Janne Teller: Diktatorju se ljudje lahko uprejo, kapitalizmu pa ne, ker ne vedo, proti komu se borijo

»Če ljudi ves čas prikazuješ kot slabe, bodo klonili pod pritiskom in se na neki točki obrnili proti tebi«

Danska avtorica avstrijsko-nemških korenin Janne Teller je v življenju počela že marsikaj: po študiju makroekonomije jo je pot popeljala po svetu, od Helsingørja do Pariza, Milana, Berlina in New Yorka, delovno pa je največ časa preživela v Afriki, predvsem v Tanzaniji in Mozambiku, kjer je za Organizacijo združenih narodov in Evropsko unijo opravljala humanitarno delo in spoznala vso grozo, pa tudi lepoto človeškega obstoja. Ob tem je ves čas pisala, a je leta 1995 ugotovila, da ji delu in književnosti ne uspe odmerjati enake količine časa, zato je pustila službo in se popolnoma posvetila pisanju.

Njene knjige utegnejo v bralcu sprožiti tudi zelo burne odzive – roman Nič o dečku, ki išče smisel življenja, je bil na primer zaradi bojazni, da bi pri mladih spodbudil depresijo, v šolah sprva prepovedan, a je zanj kasneje dobila več pomembnejših nagrad in je preveden v številne tuje jezike, danes pa je klasika danske mladinske književnosti. Tudi zbirka kratkih zgodb Vse, nedavno prevedena v slovenščino, pogumno dreza v boleče teme, od duševnih motenj do smrtne kazni. Pisateljica še vedno dejavno spremlja svetovno dogajanje, ga občasno komentira v člankih za različne danske medije in se udeležuje mednarodnih okroglih miz in konferenc, zato je prodorna sogovornica, ki zna ponuditi luciden razmislek o relevantnih političnih in družbenih temah.

V uvodni zgodbi vaše zbirke kratkih zgodb Vse literarna oseba prepričuje drugo, da je »Danska dobra država, demokracijo imamo, vsi smo enaki, tvoje možnosti so neomejene«. V skandinavskih državah preostala Evropa res pogosto vidi model za to, kako bi demokracija morala delovati – pa vendar, za Dansko to res velja ali obstajajo šibke točke, ki jih od zunaj ne vidimo?

Nekoč, pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, je bilo res tako. Danska je bila zelo homogena in mirna država. Nismo doživljali veliko pretresov – obstajale so sicer različne politične stranke, vendar so med seboj sodelovale prek sredine, kajti sredina je imela vedno večino. Tudi s strankami, ki smo jih imeli za desničarske, ni bilo težav. Taka ureditev je ustrezala večini ljudi, vsi so se strinjali z brezplačnim zdravstvom in tako dalje. Toda globalne spremembe so vplivale tudi na našo demokracijo in razkrile njene šibke točke. Leta 2001 se je zgodilo, da je skrajno desničarska stranka, Danska ljudska stranka, dobila dovolj glasov, da je to, kar naj bi bilo desnosredinska vlada, ki mora sodelovati s sredinskimi strankami, postalo desnosredinska vlada, ki se je povezala s skrajno desničarsko stranko. To je Dansko preusmerilo v desno – in to tako zelo, da sem nad preobratom še vedno šokirana. Razkrilo pa je tudi, da naša demokracija ni tako idealna, kot smo mislili do tedaj. Kajti manjšina v parlamentu ne more zaprositi za parlamentarno preiskavo. Če se zgodi kakšen škandal ali nepravilnost, mora prevladati večina, da se zadeve začnejo preiskovati. Ko je vlada postala desna, je to toliko bolj prišlo do izraza. Vse ukrepe v zvezi s priseljenci je naenkrat sprejemala skrajno desničarska stranka in dobili smo občutek, da živimo v avtokraciji. Celo politični novinarji so nehali biti kritični, ker so vedeli, da če bodo napisali karkoli negativnega o katerem izmed politikov, nikoli več ne bodo dobili intervjuja. Verjamem, da bi kakšen Danec na to rekel, oh, saj ni tako hudo, a sama sem veliko živela v tujini in lahko primerjam domače razmere s tujimi, poleg tega so bile, ko sem se vrnila domov, te spremembe toliko očitnejše. Najbolj seveda v odnosu vlade do priseljencev in beguncev. Prišli smo do točke, ko Danska sploh ne sprejema več beguncev, niti kvote petstotih, ki bi jih po priporočilu Združenih narodov morala sprejeti. Radi bi jih celo poslali na neki oddaljen otok ... Grozno je, če pomislim, da sem v eni izmed zgodb iz zbirke Vse, nastali leta 2004, pisala, da želijo »ljudi, ki hodijo zibajočih se bokov, s povešenimi glavami in očmi, uprtimi v tla,« poslati na otok, zdaj pa se to res dogaja.

