Jure Trampuš

1. 2. 2019  |  Mladina 5  |  Družba  |  Intervju

Dr. Ljubica Marjanovič Umek: Starši soustvarjajo utrujene otroke

»Starši soustvarjajo utrujene otroke«

Dr. Ljubica Marjanovič Umek: »Bojazen pred domnevnim neuspehom je neposredna posledica prepričanja o tem, da dobro zaposlitev prinese zgolj odličen uspeh«.

Dr. Ljubica Marjanovič Umek: »Bojazen pred domnevnim neuspehom je neposredna posledica prepričanja o tem, da dobro zaposlitev prinese zgolj odličen uspeh«.
© Uroš Abram

Ljubica Marjanovič Umek velja za eno izmed snovalk devetletke, še danes je članica strokovnega Sveta za splošno izobraževanje. Nad tem, kar je nastalo iz »njene devetletke«, bila je namreč med ključnimi snovalci šolske prenove s konca devetdesetih let, ni navdušena. Prav tako ni navdušena nad vlogo, ki so jo v šoli prevzeli starši.

V javnost je prišla peticija, v kateri podpisniki med drugim predlagajo ukinitev ocenjevanja s številčnimi ocenami, ukinitev mature in njeno nadomestitev s sprejemnimi izpiti. Kaj menite o tem?

Žal mi je, da so peticijo, katere namen je verjetno dober, starši zasnovali brez resnega strokovnega poizvedovanja. Veliko stvari v njej je strokovno spornih in nekoherentnih. Starši lahko opozarjajo na težave, ki jih zaznavajo, niso pa tu, da bi ponujali rešitve.

Zdi se, da je ministrstvo za šolstvo glede njihovih zahtev odprto.

Vprašanje je, kakšno težo bo dal minister peticiji v nadaljevanju, potem ko se je nanjo zelo hitro odzval. Naj ilustriram s primerom. Rešitve v Beli knjigi iz leta 2011 med drugim temeljijo na anketiranju staršev, učiteljev, ravnateljev. Večina staršev je glede ocenjevanja znanja menila, da je opisno ocenjevanje primerno do drugega in ne tretjega razreda. In sistemska rešitev, ki je sledila, je bila ukinitev opisnega ocenjevanja v tretjem razredu. Zdaj pa starši v peticiji zahtevajo ukinitev številčnega ocenjevanja znanja …

Pojavljajo se nelogična neskladja. Veliko staršev trdi, da je v šoli preveč snovi, a po številu ur pouka učenci v Sloveniji v šolah niso dolgo. Hkrati učenci izjavljajo, da so obremenjeni.

Govoriva o psihološkem dojemanju obremenitve in z njo povezane utrujenosti. K temu lahko prispevajo različni dejavniki. Morda so resnično krive zahteve šole, morda gre bolj za osebne bojazni pred neuspehom, za katerimi se skriva prevelik pritisk staršev ali širšega okolja. Bojazen pred domnevnim neuspehom je neposredna posledica družbenega stanja, evforije, prepričanja o tem, da dobro zaposlitev prinese zgolj odličen uspeh. Vsi ti pritiski okolja so pomembnejši od šole same. V obrazložitvi peticije je recimo zapisano, da se začno učenci in učenke bati mature že v sedmem razredu. Ta strah gotovo ne izvira iz otrok – prihaja od staršev, iz okolja, ki se boji domnevnega šolskega neuspeha. Starši so pogosto tisti, ki z zelo visokimi, predvsem pa nerealnimi pričakovanji ustvarjajo vzdušje preobremenjenosti in utrujenosti otrok. Hkrati se isti starši ne zavedajo, da z nepotrebnim dvigovanjem kriterijev (nekoč so bili zadovoljni tudi z dobrim ali prav dobrim uspehom) močno prispevajo k temu, da otroci ne hodijo radi v šolo.

Kako lahko starši na eni strani govorijo, da so naši otroci preobremenjeni, na drugi pa zahtevajo visoke ocene in podpirajo rešitve, ki pouku nekaj dodajajo?

Res prihaja do vrste neskladij. Sprašujem se, ali je za ljubljanske starše, ki bi otroke radi vpisali na gimnazijo, res tako pomembno, da bodo njihovi otroci prišli ravno na Gimnazijo Bežigrad – za vpis nanjo, to vemo, je že kakšna štirica preveč. Na drugi strani starši sporočajo, da je prvi razred osnovne šole prezahteven, da imajo otroci preveč ur pouka. Ob uvedbi novega predmeta (tujega jezika) v prvi razred pa so starši to podprli, čeprav bo v prvem triletju prišlo do preseganja z zakonom določenega najvišjega števila ur pouka za posamezni razred.

Rešitve v drugih državah se jim zdijo boljše, otroci pa domnevno manj obremenjeni.

Med starši trenutno vlada veliko navdušenje nad finskim šolskim sistemom, česar ne razumem prav dobro. Res je, da so bili Finci v mednarodnih raziskavah znanja pred približno desetimi leti med najboljšimi na svetu, v zadnjih letih pa dosežki njihovih učencev padajo, zato razmišljajo o spremembah in novih rešitvah, tako sistemskih kot vsebinskih. Slovenski starši pa že presojajo, da je vse, kar delajo in še preizkušajo na Finskem, dobro in najboljše za slovenske učence.

Morda je pravi razlog ta, da je nekdanji minister za šolstvo Slavko Gaber napisal knjigo Zakaj Finci letijo dlje? No, verjetneje je kriv Facebook in njegov svet popreproščenih resnic.

