Staš Zgonik  |  foto: Borut Krajnc

22. 3. 2019  |  Mladina 12  |  Družba  |  Intervju

»Kdo drug pa še lahko z robotom strelja sredi Ljubljane?«

Intervju s Klemnom Pogačarjem, bombnim tehnikom v enoti za protibombno zaščito specialne enote policije

V vitrinah v svojih prostorih bombni tehniki hranijo številne eksplozivne naprave, s katerimi so se že srečali pri svojem delu, od ročnih bomb in pirotehnike do doma narejenih improviziranih bomb.

V vitrinah v svojih prostorih bombni tehniki hranijo številne eksplozivne naprave, s katerimi so se že srečali pri svojem delu, od ročnih bomb in pirotehnike do doma narejenih improviziranih bomb.

Na obronkih Ljubljane, na poti iz Sostrega proti Podlipoglavu, rahlo odmaknjen od glavne ceste in skrit za družinskimi hišami stoji štab policijske enote za protibombno zaščito. Če vhoda na dvorišče ne bi varovala zapornica in če ne bi ob njej stala policijska stražarnica, bi zlahka pomislili, da gre za kakšno kmetijo.

Enota za protibombno zaščito je del specialne enote policije in šteje 17 pripadnikov. A ob našem obisku je stavba delovala precej zapuščeno. Večina se je umaknila »v zaklon«. »Nismo najbolj navdušeni nad javnim izpostavljanjem,« pojasni sogovornik Klemen Pogačar, ki je član enote že 22. leto. »Najprej sem bil policist, potem kriminalist, za vstop v protibombno enoto pa me je nagovoril kolega, ki je že delal tukaj. Tukaj sem od leta 1997. Ne razmišljam, da bi zamenjal.«

Bo tako vse do upokojitve, nas zanima. »Upam, da mi do upokojitve tega vendarle ne bo treba početi. Protibombna obleka ima vendarle 36 kilogramov, tudi vsa druga oprema je težka.«

Šele pogled na dvorišče za hišo ponudi nekaj več namigov na njihovo dejavnost. Zraven prostora, posebej urejenega za detonacije eksplozivnih naprav, je parkiran bel kombi z vso opremo, potrebno za posredovanje. Čeprav želi na prvi pogled delovati, kot da ni nič posebnega, ga je na nujni vožnji težko spregledati. »Malo je policijskih avtomobilov, ki imajo toliko modrih lučk.« Poleg bombnih tehnikov je glavni potnik v kombiju robot Teodor, njihov najpomembnejši zaveznik. Če je le mogoče, je on tisti, ki se izpostavlja nevarnosti. Ravno ta teden je denimo pomagal deaktivirati bombo, podstavljeno pod avto v ljubljanskem Zalogu.

V kakšnih primerih vas pokličejo?

Takrat, ko drugi nočejo delati. (nasmeh) Pokličejo nas pri najdbi sumljivih predmetov, pri eksploziji, če kdo dobi pismo s sumljivo vsebino, tudi za odstranitev nevarnih kemikalij. Takšne enote se v zadnjem času spreminjajo. Iz klasične protibombne enote, kakršna smo bili, ko sem začel, se vedno bolj spreminjamo v enoto, ki naj bi poskrbela za vse nevarne snovi. V policiji je težko dobiti ljudi, ki bi bili izurjeni za zavarovanje nevarnih dokazov. Najlaže je imeti enoto, ki ima na enem mestu na voljo vso potrebno opremo.

Kako pogoste so akcije? Vam je kdaj dolgčas?

V bistvu ne. Lani smo denimo imeli 83 interventnih izvozov, leta 2017 pa 87. Poleg tega izvajamo vse protibombne preglede za Center za varovanje in zaščito. Lani je bilo takih primerov 126. Ko bomo predsedovali Evropski uniji, jih bo verjetno 300 ali 400. Potem je tu še usposabljanje, ki bi mu morali nameniti 70 odstotkov delovnega časa, a nam pogosto zmanjka časa.

Večina akcij se nazadnje verjetno izkaže za lažni preplah ...