Od leta 2001 se torej nič ni spremenilo na bolje? Zanimivo je, da je Dansko protibegunski val zajel že tako zgodaj, preostanek Evrope ga doživlja šele zadnjih pet, največ deset let ...

Res je, drugod se je to zgodilo precej pozneje. Sicer pa ne, na Danskem se ni nič spremenilo, v zadnjih treh letih vlada trdi, da nimamo več zmogljivosti za sprejemanje beguncev. To je popolna laž. Poleg tega so se begunci, ki smo jih sprejeli, zelo uspešno integrirali v našo družbo, v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami smo to res dobro speljali. A desnice to ne zanima. Protibegunska, posebej protimuslimanska retorika je grozljiva. To se mi zdi zelo skrb zbujajoče, kajti če ljudi ves čas prikazuješ kot slabe, kar se dogaja z begunci, bodo klonili pod pritiskom in se na neki točki obrnili proti tebi. V parlamentu so se pojavili celo predlogi, naj Danska odstopi od deklaracije človekovih pravic. Desničarski nacionalisti to upravičujejo z razlogom, da želijo ohraniti »naše vrednote« in tako dalje ... Sprašujem se, kako ne razumejo, da je deklaracija človekovih pravic eden od vrhunskih dosežkov naše civilizacije. Po stoletjih sporov smo končno dojeli, da obstaja pravi način, kako se vesti drug do drugega – in to je zapisano v deklaraciji. Oni pa bi se temu kar odrekli. To je torej današnja Danska, ki se sicer večini Dancev in severnih Evropejcev zdi takšna, kot je od nekdaj bila, ker niso ogroženi. Za vsakega, ki ne spada v to družbo, pa je zgodba popolnoma drugačna.

Kapitalizem, kakršnega poznamo danes, pogubno vpliva na okolje, to je sploh največja težava, ki jo trenutno imamo.

Bolj ko poudarjamo pomembnost empatije do beguncev, strpnega dialoga; bolj ko opominjamo na to, da so to ljudje, ravno tako kot mi, ljudje, ki bežijo pred nasiljem, bolj se krepi populistična retorika. Kakšne metode bi sploh morali uporabiti, da bi ljudje, ki ji verjamejo, ugledali še drugo plat?