Res je Slavko Gaber s sodelavci pred dobrimi desetimi leti o tem napisal knjigo, a je v njej jasno navedeno, da imajo Finci drugačno kulturo in zgodovino ter da šolskih sistemov ne moremo neposredno preslikati iz ene države v drugo. Nisem prepričana, da bi bila večina slovenskih staršev navdušena nad finsko šolo v Sloveniji, na primer nad »neocenjevanjem« znanja. Pri njih je ocenjevanje znanja opisno do 4. razreda, nato je številčno, imajo pa tudi zunanje ocenjevanje znanja. Poleg tega so otroci v šoli zelo dolgo, čeravno ne pri pouku …

Zdi se, da je v devetletki veliko stvari neusklajenih, ker so bile zaporedno, kot posamične rešitve, uvedene različne novosti. 

Posamične rešitve, tudi če je vsaka zase dobra, lahko po vključitvi v sistem skupaj delujejo slabo. Različna strokovna združenja in posamični strokovnjaki so (precej tudi na podlagi podatkov staršev) predlagali, da se standardi znanja s področja opismenjevanja prenesejo iz tretjega v drugi razred. Posledično se je pritisk na otroke povečal tudi v prvem razredu, posebej pomembno pa je, da smo izgubili zaključeno celoto, to je prvo triletje, ki je bilo koncipirano tako, da bi čim bolj »pokrilo« velike individualne razlike med otroki v hitrosti razvoja in učenja. Je zdaj v prvem razredu ostalo dovolj časa za pogovor? Za pripovedovanje otrok? Za spodbujanje razvoja govora, kar je ključno za razvoj pismenosti? Sodelovala sem pri pripravi načrta za prvi razred in v njem je bilo nekoč veliko varovalk: prehod v šolo je bil zastavljen kot postopen, cilj je bil zmanjševanje individualnih razlik med otroki, standardi znanja so bili postavljeni za tri leta. Takšna je bila zasnova, potem pa so se stvari spremenile. Prišlo je do sprememb pri nacionalnih preizkusih znanja, pri pravilih diferenciacije in individualizacije pouka, pa tudi glede uvajanja tujega jezika.

Zakaj torej šola popušča staršem?

Šola je strokovna institucija, ki je za svoje delo odgovorna – tako so jo v preteklosti dojemali tudi starši. Kaj se je zgodilo, zakaj pomemben del staršev šoli ne zaupa več, zakaj verjame, da morajo v šolo »hoditi« oni, ne vemo točno. Pa vendarle gre za širše družbeno vzdušje, pogosto za napačna prepričanja staršev o otroštvu, o njihovem otroku ter njegovi izobraževalni poti. Gre za željo po uspešnem in srečnem otroku, kar vodi k temu, da so starši pripravljeni prevzeti veliko odgovornosti v zvezi s šolo. In tako pogosto nezavedno soustvarjajo utrujene otroke, ki so nesamostojni, naveličani, neodgovorni … Večje strokovne avtonomije učiteljem ne bo prinesla niti vsebinska niti sistemska prenova šole, v pomembnem delu si jo bodo morali priboriti sami, z lastnim znanjem, z vero vase, z vero v svoje strokovno in odgovorno delo.

Nekateri očitki so vseeno upravičeni. Recimo trditve, da šole zahtevajo preveč znanja, pri čemer znanje pomeni predvsem merljivo védenje, pomnjenje, ne pridobivajo pa, denimo, znanja o medsebojnih odnosih in drugih socialnih veščinah.

Ko so nastajali učni načrti za devetletko, so pri pripravi sodelovali tudi učitelji, ki so med drugim poskrbeli, da je ob zapisanih standardih znanja ostalo dovolj časa za ponavljanje in utrjevanje snovi, medpredmetno povezovanje. Vse to, vsa vprašanja, kaj se je kasneje zgodilo na izvedbeni ravni, zakaj zmanjkuje časa, ali je pri ocenjevanju znanja res tako pomembna reprodukcija, ali je ocenjevanje znanja z nacionalnimi preizkusi res stresno in neučinkovito – vse to bo treba strokovno analizirati.

Veliko omenjate starše – kaj pa stroka, zakaj je tiho?

Prepričana sem, da bi morali biti strokovnjaki bolj odzivni in zavzeti, zlasti takrat, ko potekajo širše strokovne razprave in ne zgolj pozneje, ko so kritični do rešitev, svojih pa niso predstavili. Težko na splošno ocenim, koliko so stroke slišane, prepričana pa sem, da marsikdaj strokovnjaki niso dovolj zgodaj vključeni v strokovne razprave in zato na koncu ne vidijo pravega smisla v nadaljnjem sodelovanju. Ne privolijo zgolj na formalno »vključevanje«.

Mora biti učenje res tudi trpljenje?

Ni treba, da je trpljenje, je pa zagotovo določen napor. Hkrati je res, da nova vedenja, znanja, izkušnje, ki jih otrok pridobi v procesu učenja, prinašajo tudi zadovoljstvo, željo po novem učenju. In še nekaj: utrujenost ali občutek utrujenosti, o čemer poročajo tudi učenci, zanesljivo nista povezana zgolj s šolo in delom za šolo. Otroci so lahko utrujeni tudi zato, ker dve ali več ur na dan preživijo pred ekranom, lahko so utrujeni, ker imajo poleg šole še tri ali štiri dejavnosti na teden, morda so utrujeni tudi zato, ker v dnevnem hitenju in ob (pre)visokih ciljih staršev nimajo časa za igro in aktiven počitek.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.