Feministična umetnost

Prvi del skupinske razstave v Ljubljani, ki je po feministično humorna, kosmato erotična in seksualna, obenem pa resna in kritično ostra do razmer v družbi

V Galeriji Alkatraz (Metelkova) v Ljubljani bodo 12. februarja ob 20.00 odprli skupinsko razstavo Feministična umetnost na UL ALUO, 1. del: Éden, dva, … pet (kosmatih) predlogov za boljši jutri, na kateri se bodo predstavile: Lea Culetto, Asiana Jurca Avci, Tatiana Kocmur, Nika Lapkovski in Teodora Švet (kuratorica: Ana Grobler). Razstava je del širšega sodelovanja UL ALUO in društva KUD Mreža, saj bodo skupaj pripravili dve skupinski razstavi feministične umetnosti. Drugi del razstave z naslovom Glasno-žitje bodo v sklopu praznovanja 100. letnice Univerze v Ljubljani odprli 7. marca, v novoustanovljeni univerzitetni Mali galeriji na Slovenski cesti 35, 8. marca pa bo v Moderni galeriji potekala okrogla miza Feminizem, izobraževanje in umetniške akademije Univerze v Ljubljani.

"Razstava v Galeriji Alkatraz poveže predstavljena dela v celoto in posredno opiše njihovo vsebino, ki je po feministično humorna, kosmato erotična in seksualna, obenem pa resna in kritično ostra do razmer v družbi. Ne samo, da vse_i avtorice_ji kritizirajo trenutno družbeno stanje, ki je vedno bolj naklonjeno nasilju in seksizmu, ampak predlagajo svoje, izvirne in humorne "rešitve"problema," je zapisala kuratorka Ana Grobler.

Lea Culetto, ki v svojih umetniških delih izkazuje kontinuiran feministični angažma, s svojim videom Brez da iztočnico za razstavo, saj prek njega razkriva ponižujočo reprezentacijo ženskih teles v oglasih za higienske izdelke, izdelke za osebno nego, ličila ipd. Ob ogledu njenega videa, iz katerega so odstranjeni deli z oglaševanjem in izvirni zvok – ostaja samo naplastena montaža polgolih ženskih teles, smo soočeni z neke vrste soft pornografijo. Čez video je posnela lastno branje dela članka avtorice Sandre Lee Bartky z naslovom Foucault, ženskost in modernizacija patriarhalne oblasti, ki govori o načrtnem nadzorovanju ženskega telesa.

Razstava poveže predstavljena dela v celoto in posredno opiše njihovo vsebino, ki je po feministično humorna, kosmato erotična in seksualna, obenem pa resna in kritično ostra do razmer v družbi.

Tudi Tatiana Kocmur v svojih umetniških delih pogosto posredno ali neposredno uporablja feministično tematiko. Z razstavljenima deloma kritizira obsedenost družbe s "popolnim" ženskim telesom, ki mora biti nujno seksualizirano, da je sploh sprejeto. Kot ugovor na omenjeno v sliki Deformada 1 na lastnem telesu, ki je v priklonu, povesi prsi do tal in jih v delu Deformada 2 razlije po prostoru. Deli lahko beremo kot kritiko družbe, medijsko preplavljene s "popolnimi" telesi, lahko pa ju jemljemo tudi s ščepcem humorja, saj govorita o tem, kaj vse bi še lahko bilo v družbi, kar se tiče ženskih teles, sprejeto, pa ni. 

Nika Lapkovski, avtor_ica letošnje festivalske podobe festivala Rdeče zore in LGBTIQ* aktivist_ka z umetniškim inkluzivnim potešitvenim robotom Éden, v zabavnem tonu odgovarja na pojav seksualnih robotk z umetno inteligenco, ki z dodelanimi programiranimi zapiranji in odpiranji vek že ustvarjajo srhljiv vmesni prostor, kjer se nahaja človek-robot. Navdih zanj je bila robotka Harmony3. Prototip robota bo razstavljen skupaj s katalogom možnih različic robota, v katerem se lahko najdejo tudi domoljubi_ke, ljubitelji_ce astronomije, tisti_e, ki se bojijo neznanega, ipd. 

V središču zanimanja Teodore Švet je prav tako seksualnost, a na malce drugačen način. S serijo Fuck Painting (ki se jo lahko bere kot Jebeš Slikarstvo, Jebena slika oz. Jebana slika) je želela afirmirati spolnost kot pozitivno in z nje odstraniti prah grešnosti in umazanosti. Umetnica je tokrat fokus poželenja s človeške_ga partnerice_ja preusmerila na sliko. Prazno platno je izjemno razburljivo, obenem pa zastrašujoče, a vabi, da se ga dotakneš in na njem pustiš svoj pečat. Pečat je naredila kar s svojim golim telesom, ki ga je uporabila kot čopič. 

Tudi Asiana Jurca Avci se sicer v svojih delih pogosto dotakne feminizma. Z delom Tendertits, foto knjigo, pravzaprav diplomskim delom, v katerem se je ukvarjala s filmsko atmosfero v mediju fotografije, oriše druženje, potepanje, skupno jutranje umivanje zob, počivanje, objemanje, praznovanje, pogovore, ples, odpor pred mrzlo vodo v morju in veliko sončenja zgoraj brez. Delo je posvečeno prijateljicam in solidarnosti med ženskami ter je resnična zgodba o prijateljstvu.

Resnico pa bi najraje po svoje prikrojila Lea Culetto v "petem predlogu za boljši jutri", ki izvira iz otroške želje po tem, da bi dlake na nogah rasle tako hitro kot lasje. Avtorica se sprašuje, ali bi bile ženske dlake družbeno sprejemljivejše, če bi bile urejene kot pričeska. Rezultat tega je več del iz serije My Life is a Hairytale, kjer so na najlonke izvezeni dlakasti barvni okraski.