Mislim, da bi morali več govoriti tudi o drugih rečeh, ki so del te težave. Marsikdo se ne zaveda, koliko ljudi je pod ekonomskim in socialnim pritiskom zaradi globalnega kapitalizma. Multinacionalke s trga izrinjajo lokalna podjetja, ker ne plačujejo davkov, registrirane so namreč v tujini – offshore podjetja –, poleg tega so njihovi delavci res podplačani. Seveda nobeno lokalno podjetje, ki želi kaj prispevati k družbi, ne more tekmovati s tem. Ta deregulacija finančnega trga je torej nekaj, na kar moramo nujno opozarjati. Peščica ljudi lahko pride do ogromnega bogastva, z naložbami celo povozijo podjetja in gospodarsko ureditev. Poleg tega si z normalnim delom ne moreš več zagotoviti spodobnega položaja v družbi, to lahko storiš samo z naložbami. S tem je nekaj hudo narobe. Ne le da se neenakost povečuje in zaradi te peščice, ki bogati, preostala večina postaja vse revnejša, celo v srednjem razredu. Tudi socialne storitve – mislim, da v velikem delu Evrope, vsekakor pa se to zadnjih deset let dogaja na Danskem – postajajo vse manj kakovostne, ker ni plačanih dovolj davkov. Bolnišnice na Danskem so denimo v groznem stanju, zdravnikov za posamezna področja ni dovolj, ordinacije so privatizirane ... In če samo pomislim, da smo včasih imeli res dober zdravstveni sistem! Tudi poštni sistem ni več to, kar je bil – pošto zdaj dobivamo enkrat na teden. Predstavljajte si, da pošljete neko pomembno pismo in ga naslovnik dobi šele naslednji teden. Prav tako slabo gre šolskemu sistemu, šolska poslopja potrebujejo prenovo, potrebuje jo tudi sam izobraževalni sistem. Potem so tukaj ljudje, ki podpirajo desnico in so torej izglasovali ves ta propad družbe, zdaj pa pravijo: begunci so krivi za vse. Seveda, ker potrebujejo grešnega kozla. V resnici so oni omogočili takšno družbo. Povedati jim je torej treba: svetovna gospodarska ureditev je kriva za to, ne begunci. Po izobrazbi sem ekonomistka in verjamem v tržne sile, a v regulirane tržne sile. Pa še nekaj – kapitalizem, kakršnega poznamo danes, pogubno vpliva tudi na okolje, to pa je sploh največja težava, ki jo trenutno imamo. Rešimo jo lahko samo tako, da preprečimo nenehno kopičenje kapitala, onesnaževanje okolja, sekanje dreves ... Tega seveda ne moremo doseči sami, pač pa le skupaj. Zato se mi zdi tu pomembna vloga Evropske unije – nobena država ne more sama priti do ključnih sprememb, spremembe se lahko zgodijo le, če stopimo skupaj. Omogočimo državam boljše trgovinske možnosti, ne podpirajmo diktatur, ne vstopajmo v vojne ... Ker če tega ne bomo upoštevali, bo beguncev samo še več. To so seveda spremembe, ki jih ni mogoče doseči čez noč, jih je pa mogoče doseči v desetih letih.

Pravite torej, da je kapitalizem vir vsega zla?

Ja, sodobna oblika globalnega kapitalizma, ki ga imamo sedaj, gotovo je. Če vprašate mene, večina težav sodobnega sveta izvira prav iz tega.

Sprašujem tudi zato, ker sem poslušala posnetek vašega predavanja o tem, zakaj sodobni kapitalizem ne deluje. V njem poveste, da je težava totalitarizma finančnih trgov, da nima pravega vodje. V tem sistemu obstajajo ljudje, ki so se naučili igrati to igro bolje od drugih, vseeno pa ne moremo reči, da so prav oni odgovorni za kapitalizem ...

Tako je, in to je tudi razlog, da sami sebi dovolijo takšno početje. Vedno ga opravičujejo na način: če ne bom jaz – na primer ravnal neetično –, bo pa kdo drug. To je zelo uborno opravičilo. A če totalitarizem trgov primerjamo s totalitarizmom v neki državi: tam se pojavi figura diktatorja, ki se mu ljudje lahko uprejo. Kapitalizmu pa se ne morejo, ker ne vedo, proti komu se borijo. Poleg tega smo vsi hote ali nehote del tega, ker imamo od tega koristi.

