Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

8. 3. 2019  |  Mladina 10  |  Družba  |  Intervju

Urša Menart, režiserka: Nujno je, da se povezujemo, sicer nas bo vsak pohodil

Režiserka, ki je posnela film o svoji generaciji: Ne bom več luzerka

»Nujno je, da se povezujemo, sicer nas bo vsak pohodil.«

Urša Menart (1985) je posnela zadnji »film generacije« – Ne bom več luzerka, pripoved o skoraj 30-letni izobraženi Špeli, ki kljub vsemu še vedno dela kot prekarka in se po spletu nesrečnih okoliščin ponovno znajde na kavču pri starših. Zgodba marsikaterega milenijca je na zadnjem Festivalu slovenskega filma prejela kar tri vesne, tudi tisto za najboljši celovečerni film, in konec marca začenja pohod po slovenskih kinematografih. Urša je s tem postala prva režiserka z zmagovalnim filmom s festivala. A čeprav so ženske v njenem poklicu v manjšini, ji gre na živce, ko jo sprašujejo o filmu in spolu – prepričana je, da bi morale imeti tudi režiserke pravico spregovoriti o splošnejših temah, kakršni sta film kot umetnost in režija kot poklic. »Vendar to po navadi sprašujejo režiserje, ker je stereotipna predstava o režiserju še vedno – da je moški. Želim si dočakati čas, ko bom lahko govorila o stvareh, ki so v resnici bolj povezane s filmom kot s spolom.«

Ste si ogledali letošnje oskarje?

Ne, spat sem šla. (smeh) Prejšnja leta sem jih pogosto gledala v celoti, letos pa mi nekako niso potegnili.

Niste imeli nobenih favoritov?

Moj favorit je bil favorit, The Favourite. (smeh) S tega vidika sem zadovoljna z izidom, oskar Olivii Colman za glavno žensko vlogo je bil kar lepo presenečenje. Drugo pa precejšnja katastrofa, predvsem Bohemian Rhapsody, zame eden najbolj groznih filmov, kar sem si jih v življenju ogledala. (smeh)

Kritiki mu res niso bili naklonjeni, zato pa je pobral vse mogoče nagrade – štiri oskarje, tudi oskarja za glavno moško vlogo, že prej zlati globus za najboljši film, na primer ...

Ja, to letos je bilo malo podobno letu, ko je na oskarjih zmagala Usodna nesreča. Bilo je leta 2006, bili smo še na faksu, kolega je prinesel DVD iz Italije in potem smo gledali, kaj je zdaj to, kar je dobilo oskarja. Nič nam ni bilo jasno. (smeh) Ampak po mojem mnenju oskarjev ne bi smeli jemati preveč resno. Morda to bolj počnejo pripadniki starejše generacije, na katere tudi bolj vpliva, ali je nekaj dobilo oskarja ali ne – oziroma se na podlagi tega odločajo, kateri film bodo šli gledat. Konec koncev sta tudi mojim staršem všeč Zelena knjiga in Bohemian Rhapsody.

Se vam zdi, da na mlajšo generacijo nagrade ne vplivajo? Pa ne le oskarji, tudi domače nagrade, kot je na primer vesna za najboljši film na Festivalu slovenskega filma, ki jo je dobil vaš film Ne bom več luzerka ... Bi bil tudi brez nje deležen tolikšne medijske pozornosti in bi razprodal projekciji na Liffu?

Nagrade po mojem mnenju vplivajo vedno manj. Vprašanje pa je tudi, kako močan je sploh vpliv medijske pozornosti na gledalce. Na del publike gotovo vpliva, za druge pa nisem prepričana. V resnici imamo pri nas dokaj smešno situacijo, ker je kinematografski trg že nekaj časa v popolnem razsulu, zato gledalci zelo neradi hodijo v kino, razen morda v kakšne neodvisne kinodvorane. Ravno pred kratkim sem brala članek, da se v Art kino mreži obisk povečuje, v velikih kinematografih pa stagnira. Zdi se mi, da to veliko pove o tem, kaj je šlo narobe na kinematografskem trgu. Sicer pa to ni slovenska posebnost, v tujini je precej podobno. Zato je špekuliranje, kaj bo gledalce privabilo v kinodvorane, dokaj nehvaležno. Bolje je mogoče predvideti, kaj bo gledano na televiziji – novi slovenski filmi imajo denimo skoraj brez izjeme zelo visoko gledanost, če so na sporedu v dobrem terminu, in to ne le na nacionalki. Pri kinu pa je vse skupaj bolj loterija.