Seveda, nazadnje je to večinoma lažni preplah, a nikoli ne vemo, ali je sumljivi predmet v osnovi nevaren ali ne. Ko pristopaš, tega pač ne moreš vedeti. Nazadnje se lahko izkaže, da gre za lažno prijavo, toda nikoli ne moreš vnaprej zamahniti z roko. Vsa pravila, ki se jih držimo, so napisana s krvjo. Če je koga zaradi napačnega ravnanja ubilo, potem nihče več ne bo delal tako. Preprosto zato, ker nočeš postati učni pripomoček.

Kako se tehnološki napredek pozna na vašem področju?

Vsekakor je treba biti v stiku s »trendi« v terorizmu in kriminalu, hkrati pa je treba slediti razvoju protiukrepov, na primer napredku pri protibombnih oblekah in robotih.

»Filmskih prizorov, ko bi se ulegel zraven bombe in ugibal, ali naj prerežeš modro ali rdečo žico, ni.«

Ali tudi eksplozivne naprave sledijo napredku? So vse bolj izpopolnjene?

Pojem strokovnjaka za eksplozivne naprave je bila Irska republikanska armada. Še danes večina šolanja bombnih tehnikov po svetu sledi trendom, ki so jih zastavili Irci. Seveda se je elektronika danes spremenila in daljinec je drugačen kot včasih, a kakega tehnološkega presežka pri eksplozivnih napravah, ki jih v zadnjem času uporabljajo teroristične organizacije, ni zaznati. Preseneti te lahko način izvedbe dejanja, ne pa tudi naprava sama.

Kako se odločate za način ukrepanja? Kdaj pride na vrsto robot, kdaj se stvari lotite osebno?

Filozofija je zelo preprosta – po službi je treba iti domov. Vsako zadevo je treba rešiti z minimalnim izpostavljanjem. Če je le mogoče, torej uporabimo robota. Pravzaprav ni veliko prepuščeno presoji, postopki so zelo natančno predpisani.

Kako najpogosteje dezaktivirate eksplozivno napravo? Z nadzorovanim uničenjem?

Niti ne. Nadzorovana eksplozija je izraz, ki mi ni najbolj domač. Stvari v osnovi razbijemo in za to praviloma uporabimo vodni top, s katerim je opremljen robot. Tako ohranimo čim več dokazov. Vendarle smo policisti. Da bi rezali žice, se ne zgodi ravno pogosto. Naprava bi morala biti res zelo preprosta, da bi bil prepričan, da bo to zadostovalo. Filmskih prizorov, ko bi se ulegel zraven bombe in ugibal, ali naj prerežeš modro ali rdečo žico, ni.

Se torej ob gledanju filmov držite za glavo? Je kakšen vendarle stvarno prikazal vaše delo?

Rad imam filme, zavedati pa se je treba, da gre pač za film. Ne bi rekel, da je kateri zelo realno prikazal naše delo. Tako je navsezadnje prav. Tudi jaz vam danes ne bom povedal čisto vsega. Javna izpostavljenost pač ne sme postati učni pripomoček za nasprotno stran. Seveda ne bomo razlagali, kakšne so omejitve naše opreme. S pretiranim izpostavljanjem in realnim prikazovanjem svojega dela lahko naredimo več škode kot koristi. Če novinar denimo objavi shemo eksplozivne naprave, to večini bralcev ne bo povedalo nič pomembnega, lahko pa je navdih kakemu posebnežu.

Je danes bombo mogoče sestaviti doma, iz izdelkov, ki jih je mogoče kupiti v prosti prodaji?

Načeloma da. Na ravni Evropske unije sicer obstaja uredba o predhodnih surovinah, ki omejuje prodajo kemikalij. Vprašanje pa je, kako dosledno države to uredbo izvajajo. Nizozemci so denimo zelo dejavni, kdo drug morda malo manj. V Sloveniji te aktivnosti niso tako izrazite, ker že tradicionalno nismo imeli težav s tem, da bi ljudje doma sestavljali eksplozivne naprave. Za to preprosto ni bilo potrebe, ker je bilo na črnem trgu mogoče razmeroma preprosto in poceni dobiti eksplozivne naprave nekdanje JLA.

Katera akcija vam je najbolj ostala v spominu?