Kapitalizem ustvarja tudi sodobno suženjstvo, ki ga omenjate v Rumeni luči, eni izmed zgodb v zbirki Vse. Glavni junak razmišlja, »kakšna je razlika med opravljanjem dela, ki ti ni všeč, mogoče celo za nekoga, ki ti ni všeč«, kar počne tudi njegova mama, in suženjstvom. Res so te meje precej zabrisane – ljudje, ki z delom na primer preživljajo družino, iz izkoriščevalskega delovnega razmerja pogosto ne morejo izstopiti, ker je treba plačati položnice, hkrati pa se tudi tisti, ki bi to lahko storili, ker njihova eksistenca ni odvisna od dela, pogosto vdajo mentaliteti »trdo delaj, naredi kaj iz sebe«, ki vodi v privolitev v nečloveške razmere in v izgorelost.

Ja, v tem tekmovalnem svetu je pač tako, da če se samo za trenutek ustaviš in zadihaš, te bo kdo prehitel. Kapitalizem ima rad »super« pridevnike: večje, hitrejše, bogatejše, močnejše, več. To se nikoli ne konča. Pomeni pa tudi, da ni nobenih etičnih načel. Predstavljajmo si, da delaš za neko podjetje, in da bi napredoval, moraš preigrati sodelavca. Ker si pošten, tega ne storiš – ampak potem sodelavec prelisiči tebe in napreduje on. To je napačno na številnih ravneh in neznosno stresno. Prav ta način pojasnjuje tudi, zakaj lahko ljudje brez morale, taki kot Donald Trump, pridejo v Belo hišo. Ker znajo igrati po pravilih tega sistema.

Če totalitarizem trgov primerjamo s totalitarizmom v neki državi: tam se pojavi figura diktatorja, ki se mu ljudje lahko uprejo. Kapitalizmu pa se ne morejo, ker ne vedo, proti komu se borijo.

Leta 2013 so veliko prahu dvignila razkritja Edwarda Snowdna, da Ameriška agencija za nacionalno varnost na različne načine, na primer z nadziranjem e-pošte, sporočil, klicev itd., zbira podatke o državljanih. Na to ste se sami odzvali tako, da ste pripravili peticijo proti množičnemu nadzoru, ki jo je podpisalo veliko uveljavljenih avtorjev po svetu. Toda to razkritje je bilo takrat šokantno, šest let pozneje pa se zdi, da smo kar sprejeli dejstvo, da nas nadzorujejo na vsakem koraku – od državnih organov do družabnih omrežij.

Ne bi se mogla bolj strinjati. In če samo pomislim, koliko truda smo takrat vložili v to peticijo ... Z njo se je ukvarjalo sedem avtorjev, dolgo smo jo pisali in potrebovali kar nekaj časa tudi za to, da smo pridobili vse te mednarodne avtorje, ki so jo podpisali. Objavljena je bila v trinajstih časopisih po svetu in o tem se je še dolgo govorilo. Snowdnovo razkritje je bilo takrat res neznanski šok za vse nas. Toda potem se ni zgodilo nič in s peticijo smo želeli opozoriti politike na to, da česa takšnega ni mogoče prezreti. Vendar je danes ves ta nadzor res postal normalen, vsem nam je jasno, da upravitelji družabnih omrežij in spletnih strani pošiljajo naše podatke obveščevalnim službam ali jih celo uporabljajo sami. Zavedanje je grozljivo, a smo skorajda neobčutljivi zanj. Glede na to, da vemo, kaj se dogaja, ne bi smel nihče več biti na Facebooku, Twitterju ali Instagramu.

Morda, ampak naš odziv je bolj – ah, v redu, pač shranjujejo naše podatke. Pa naj.