Se vam zdi, da so ljudje, ki še hodijo v kino, danes zahtevnejše občinstvo kot recimo pred desetimi leti, ne padejo več na vsak blockbuster?

Ne bi rekla, da so zahtevnejši, težje pa je nanje vplivati. Težje jih je prepričati, naj grejo nekaj gledat. Da bi bili gledalci zahtevnejši glede vsebine, tega občutka nimam. Art kinematografi so res vzgojili del publike, ki je malo izbirčnejša, ampak večina ostaja zvesta mainstreamu.

»To, da je socialna varnost dolgočasna, nam je prodala predvsem ultrakapitalistična prekarska propaganda. Ta ameriški način razmišljanja in življenja, kultura coffee-to-go.«

Pred kratkim sem na vašem profilu na Facebooku po naključju opazila povezavo do članka o režiserki Lois Weber, pod katerega ste pripisali, da na naključnih spletnih straneh najdete zanimivejše reči od tistih, ki ste se jih naučili na fakulteti. To pomeni, da ste kritični do akademije?

Ta objava je bila delno tudi interna šala za kolege z akademije, s katerimi sem študirala sočasno, ker smo res padli v takšno nesrečno generacijo, ki ni dobila o teoriji in zgodovini filma čisto nobenega znanja. Zdi se mi, da se je to zdaj vseeno izboljšalo. Imeli smo sicer profesorje, ki so učili druge predmete, spotoma pa povedali še kaj o zgodovini in teoriji filma. Tak je bil denimo Matjaž Klopčič. A z izjemo tega smo bili precej prepuščeni sebi.

Če se še malo ustaviva pri tem članku – Lois Weber je bila v nekem obdobju, to je bil čas nemega filma, najbolje plačana režiserka v Hollywoodu. Kakšno pa je danes plačno razmerje med režiserkami in režiserji, predvsem pri nas?

Težko rečem, ker je pri nas vzorec tako majhen in tudi režiserk nas je tako malo. (smeh) S honorarji sicer verjetno nimamo ravno kakšnih velikih težav, če se primerjamo s kolegi. Težava je bolj v tem – ampak to v Evropi nasploh, ne samo pri nas –, da do projektov, ki so bolj tvegani in pri katerih je denarja več, morda so vanje vpleteni tudi kakšni zasebni investitorji, režiserke statistično težje pridejo.

Ko pravite, da je režiserk pri nas tako malo – to se ujema z izsledki lanske raziskave Slovenskega filmskega centra na to temo, ki je pokazala, da približno 90 odstotkov filmov pri nas režirajo moški, scenaristov je 78 odstotkov, producentov pa 77 odstotkov. To so zelo nespodbudni podatki.

Seveda, samo poglejte, kdaj je bil pri nas narejen prvi film, ki ga je režirala ženska. Šele leta 2002, Varuh meje Maje Weiss! A vseeno opažam, da nas je vedno več. Zdi se mi, da je bil včasih ta prehod z akademije v poklicne vode za režiserke veliko težji. Eno je, da nekaj študiraš in si želiš to početi, drugo pa, da potem dobiš priložnost, da se v tem dejansko preizkusiš. Pa ne le priložnost, ampak tudi dovolj samozavesti in norosti, da se tega lotiš poklicno. Ravno pri tem prehodu se je izgubilo največ potencialnih režiserk.

Kako to, da se jih zdaj več drzne stopiti na poklicno pot?

