook, Instagram, YouTube, objavljene prikrite oglase, namenjene otrokom, in druge evidentno neprimerne vsebine, ki niso označene. Enako velja za transparentnost političnega glasovanja. V čem je smisel pravil glede političnih kampanj, če ne morete ugotoviti, kakšna sredstva so bila porabljena za oglaševanje na spletu? Kdo je s katerim denarjem plačeval na spletu oglase slovenskim strankam? Teh podatkov nimamo in jih ne moremo dobiti.

Facebook sicer obljublja, da bo poskrbel za transparentnost političnega oglaševanja.

Da, a to govori le za ZDA , kjer se je znašel pod pritiskom. V EU pa niso storili nič. V času slovenske kampanje pred volitvami sem na Facebook naslovil nekaj vprašanj glede politične kampanje in seveda nisem dobil nobenega odgovora. Hkrati je pomembno vprašanje tudi, ali naši regulatorji sledijo tovrstnim tehnološkim in tržnim spremembam. Kakšen je smisel pravil, če regulator trdi, da je videooglaševanje na spletu nekaj drugega kot televizijsko oglaševanje – pa čeprav gre za iste oglase in za ponudnike, ki si očitno konkurirajo. Če karikiram: na področju, kjer se potroši dva milijona oglaševalskega denarja, imamo neskončno natančne predpise, tam, kjer se porabi 20 milijonov evrov, pa smo slepi. V tem trenutku morajo domači mediji označevati primernost oddaj in vsebin, hkrati pa na YouTubu, kjer so uporabniki v resnici mladi in šibkejši, nevarni ali škodljivi posnetki, ki imajo lahko tudi sto milijonov ogledov, niso z ničimer omejeni. Facebook govori, mi smo novi medij, nismo se še prilagodili zakonodaji, zakonodaja nas ne more omejevati. A internet je v svetu prisoten 30 let, v Sloveniji je širše prisoten 25 let, zato to ne drži, to v resnici niso več nikakršni ’novi’ mediji in zanje morajo veljati enaka oziroma primerljiva pravila. Seveda pa je reševanje težav z Googlom in Facebookom le ena od poti za ureditev stanja na slovenskem medijskem trgu in za preživetje. Če bi hoteli v Sloveniji te zadeve, predvsem Facebook in Google, spraviti v red, bi to bilo mogoče, na ravni EU, najhitreje v nekaj letih, hkrati pa je tudi jasno, da slovenske medijske krajine ne bi rešili, tudi če bi s pravično obdavčitvijo Googla dobili skupaj šest milijonov evrov.

Kakšen je smisel vseh strogih pravil, ki se jih mora držati Mladina, če na Facebooku teh omejitev ni?

Kaj je torej druga pot?

V tem trenutku bi potrebovali celovit razmislek na ravni vlade, ki je zdaj začela svoj mandat in ima dovolj časa, da sprejme širše ustrezne ukrepe. Vlada bi morala ugotoviti dve stvari. Prvič, da bi rešili slovenski medijski prostor, ni dovolj le sprememba zakona o medijih, ampak celovit razmislek in uskladitev z drugimi zakoni – zakonom o avdiovizualnih storitvah, RTV, digitalizaciji, STA, telekomunikacijah. Potreben je strateški sestanek na ravni predsednika vlade in ključnih resorjev, ki tako ali drugače vplivajo na medijsko področje, na katerem bi odgovorni jasno ugotovili, da morajo začeti med seboj sodelovati in najti celostne rešitve. Teme, kot so nestrpnost ali sovražni govor, medijska pismenost, digitalna družba in podobno, zahtevajo sodelovanje z drugimi ministrstvi: za pravosodje, za izobraževanje, za javno upravo. Rešitve pa je nujno treba začeti iskati in tudi predlagati zaradi radikalnih sprememb tehnologij in trga na globalni ravni. In drugič, slovensko novinarstvo potrebuje močnejšo podporo države. Sklad za pluralizacijo medijev, v katerem je dva milijona evrov in od koder gre okoli 1,3 milijona evrov radiem posebnega pomena, ne zadošča. Že pred leti ni zadoščal, danes pa še posebej ne, saj sta pred novinarstvom globalno gledano resnično eksistencialna stiska in boj za preživetje. Zato je potrebna cela vrsta spodbud: potrebne so davčne olajšave, sprememba DDV-ja, spodbude za zaposlovanje mladih novinarjev, podpora za ohranjanje dopisniških mest v tujini in v lokalnih okoljih, večje finančne oziroma gospodarske spodbude.

Na tem področju smo mediji pristranski. Čeprav bi moralo biti očitno, da žrtvovanje enega osemkolesnika ali celo štirikolesnika za kakovostno novinarstvo ni velika žrtev. 

