Kljubovati je treba, upirati se

Umrla je Zoja Skušek (1947–2019), publicistka, urednica in prevajalka

Vedno sem si predstavljala, da se bo Zoja enkrat, enkrat pa zares, lotila literarne pustolovščine in napisala knjigo, ki bo čisto njena, tako zarotniško, inteligentno knjigo, ki bi nas pocrkljala in bila v čast oktobrski revoluciji. Zdaj, ko brskam po knjigah, neskončno veliko jih je, ki jih je uredila, prevedla, opremila s spremno besedo, mi je jasno, da je potrpežljivo, skoraj subverzivno počela točno to. Lotevala se je aktualnih družbenih in političnih vprašanj, o katerih skupnost ali pa posamezniki ne govorimo preveč radi, in nas razvajala z beletristiko. Različnost tem, ki se jih je lotila, je nora, a zares delujejo kot celota. Kot sestavljanka ti tako barviti avtorji in avtorice, kakor so Jean Rhys, Alice Walker, Aimé Césaire, Nenad Veličković ali pa Roland Barthes, Immanuel Wallerstein ... sestavljajo pošteno, človeško in duhovito celovito pripoved, ki te mora prevzeti in ji rade volje slediš. Eden izmed njenih zgodnejših prevodov je prevod protirasističnega romana Alice Walker Nekaj vijoličastega, uvrščen med besedila, ki se trudijo na novo premisliti preteklost in sedanjost Afroameričanov. In predvsem Afroameričank. Čas ptice ubijalke avtorja Alexa La Gume, enega izmed najvplivnejših južnoafriških pisateljev in političnih aktivistov, je Zoja prevedla lani. Knjiga je, kot je v uvodu napisal Zojin prijatelj Abdul JanMohamed, hvalnica uporu. Nekatere teme so bile za Zojo večne. Recimo Bella ciao, bella ciao, ki jo poznamo kot partizansko pesem, a je bila najprej socialna pesem, pesem revolta kmetov na riževih poljih. Za Zojo oboje enako pomembno.

Zoja Skušek je diplomirala iz primerjalne književnosti in francoskega jezika ter za diplomo iz dramaturgije na AGRFT prejela študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1980 je napisala knjigo Gledališče kot spektakelske funkcije in vedela vse o filmu. Filmi in seveda leposlovje so bili zanjo enako relevanten vir za raziskovanje kot teoretsko razmišljanje. Leta 1984 ji je Društvo slovenskih književnih prevajalcev podelilo Sovretovo nagrado za Ustvarjalne evolucije Henrija Bergsona.

V osemdesetih in devetdesetih letih je bila odgovorna urednica zbirke Studia Humanitatis, s katero je založba odpirala prostor humanistični klasiki, leta 1997 pa je skupaj s sodelavci in prijatelji ustanovila založbo *cf. Pri *cf izdajajo zbirke mavričnih barv, oranžno, modro, zeleno, lila, osrednja pa je rdeča, katera druga bi le lahko bila; v njej izhajajo prevodi humanistike in družboslovja. In seveda, tu je še zbirka kaif. Kaif je arabska beseda za počutje, je razloženo na vsaki knjigi posebej, da ne bi pozabili. Ne gre za kakršnokoli občutenje, saj gre za Arabčev kaif, še piše: »Slastenje v živalskem bivanju; pasivno uživanje v goli čutnosti; opojno medlenje, sanjava nebrižnost, gradovi v oblakih, vse, kar v Aziji nadomešča kleno, krepko, strastno življenje Evrope.« Avtorji so Palestinci, Bosanci, Indijci, Egipčani, Nigerijci, Južnoafričani ... Zoja je rada potovala. Še posebej si je vzela čas za Indijo. Odkrita, pronicljiva, tudi komična, pogosto samoironična čudenja iz daljnih držav je v pismih delila s prijatelji, teoretske in konceptualne analize, kot je Made in India: eseji o razredu, spolu in kulturi avtorice Modhumite Roy, je prevedla za Rdečo zbirko.

Sestavljanke se smiselno najpogosteje z lahkoto sestavijo. Ko je Zoja prevajala Clauda Lévi-Straussa, je sodelovala pri antropološkem projektu Med tradicijo in moderno v vasi Sv. Peter, ki ga je vodil Iztok Saksida - Sax, v Oranžni zbirki pa je izšla knjiga Boruta Brumna Sv. Peter in njegovi časi, ki je plod njegovega sodelovanja pri tem projektu.

Ampak toliko je teh sestavljank. Medtem ko je delala knjige, je sodelovala s Problemi, Mladino, Ekranom, v nekem obdobju pisala pronicljive kolumne za Delo, sodelovala z Mestom žensk, ko so ženske, ki so se v njem združile, šele pripravljale prvi festival leta 1995. Ko je bila njihova predsednica (od 2002 do 2004), je nagovorila ženske s tekstom Il faut résister: »Glavna junakinja v filmu Une Part du ciel, ki ga bomo videli na festivalu, pravi: ’Il faut juste résister’, samo vztrajati je treba. V dnevih, ko smo dobro in se počutimo močne, si lahko privoščimo in spustimo besedico juste. Potem je namreč mogoče stavek prevesti: Kljubovati je treba, upirati se. In morda z Dame Darcy peti morilske balade.«

Knjiga Nekaj vijoličastega se konča z besedami glavne junakinje Celie: Takole med otroci se malo hecno počutim. Najprej zato, ker sta že velika. In vidim, da mislita, da smo jaz in Nettie in Src in Albert in Samuel in Harpo in Sofia in Jack in Odessa zares stari in da ne vemo čisto dobro, za kaj gre. Ampak jaz mislim, da se mi ne počutimo nič stare. In tako srečni smo. Če povem po pravici, se tako mlade nismo še nikoli počutili.

S praznovanja svojega zadnjega rojstnega dne mi je poslala fotografijo. Na njej je srečna z družino. Varja pravi, da smo prav v redu družina, je pripisala. Amen, bi rekla Celie, jaz pa bi rada dodala še tele Celiejine besede: In ne glede na to, kako zelo telegram trdi, da ste potopljeni, jaz še zmeraj dobivam pisma od tebe.