Ne da si prej niso drznile, bilo je tudi več predsodkov v povezavi s tem, kaj je neka režiserka sposobna izpeljati. Še pred 15 leti sem slišala komentarje, da je to moško delo, ker imaš veliko ekipo, ki jo je treba imeti pod nadzorom – moraš biti šef, moraš vedeti, kaj počneš. Odločnost je nujna, ta pa se bolj pripisuje moškemu. To so seveda predsodki, vendar gotovo vplivajo na naše odločitve. Ljudje smo ne glede na vse vzgojeni tako, da vse to vpliva na našo podobo in samozavest. Če nimaš vzornic, se težko odločiš za neko pot. Moraš biti res »nora«, tako kot je bila Maja Weiss, da greš z glavo skozi zid. Pa tudi nekdo se mora najti, ki te podpre, četudi te njegovi kolegi recimo ne bi. Mislim, da se to zdaj spreminja, sem precej optimistična, tudi ko gledam nove generacije, ki so nenormalno nadarjene. Še vedno pa mi gre v resnici zelo na živce, da ko se pogovarjamo o temah, kot je denimo spol v filmu, moramo o tem vedno govoriti režiserke, nikoli ne vprašajo režiserjev. Ko je govor o splošnih temah, na primer filmu kot umetnosti ali režiji kot poklicu, pa sprašujejo njih, ker je stereotipna predstava o režiserju še vedno – da je to moški. Želim si dočakati čas, ko bom lahko govorila o stvareh, ki so v resnici bolj povezane s filmom kot s spolom. Ampak očitno to še ne bo tako kmalu.

Prej ste govorili, da je lažje uspeti s podporo, bodisi mentorske figure ali kolegov. Toda kar se tiče podpore kolegov, je sploh prisotna? Samo Rugelj je pred leti v Premieri pisal, da slovenski režiserji ne hodijo na premiere kolegov. Se je to kaj spremenilo?

Karkoli rečem, bo videti, kot da kritiziram starejše kolege, ampak s kolegi z akademije smo opazili precejšen preskok oziroma razliko med razmerami na Festivalu slovenskega filma, ko smo bili še na začetku študija in zdaj. Takrat je bilo vse skupaj malo žalostno, ljudje se niso družili ali pogovarjali. Zdaj pa so stvari precej drugačne. Ugotovili smo, da je »deli in vladaj« zelo aktualen rek. Na splošno v Sloveniji in kulturi, sploh pa pri filmu, kjer nas je večina prekarcev, kjer nihče nima ne socialne ne institucionalne varnosti – razen Viba filma in Filmskega centra dejansko nimamo svoje institucije. V takem položaju je torej nujno, da se povezujemo, sicer nas bo vsak pohodil. Že tako ali tako hodijo po nas. (smeh) Tako da smo zadnja leta res precej bolj angažirani, povezani in organizirani. In tudi hodimo na premiere kolegov. (smeh)

Ne le da je povezovanje pomembno, ker je filmska skupnost potem močnejša, veliko pomeni tudi to, da se zna režiser ali režiserka iskreno veseliti uspeha kolega ali kolegice, ker brez dvoma mora biti uspešnih več ljudi, če želimo, da umetniško področje cveti. 

Seveda, meni se zdi to povsem logično, ne razumem, da se komu ne. Kaj so naredili Romuni v zadnjih letih: enemu ali dvema je uspelo na velikih festivalih in to je potem za sabo potegnilo še vsaj sedem avtorjev. Nihče ne more solirati, sploh pa ne iz države, ki ima tako šibko filmsko industrijo. Svetovna kinematografija vsakih nekaj let doživi val, ko se na sceni kar naenkrat pojavi več avtorjev iz ene države, o kateri prej ni nihče razmišljal kot o filmski državi – zadnja taka je recimo Gruzija. To se vedno zgodi, ko skupina avtorjev skupaj nastopi proti svetu, proti sistemu ali, recimo, proti svoji državi. (smeh) Po mojem mnenju je to edini način, da se bo tudi pri nas kaj zgodilo. Če nam bo uspelo, nam bo uspelo tako, en sam bo težko kaj naredil. Je pa poleg tega treba najti tudi prave zgodbe v danem trenutku. In imeti finančno podporo ter vizijo kulturne politike, da je film nekaj, kar se podpira. Ker z našimi budžeti, pa če smo še tako ustvarjalni, težko konkuriramo. To vejo povedati tudi selektorji na različnih festivalih.

Ne bom več luzerka, režijski prvenec Urše Menart, je na Festivalu slovenskega filma 2018 prejel vesne za najboljši film, scenarij in igralko v stranski vlogi, posebno omembo žirije slovenskih kritikov in nagrado Iridium za postprodukcijske storitve.

Ne bom več luzerka, režijski prvenec Urše Menart, je na Festivalu slovenskega filma 2018 prejel vesne za najboljši film, scenarij in igralko v stranski vlogi, posebno omembo žirije slovenskih kritikov in nagrado Iridium za postprodukcijske storitve.