Z začetka kariere verjetno eksplozija bombe pod avtomobilom pri lokalu Lipa. Takrat je bil za aktivacijo prvič uporabljen telefon, pa še nov sem bil in se mi je vse zdelo zanimivo. V spominu mi je ostal tudi zaseg sedmih ton kemikalij v Polju pri Ljubljani. V tistem primeru je bilo treba res veliko razmišljati in načrtovati, da se nikomur ni nič zgodilo.

Klemen Pogačar in robot Theodor, ki ga spremlja na vseh nevarnih nalogah. Opremljen je s kamero, kleščami ter vodnim topom in topom za trde izstrelke, nanj je mogoče namestiti tudi rentgen. Gre za resen stroj. Kot pravi Pogačar, si lahko v kakšno tanjšo steno kar sam naredi vrata, avto lahko premakne tudi ob zategnjeni ročni zavori.

Klemen Pogačar in robot Theodor, ki ga spremlja na vseh nevarnih nalogah. Opremljen je s kamero, kleščami ter vodnim topom in topom za trde izstrelke, nanj je mogoče namestiti tudi rentgen. Gre za resen stroj. Kot pravi Pogačar, si lahko v kakšno tanjšo steno kar sam naredi vrata, avto lahko premakne tudi ob zategnjeni ročni zavori.

Vas je kdaj strah?

Odnos je podoben kot pri vožnji z motorjem. Neprestano je treba ohranjati spoštovanje do situacije.

Ko sem se dogovarjal za intervju, mi je policijska predstavnica za odnose z javnostmi dejala, da za veliko vaših akcij javnost sploh ne izve. Kako to?

Mediji pogosto niti ne poročajo o kakšni nočni eksploziji. Pri nas je to nekaj normalnega. Lani smo imeli šest, predlani pa štiri eksplozije. Glede na preteklost je to malo. Imeli smo leta, ko je bilo po 15 ali celo 25 eksplozij s kriminalnim ozadjem v letu. Za dva milijona ljudi je to ogromno. Ne Madžarska ne Avstrija nimata tako visokih številk, pa imata precej več prebivalcev.

»Vsa pravila, ki se jih držimo, so napisana s krvjo. Če je koga zaradi napačnega ravnanja ubilo, potem nihče več ne bo delal tako. Ker pač nočeš postati učni pripomoček.«

Čemu pa pripisujete zmanjšanje števila eksplozij v zadnjih letih?

To se dogaja v valovih. Odvisno je od tega, katere kriminalne združbe so dejavne na našem ozemlju. S terorizmom za zdaj nimamo opravka. Se je pa hkrati z zmanjšanjem števila eksplozij povečalo število dezaktiviranj eksplozivnih naprav. Takoj ko začnejo ljudje eksplozivne naprave sestavljati doma, je več možnosti, da naprava zataji. Ko sem začel, smo opravili dezaktiviranje vsakih nekaj let, zdaj jih je tudi po pet na leto. Na črnem trgu počasi zmanjkuje zanesljivega blaga.

Glede na to, da se ukvarjate z eksplozivnimi napravami, me zanima vaš odnos do petard.

Kar se tiče dovoljene pirotehnike, načeloma nimam negativnega odnosa. Se pa na črnem trgu kot petarde prodajajo eksplozivne naprave s po sto grami eksploziva. To ni več petarda in to ni več zabava. Ni zabava na ogledu pobirati prstov otroka, ki mu je takšna »petarda« eksplodirala v roki. V Avstriji je bilo mogoče na črnem trgu kupiti celo »petarde« s petimi kilogrami eksploziva. Ko je tako zadevo razneslo na avtobusni postaji nekje na Štajerskem, avtobusne postaje ni bilo več.

So takšne petarde kdaj uporabljene tudi v kriminalne namene?

Tudi. Lani smo imeli dva primera. Navsezadnje je petarda eksplozivna naprava, ki je razmeroma preprosto dostopna na črnem trgu.

Ali kdaj pogrešate več akcije?

Priznam, da pride obdobje, ko si je res želim. Odkrito povem, da včasih komaj čakam na kakšno intervencijo. To rad počnem. Rad upravljam robota, rad streljam z njim. Kdo drug pa še lahko z robotom strelja sredi Ljubljane? A seveda si ne želim, da bi se komu kaj zgodilo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.