Žal res. No, pa saj možnost, da se bodo obveščevalne službe okoristile s tvojimi podatki, je res majhna. Malo nadležno je, če nas poskušajo zmanipulirati s personaliziranimi oglasi, a če vemo, da se to dogaja, jih lahko pač prezremo. Bolj skrb zbujajoče in zelo nevarno je, da ta lahki dostop do podatkov omogoča posamezniku, ki bi nas iz kakršnihkoli razlogov že rad zalezoval ali nam škodil, da to stori. Če lahko nekdo vdre v e-pošto Hillary Clinton, se to lahko zgodi vsakemu od nas. Z namenom izvedeti čim več o nas lahko kdorkoli dostopa do našega telefona, sledi našim premikom po mestu, izve, s kom se pogovarjamo, in tako dalje. To omogoča številne zlorabe. Vsi pa živimo v nekakšnih mehurčkih in verjamemo, da se nam kaj takega nikoli ne bo zgodilo. A nekateri imajo to smolo, da postanejo žrtve spletnega ustrahovanja, kot se je na primer zgodilo staršem, ki so izgubili otroke v streljanju na šoli Sandy Hook. Na spletu so se pojavili privrženci teorij zarote, ki so trdili, da streljanja sploh ni bilo oziroma je bilo zrežirano in da so starši plačani igralci, ki se pretvarjajo, da so izgubili otroke. Te starše so napadali z zlobnimi komentarji, jim celo grozili s smrtjo ... Si lahko predstavljate bolečino nekoga, ki je izgubil otroka, potem mora pa še skozi to? In pred kratkim je eden od očetov, moški, ki se je po dogodku zelo trudil, da bi se boril proti nasilju, napravil samomor, ker ni mogel več prenašati pritiska. To je to, kar omogoča splet, družabna omrežja – pritisk spletne množice, ki se spravi nate, je pogosto nevzdržen in mislim, da nobeden od nas ne ve zares, kako se s tem spoprijeti. Sama poskušam čim več časa preživeti v fizičnem svetu. Družabnih omrežij sploh ne uporabljam. Razumem, da so za marsikoga koristna, vendar je po mojem mnenju fizična prisotnost tista, ki daje življenju pristnost. Seveda uporabljam telefon, brez tega ne gre, to pa pomeni, da me v vsakem primeru lahko kdo izsledi, če to hoče. Ne moreš zares pobegniti – ljudem daš možnost, da vedo nekaj o tebi, že samo s tem, da sploh imaš telefon. Vseeno upam, da bodo mlajše generacije ugotovile, da je treba nekaj spremeniti in se postopoma vrniti v resnični svet.

Ampak tehnološki razvoj se nadaljuje. Na primer umetna inteligenca ...

To pa razumem še manj. Ni mi jasno, zakaj toliko ljudi fascinira zamisel, da bi ustvarili robota, ki bi bil karseda podoben človeku. Kaj je potem sploh vrednost človeškega življenja, če lahko naredimo stroj, ki bo počel vse, kar imamo za človeško – skrbel za druge, razmišljal, opravljal ustvarjalne poklice ... Mi pa naj kaj, sedimo in gledamo filme na Netflixu? Če se robot lahko pogovarja s tabo, potem niti ne potrebuješ stikov z drugimi ljudmi. Najbrž ne bo potrebnega veliko časa, da bo lahko celo donosil otroka. Zdaj ti ga lahko donosi nadomestna mati, kmalu bo to robot. Potem bo morda nekoč robot imel celo čustva ... Na tej točki pravi ljudje ne bomo več potrebni. To je popolno nespoštovanje resnične vrednosti življenja. Kajti resnična vrednost je to, kar vidimo, slišimo in čutimo. Življenje je čudovito. A če ga ne spoštujemo, če uničujemo planet in poskušamo ustvariti stroje, ki bi nas sčasoma nadomestili, nam od njega ne bo več ostalo veliko.

Morda smo naklonjeni strojem, ker veliko ljudi ne ve več, kako komunicirati in vzpostavljati pristne vezi z drugimi človeškimi bitji. Tu prav pridejo roboti za seks in ljubezenski roboti, nekaj, kar denimo zelo zanima Japonce, ki zaradi grozljive nagnjenosti k delu in produktivnosti postajajo družba samskih in osamljenih.