Ko ste že omenili prekarnost večine filmskih ustvarjalcev – ste samozaposleni v kulturi. Ravno pred kratkim smo pisali, da je ta status ugoden le, če ti država plačuje prispevke, a to je mogoče samo, dokler ne presežeš cenzusa, ta pa je dokaj nizek. Kako se znajdete? 

Žal za zdaj še nisem bila v položaju, da bi zaslužila toliko več, da bi presegla triletno povprečje. (smeh) Ker sem večna optimistka, si to razlagam tako, da je super imeti ravno toliko projektov in honorarjev, da pridem do cenzusa, potem pa morda lahko kakšen mesec posvetim temu, da razvijam scenarije za naprej, česar itak nihče ne plača. Tako kombiniram, obrambni mehanizem sladke limone ali kako se temu reče. (smeh) Sicer pa mislim, da je v povezavi s tem statusom še veliko drugih reči, zaradi katerih smo postavljeni v neenakopraven položaj. Če si vrhunski kulturnik, kar moraš na pet let dokazovati z nagradami, hkrati pa bruto zaslužiš manj, kot je določeno za 35. plačni razred v javni upravi ... to po mojem mnenju nekaj pove o odnosu države do umetnosti.

Ja, pogoj za plačevanje prispevkov naj bi bila vrhunskost v umetnosti, a je v bistvu ključnejši pogoj nepreseganja cenzusa.

To pomeni, da moraš biti vrhunski, ampak revež. Kar je v bistvu ideal slovenskega umetnika. (smeh) Vrhunski berač.

»Ne vem, ali je pridnost najboljša popotnica za življenje. Saj ni treba, da vsi stalno nekaj proizvajamo in nečemu služimo.«

Protiutež temu bi lahko bil koncept, ki ga Slovenci ne marajo preveč – umetnik, ki prestopi v mainstream in začne s svojimi izdelki naenkrat dobro služiti. V filmskem svetu je človek, ki mu je to uspelo, pa četudi v tujini, ne doma, denimo Mitja Okorn. Kako gledate na to?

Če te mainstream zanima, če v to nisi prisiljen, ampak je nekaj, kar bi rad počel, hkrati pa se trudiš to početi kakovostno, je to super. Hvala bogu, da lahko vsaj kdo od tega dobro živi. Na primer od kakšnih TV-nadaljevank in reklam, ampak v našem prostoru je res peščica režiserjev, ki se ukvarjajo s tem. Gotovo morata obstajati mainstream in alternativa, pa tudi vse vmes, ker so gledalci zelo različni. Celo prehajanje med obema se mi ne zdi nič slabega. Tako kot pri seksu – dokler je sporazumen, je vse v redu. (smeh) Samo da nisi v nekaj, kar ti absolutno ne leži, prisiljen zgolj zaradi preživetja ali ker ti kdo od zunaj zapoveduje, da bo to gledalcem všeč.

Kaj pravite o tem, da se bodo letos povečala sredstva, namenjena slovenskemu filmu?

To, da je parlamentarni odbor za kulturo soglasno podprl postopno zvišanje sredstev za film in da je njegov sklep podprla tudi vlada, je vsekakor zelo spodbudno. Toda iz izkušenj smo se naučili, da takšne obljube pogosto zvodenijo v nekaj drobiža in izjave tipa »saj vas razumemo, ampak trenutno se ne da nič storiti«. Zavedati se moramo, da je bila s prihodom gospodarske krize pred leti filmu odvzeta skoraj polovica sredstev, kar je nekajkrat več kot drugim panogam v kulturi, in da že skoraj desetletje životarimo pri tako rekoč enaki ravni financiranja, večina evropskih držav pa občutno povečuje količino sredstev, namenjeno nacionalnim kinematografijam. Dokler se razmerja, ki so bila s »kriznim rebalansom« popolnoma porušena, ne popravijo, ne moremo biti zadovoljni. Tudi uspešni bomo, žal, zelo težko.

Špela v vašem filmu je skoraj 30-letnica, deluje pa bolj kot 20-letnica. Da so trideseta nova dvajseta, je že vsaj desetletje skoraj samoumevno. Mislite, da je tako izključno zato, ker mladi, ki si zaradi razmer na nepremičninskem trgu in prekarnega dela ne morejo privoščiti stanovanja, dlje živijo pri starših, ali je takšna pač milenijska naravnanost?