Ko razpravljamo o gradnji drugega tira, smo prišli s cene 800 milijonov evrov na 1,2 milijarde evrov. In če bo cena še sto milijonov evrov več, se verjetno ne bo nihče niti odzval. Po drugi strani pa trdimo, da za medije v tako kriznem stanju ni mogoče najti več kot dva milijona, torej eno šestino odstotka drugega tira. To enostavno ne drži – vlada se mora zavedati, da gre za pomembno in resnično krizno situacijo, ne pa da pričakujemo, da bomo z zgolj 700 tisoč evri, kolikor okvirno dobijo splošni mediji, rešili otroške, informativne, izobraževalne vsebine, pa še kakovostno glasbo povrhu. Na ravni predsednika vlade bi morala biti sprejeta odločitev, da se pomoč medijem na leto poveča na vsaj 20 milijonov evrov, kar je še vedno razmeroma nizka številka v primerjavi s pomočmi, ki so jih deležni mediji v drugih primerljivih državah. In ne pozabite: samo eden od pomembnejših slovenskih lastnikov, ki ima v lasti tudi mnoge medije, je za svoja nemedijska podjetja minulo leto od države prejel sedem milijonov evrov spodbud. Če lahko takšne vsote namenjamo določenim sektorjem gospodarstva, lahko za celotno slovensko medijsko krajino brez težav zagotovimo 20 milijonov evrov.

Moja prva misel je, priznam: Kaj pa, če bo v nekem trenutku velik delež tega sklada šel v podporo Nove24, Demokracije in Škandala, torej kot subvencija spodbujanja sovražnega govora?

Zakon o medijih pravi, da strankarska glasila niso mediji. Mediji, ki so v prevladujoči lasti političnih strank ali povezanih oseb s političnimi strankami, so dejansko strankarska glasila, takšna glasila pa do tovrstne pomoči ne morejo biti upravičena.

In še druga: če imajo ljudje tako radi YouTube – kjer so denimo zelo popularni videi, v katerih nastopajo mačke v smešnih položajih – zakaj bi se morala država v to vmešati? Morda pa je to tisto, kar si ljudje, namesto resne glasbe, res želijo.

Če želimo, da bo ta družba razvita, izobražena, sposobna slediti temu, kar se dogaja v svetu, moramo vlagati v izobraževanje, v zdravstvo, v vrsto drugih sistemov in podsistemov – tudi v medije. Nič ni narobe, če ljudje radi gledajo mucke. Problem je, če na koncu ostanejo samo še te. Slovenski trg je majhen, zaradi česar vedno bolj ostaja brez kvalitetnejših vsebin. Država za to, da bi ponudila svojim državljanom kakovostno kulturo in kakovostne vsebine, financira film, nadaljevanke, opero, Cankarjev dom, od česar pričakuje učinke v splošno korist. Tovrstnih intervencij države, ki želi z ukrepi na posameznih področjih in sektorjih, izboljšati stanje v širši družbi, je polno. Zakaj ministrstvo za kmetijstvo promovira – torej plačuje oglase za – slovensko meso? Ali, širše gledano, zakaj se promovira zdrava prehrana? In drži, seveda lahko nekateri vsak dan hodijo v obrate hitre hrane na ocvrt krompirček in hamburgerje in se zgražajo, zakaj država troši denar za promocijo zdrave prehrane, ampak dolgoročno je jasno, da škodljive prakse na področju prehranjevanja ali načina življenja škodijo celotni družbi. Podobno je z mediji. Glede navdušenosti nad mucami pa se ne strinjam. Val 202 je eden najbolj poslušanih radiev, ki pa ni komercialen in s svojo popularnostjo dokazuje, da si občinstvo želi kakovostno kombinacijo informativnih vsebin, glasbe in izobraževalnih vsebin.

Na področju, kjer se potroši dva milijona oglaševalskega denarja, imamo neskončno natančne predpise, tam, kjer se porabi 20 milijonov evrov, pa smo slepi.

Na koncu imamo še vprašanje za vašo katedro. Bojimo se, da tako velikega zalogaja, kot je kaos na področju medijev, direktorat za medije na kulturnem ministrstvu s tremi zaposlenimi ne bo zmogel. Ali menite, da ste na tem področju na katedri storili dovolj? 

Na področju medijev so že mnogi obupali. Javnih razprav ni več. Nimamo več nevladnih organizacij, ki bi se ukvarjale z mediji – zadnja večja aktivnost glede dogodkov ali razprav, recimo Mirovnega inštituta, na področju medijev je stara verjetno od pet do deset let. Imamo novinarska združenja in sindikat, ki z izjemo novinarskega festivala organizirajo le malo dogodkov. Naša katedra in naši strokovnjaki so doslej vedno dajali mnenja ali nasvete, če so nas na ministrstvih ali regulatornih organih vprašali ali povabili. In moram reči, da je bil v zadnjem času direktorat za medije aktiven in korekten. Zanimala so ga strokovna stališča in globalne dileme ter možne rešitve. Je pa res, da je bilo v zadnjih 15 letih tega izredno malo. Državni organi resnih analiz ali raziskav nimajo, zaradi česar se odločajo z res majhnimi koraki in bolj po občutku. Ni pa to pravi pristop, ker vsi državni uradniki ali politiki pač nimajo občutka za medije in novinarstvo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.