Glede te produktivnosti ... Ena stvar, ki sem se je naučila v Afriki in je ostala z mano do danes, je to, da medsebojne odnose cenijo bolj kot učinkovitost. Seveda to ni ravno dobro za gospodarski napredek, da pa človeku močan občutek, da je živ. V Afriki je sicer veliko revščine, a hkrati so območja tam zelo rodovitna in tako je poskrbljeno za osnovne potrebe ljudi. Afričani bodo na primer vedno raje odšli na stričev pogreb kot končali pisanje kakega poročila – pa tudi če jim bo pot do vasi, kjer je stric živel, vzela dneve. Toda to je pomembno, je kot nekakšen obred in ni nekaj, kar bi lahko človek preprosto preskočil. V zahodnem svetu smo veliko bolj praktično naravnani – tudi če umre kdo v ožji družini, hitimo na pogreb, potem pa naprej v službo. In ja, morda smo zaradi tega zelo učinkoviti in imamo ta super, sodobni način življenja, vendar to siromaši našo človečnost. Mora obstajati boljše ravnovesje.

Pritisk spletne množice, ki se spravi nate, je pogosto nevzdržen in mislim, da nihče od nas ne ve zares, kako se s tem spoprijeti.

V Afriki ste v obdobju, ko ste bili zaposleni pri Združenih narodih, preživeli kar nekaj časa, predvsem na kriznih območjih v Mozambiku in Tanzaniji. Kaj pa vas je nazadnje prepričalo, da to delo pustite in se popolnoma posvetite pisanju?

Pravzaprav sem pisala od nekdaj. Že ko sem bila majhna deklica, sem rada pripovedovala zgodbe, to je bil moj način povezovanja s svetom. Moja prva zgodba je bila v nekem danskem časopisu objavljena, ko sem imela le štirinajst let. Toda vzgojena sem bila v duhu, da pisanje ni zares delo, da moraš imeti izobrazbo in »pravo« službo, in če ti ostane kaj časa, lahko pišeš »za zraven«. Zato sem se odločila za študij makroekonomije. Potem pa je bilo treba odplačati študentsko posojilo in hitro sem si morala poiskati službo. Imela sem srečo, da sem že prvo delo dobila pri mednarodni organizaciji, vedno me je namreč zanimalo dogajanje po svetu. Prozo pa sem potem pisala le še ob večerih. A na neki točki sem ugotovila, da nikoli ne bom prišla do ravni pisanja, ki sem jo želela doseči, če bom službi še naprej posvečala toliko časa. Sem tudi tip človeka, ki ga delo, sploh na področju, ki ga zanima, zelo potegne vase. Tako sem, ko sem odplačala študentsko posojilo, prihranila dovolj denarja, da sem lahko dala odpoved in se posvetila samo pisanju.

Se vam zdi za pisatelja nujno, da spremlja svetovno dogajanje, da je politično angažiran?