Za vsako veliko spremembo v razmišljanju neke skupine ali generacije je več razlogov. Zelo pomembni so gotovo ekonomski razlog, politika zaposlovanja, stanovanjska politika in ekstremni kapitalizem in individualizem, v katerega so našo generacijo v resnici prisilili. So pa gotovo še drugi manj očitni in ne tako pomembni razlogi. Raznolikost vrednot, na primer. Ni za vse prioriteta imeti čim prej družino in stabilno življenje. Tudi to je morda razlog, zakaj za veliko večino generacije življenje ne poteka po istih tirnicah kot pri starših.

Milenijci so predvidljivi življenjski vzorec – delovnik od osmih do štirih, hiša, pes in vsako poletje na morje na Hrvaško – opazovali pri starših in tega si mnogi ne želijo, ker se jim zdi dolgočasno. Kaj bi v resnici radi? 

Moja teorija zarote je, da nam je to, da je socialna varnost dolgočasna, prodala predvsem ultrakapitalistična prekarska propaganda. Ta ameriški način razmišljanja in življenja, kultura coffee-to-go. (smeh) Napumpaš se s poživili, ne moreš se niti usesti, da bi s prijateljem spil kavo, dajmo, namesto tega vzemimo kavo s seboj in raje ogromno delajmo. To je postalo po svoje kul. Tudi slogani, kot je »Work hard, play hard«, kažejo v to smer. To marsikdo izrablja. Hkrati se mi zdi, da so vedno obstajali ljudje, ki jih predvidljivo življenje ni zanimalo, in bi tako živeli tudi brez zunanjih vplivov, a zdaj jih je seveda več, ker imamo več – vsaj navideznih – možnosti. Sama bi si želela le, da bi vsak imel možnost živeti, kot si želi, z neko normalno količino dela. Če si to predstavlja tako, da vzame posojilo za 30 let, ima hišo nekje v Ivančni Gorici, psa in tri otroke, ali pa tako, da potuje po svetu in dela z laptopa, kadar mu ustreza, je čisto vseeno. Dokler ti pošteno delo v normalnih časovnih okvirih to omogoča, je vse popolnoma legitimno. A dandanes večina ljudi, žal, ne more izbirati.

Kaj pa je s famozno tujino, kamor domnevno množično odhajajo mladi? Tudi to je ena izmed tem vašega filma.

Te številke se mi zdijo kar zastrašujoče. Ogromno ljudi se iz Slovenije vsako leto preseli samo v Nemčijo, pa to niti niso zgolj ljudje iz moje generacije ali izključno iz ustvarjalnih poklicev, ampak tudi iz drugih panog, pa tisti, ki so recimo že proti štiridesetim in imajo družino, majhne otroke. No, tudi v moji generaciji je bil osip ogromen. Proti koncu faksa se je dobesedno vsak teden kdo preselil v tujino. Kar naenkrat sem ugotovila, da imam vse prijateljice na Skypu, da redkokoga še vidim v živo. Približno 20 odstotkov se jih je potem vrnilo, nekateri so ostali, nekateri bi se radi vrnili zaradi kakovosti življenja, pa se zaradi službe ne morejo, ker vedo, da tukaj ne bi mogli preživeti ... V moji generaciji je bil torej to kar problem. Pa saj se še vedno dogaja: tako rekoč na vsaka dva tedna gre kak zanimiv človek delat v Berlin. Po svoje je to fino, vsaj dokler si mlad in si se sposoben prilagoditi novi situaciji in malo raziskovati. Ampak če bi bila ministrica za kulturo ali pa za znanost in tehnologijo, bi me položaj skrbel.

Kaj povedo vaši znanci, ki so šli in se nimajo namena vrniti – zakaj je v tujini bolje? 

V Sloveniji je morda lepša narava in na voljo imaš starše, ki ti lahko čuvajo otroke, razen tega pa so razmere v tujini precej bolj spodbudne za mladega človeka. Ne le to, da je več izbire za žuranje in prehranjevanje, kar je morda za koga tudi motivacija, ampak gre za to, da veš, da se ne boš raztrgal z desetimi urami dela na dan za 800 evrov na mesec. Da imaš občutek, da lahko z izobrazbo prideš do neke normalne službe. Morda bo malo trajalo, ampak veš, da obstaja perspektiva, da lahko napreduješ. Tudi glede socialne države in zdravstva se mi zdi, da imajo v tujini več zaupanja v to. Pri nas morda kritiziramo kakšno področje, za katero se ne zavedamo, da je pravzaprav čisto v redu urejeno, oziroma smo v osnovi nezaupljivi do vsega, kar je povezano z javno upravo. Ampak vseeno se mi zdi, da so na primer kje na severu nekatere stvari čisto samoumevne, pri nas pa ne.

»Režiser je idealen poklic za nekoga, ki je obseden z nadzorom, igralec pa to gotovo ni.«

Simptom našega prostora je tudi hlapčevska mentaliteta. Sprejmemo teh deset ur dela na dan za 800 evrov na mesec, ker »tako pač je«, in »pridno« delamo, ker se to od nas pričakuje. Pridnost je mit, ki ga dekonstruirate tudi v Luzerki in ste ga že prej, v dokumentarcu Nekoč je bila dežela pridnih ... Sta naši pridnost in pohlevnost res, kot navadno pravimo, povezani s tem, da smo tako majhni in da imamo šele kratek čas svojo državo?

Nisem tako pametna, da bi vedela, od kod imamo ta kompleks, je pa dejstvo, da se počutimo dobro šele, ko nas pohvali kdo od zunaj. Tudi kolega, znanca ali soseda bomo cenili šele, ko mu bo kdo od zgoraj rekel, da je on pa v redu. Tako da je nekaj gotovo na tem. Vendar se mi zdi, da nekdo, ki tako obsedeno išče in si želi potrditev od zunaj, težko izoblikuje kakršnokoli vizijo tega, kakšno državo bi rad imel.

Pridnost sama po sebi torej ni ključna vrednota. Kaj pa je tisto, kar bi morali privzgojiti mlajšim generacijam, da bi bile malo bolje opremljene za prihodnost?

Predvsem odgovornost in empatija. Mislim, da pridnost sicer v praksi še vedno je vrednota, ne vem pa, ali je najboljša popotnica za življenje. Saj ni treba, da vsi stalno nekaj proizvajamo in nečemu služimo. Pomembno je, da si odgovoren za svoja dejanja in da prevzameš odgovornost za prihodnost. Da se zavedaš, da lahko vplivaš na to, kakšen bo svet, in da tudi poskušaš nekaj narediti v tej smeri. Prelaganje odgovornosti na druge ljudi me moti. Pa hlinjenje nemoči. To je zelo škodljiv sindrom.

Pri svojem zadnjem projektu ste režijsko taktirko zamenjali za igro – igrate v celovečernem filmu Damjana Kozoleta Polsestra, ki ga bomo najverjetneje videli v drugi polovici letošnjega leta. Kako se je to zgodilo?

Ne vem, mogoče me bodo izrezali iz filma. (smeh)

Nimate ene izmed glavnih vlog?

Ja, tako da bo pravzaprav težko. (smeh) Vso srečo jim želim. S Kozoletom sva skupaj napisala scenarij, kasneje se je kot soscenarist pridružil še Ognjen Sviličić, potem pa je čisto spontano prišlo do tega, da sem se znašla še v igralski vlogi. To se mu je zazdela neka taka zanimiva rešitev oziroma izziv. Bomo videli, kako bo učinkovalo. Je pa bilo to zelo zanimivo početi.

Za nekoga, ki ima kot režiser rad vajeti v svojih rokah, potem pa jih mora prepustiti drugemu, to najbrž ni najlažje?

Na trenutke je bilo kar zahtevno, sem se hotela malo vmešavati in režirati. (smeh) Režiser je idealen poklic za nekoga, ki je obseden z nadzorom, igralec pa to gotovo ni. (smeh) Po drugi strani je bilo vseeno prijetno, ker sem se naučila nečesa novega. Ko režiram, zelo rada delam z igralci, to se mi zdi skoraj najlepši del poklica. Tu pa sem dobila vpogled v to, kar rada počnem, z druge strani, kar se mi je zdelo gotovo zanimivo in bo tudi uporabno za naprej.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.