Seveda je dobro, če je, a najpomembnejša umetnikova naloga je delati dobro umetnost. Obstajajo pesniki, ki pišejo čudovito poezijo, niso pa sposobni napisati dobrega članka ali celo ne vedo ničesar o politiki, in mislim, da s tem ni nič narobe – pač naj še naprej vlagajo energijo v pisanje pesmi. Konec koncev je vsa umetnost po svoje politična. Tudi če napišeš pesem o drevesu, z izbiro teme za poezijo posredno pokažeš, kakšne so tvoje prioritete in vrednote. Zato mislim, da umetnik vpliva na svet, tudi če se ukvarja samo z umetnostjo. A če je pri tem še nadarjen za pisanje člankov in sodelovanje v političnih razpravah, upam, da bo to počel. Kajti nujno je, da se teh razprav udeležujejo tudi ljudje, ki niso del nobene gospodarske strukture ali strukture moči. Ne mislim sicer, da ima umetnik več znanja o politiki in družbi kot drugi – včasih celo manj. Toda ima nekaj drugega: samostojnost in odlično poznavanje različnih dimenzij človečnosti. Sama na primer jemljem zelo osebno vse teme, povezane z multikulturalizmom, ker sem potomka priseljencev – mama je prišla na Dansko iz Avstrije kot predstavnica Rdečega križa, oče je napol Nemec –, in o tem z veseljem tudi pišem. Obstajajo pa obdobja, ko se ukvarjam z romanom, in takrat resnično ne morem početi nič drugega. Toda s tem ni nič narobe, ker kdo ve, morda bo pa roman dolgoročno vplival na več ljudi, kot bi kak moj esej ali članek, ki bi ga napisala v tistem času.

Umetnik vpliva na svet, tudi če se ukvarja samo z umetnostjo. A če je pri tem še nadarjen za pisanje člankov in sodelovanje v političnih razpravah, upam, da bo to počel.

V enem od esejev o tem, kaj pomeni biti Evropejka, zelo spodbudno pišete o Evropski uniji. Tudi malo prej ste dejali, da se vam zdi njena vloga pomembna, saj državam omogoča združevanje in doseganje sprememb v svetu. Sklepam torej, da niste pretirano navdušeni nad brexitom?

Res je, to me, tako kot gotovo veliko drugih Evropejcev, zelo žalosti. Za nas Dance je bila Velika Britanija vedno zgled – dežela zvezdnikov, Montyja Pythona ... Britanci so imeli vse. (smeh) Zame so tako pomemben del Evrope, da novicam o brexitu sprva preprosto nisem mogla verjeti. Še vedno upam, da bodo odločitev preklicali – da bo še en referendum, pred katerim bodo dobro premislili o vsem skupaj in ugotovili, kaj bodo z izstopom pravzaprav izgubili. Brexit je namreč po mojem mnenju posledica slabe komunikacije in napačnih informacij. Ne vem, koliko ljudi se v resnici zaveda, kaj pomeni zapustiti Evropsko unijo. Hkrati pa mislim tudi, da je Evropska unija naredila nekaj napak. Dejstvo je, da si skoraj vsi begunci in drugi, ki iz različnih razlogov zapustijo državo, želijo v Veliko Britanijo – morda tudi oni mislijo, da je to obljubljena dežela. (smeh). Zaradi tega ima britanski trg dela potem težave ... Evropska unija bi morda morala ponuditi posebne regulacije, s katerimi bi zavarovala britansko družbo. Leta 1992 smo imeli na Danskem referendum o sprejetju maastrichtske pogodbe in Danci so bili proti. Danska se je zato začela pogajati za nekatere spremembe, na primer za to, da ne bi bila vključena v politično sodelovanje na področju varnosti in v obrambno sodelovanje, izpogajala pa si je tudi zakon, po katerem tujci ne morejo kupiti nepremičnine na Danskem, razen če so rezidenti Danske in v njej plačujejo davke. Mislim, da smo za zdaj edina država v Evropi, ki ima takšen zakon, zahtevali pa smo ga, da bi zavarovali naše obale pred Nemci, ki so tam kupovali počitniške hiše – to se je takrat na veliko dogajalo, ker so se cene zvišale in si jih Danci niso mogli privoščiti. A hkrati si je veliko Dancev kupovalo stanovanja v Berlinu, ker so bila poceni ... Tako da to pravzaprav ni bil zelo pošten dogovor, a nam je uspelo izpogajati, kar smo želeli. Sledil je še en referendum glede maastrichtske pogodbe in takrat se je večina Dancev strinjala z njim. Menim torej, da bi se morala tudi Velika Britanija z Evropsko unijo pogajati za to, kar si želi, in potem izpeljati nov referendum.