Staš Zgonik  |  foto: Uroš Abram

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Družba  |  Intervju

Dr. Andrea Grignolio: Najbolj zagrizeni nasprotniki cepljenja se identificirajo kot ponosni člani zaključene družbe

»Protielitizem in spodkopavanje državnih institucij, na katerih jaha populistična politika, sta pomembna dejavnika pri zmanjševanju avtoritete zdravnikov«

Italija je v zadnjih letih postala eno od žarišč zavračanja cepljenja. Precepljenost je upadla pod kritično mejo, začeli so se vrstiti izbruhi nalezljivih bolezni. V zadnjem letu so po podatkih Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni zabeležili več kot dva tisoč primerov ošpic, največ med vsemi članicami Evropske unije. Italijanske oblasti so bile prisiljene zaostriti cepilsko zakonodajo, med drugim s prepovedjo vpisa necepljenih otrok v javne vrtce.

Dr. Andrea Grignolio predava zgodovino medicine in bioetike na zasebni Univerzi Vita-Salute San Rafaelle v Milanu, veliko časa pa posveča osveščanju javnosti o pomenu znanosti. Je redni kolumnist časnika La Republicca in avtor več knjig. Njegova najnovejša, z naslovom »Kdo se boji cepiv?«, je nedavno izšla tudi v slovenskem prevodu. Prejšnji teden je bil na obisku v Ljubljani, v okviru katerega je med drugim zdravnikom Pediatrične klinike predaval o problematiki zavračanja cepljenja.

Kako bi opisali tipične starše, ki zavračajo cepljenje svojega otroka?

V preteklosti so proticepilska gibanja obstajala na robu družbe, bila so marginalizirana, praviloma so jim pripadali slabše izobraženi. Danes se je stanje obrnilo. Če zberete na kup vse raziskave v zvezi s tem, lahko izluščite prevladujoče lastnosti, ki se dandanes pojavljajo v vseh zahodnih državah. Praviloma so ti starši visoko izobraženi in tudi finančno dobro situirani, hkrati ne zaupajo farmacevtski industriji in zdravstvenim delavcem, tako ali drugače zavračajo zdravniško avtoriteto. Zdravstvene informacije pogosto iščejo na spletu. Nagnjeni so k uporabi alternativnih metod zdravljenja. Običajno gre za starejše starše, ki so prvega otroka dobili razmeroma pozno.

Zakaj je to pomembno?

Če imate prvega otroka v višji starosti, vam v prihodnosti ostane manj možnosti za reprodukcijo. Če se otroku kaj zgodi, je vprašanje, ali boste lahko imeli še kakšnega.

Pozno starševstvo je stresno. Raziskave kažejo najnižje zadovoljstvo z življenjem pri novih starših, starih med 36 in 40 let. Poleg tega smo v starosti med 35 in 50 let tudi nasploh na vrhuncu stresnosti v življenju, ko so službeni pritiski praviloma največji. V takem stanju ljudje velikokrat niso sposobni trezno ocenjevati tveganja.

Poleg tega se starejši starši laže uprejo zdravniški avtoriteti. Takšni starši se pogosteje bojijo, da bi pri otroku odkrili avtizem ali katero drugo razvojno motnjo. Zanimivo pa je, da pogostnost tovrstnih motenj narašča vzporedno z naraščanjem starosti staršev. Cepiv se torej najbolj bojijo starejši starši – pri njihovih otrocih pa je ravno zaradi njihove starosti, ne pa zaradi cepljenja, večje tveganje za katero od razvojnih motenj.

Novodobno proticepilsko gibanje se je začelo z objavo ponarejene raziskave o povezavi med cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam z avtizmom, ki jo je objavil britanski zdravnik Andrew Wakefield. Bi se vzpon proticepilstva zgodil tudi brez te prevare? 

Težko je reči. Kot običajno v zgodovini gre za več prekrivajočih se dejavnikov. Andrew Wakefield je bil vsekakor izvirni greh, ki je sprožil novodobno proticepilsko gibanje, a približno v istem času se je zgodil tudi vzpon interneta. Še pred 15 leti se je zdelo nepredstavljivo, da bi bili znanstveni podatki o cepivih na voljo javnosti. Ljudem smo omogočili dostop do znanstvenih podatkov v zvezi s cepivi, nismo pa jih opremili z razumskimi sposobnostmi ustrezne interpretacije in razumevanja teh podatkov.

Najbolj zagrizeni nasprotniki cepljenja se identificirajo kot člani zaključene družbene skupine in so nanjo ponosni. Tudi navijača Liverpoola za nič na svetu ne boste prepričali, naj začne navijati za Barcelono.

Pričakovali bi, da bodo visoko izobraženi ljudje najbolje opremljeni za ustrezno razumevanje tovrstnih podatkov. A med nasprotniki cepljenja, kot ste rekli, prevladujejo prav visoko izobraženi posamezniki. Zakaj?

Problem je preobilica informacij. V taki poplavi je zatekanje k originalnim virom in golim podatkom edino zanesljivo sredstvo, ki nam je na voljo, če želimo preveriti resničnost informacij, ki so nam dostopne z nekaj kliki. To pa zahteva specifično znanje in čas, ki ga ni na pretek.

Prav tako imajo ljudje z višjo izobrazbo večjo samozaverovanost, prepričani so, da jim prav njihova izobraženost daje legitimnost, da se uprejo napotkom zdravnika. Preprosto manj spoštujejo avtoritete.

V knjigi ugotavljate, da je nezaupanje do cepiv posledica evolucijskega razvoja naših možganov in naše nepripravljenosti na presojo tveganj v sodobnem svetu. Lahko pojasnite?

Naši možgani se v evoluciji preprosto niso razvili v smeri, ki bi nam omogočala učinkovito spopadanje z znanstvenimi podatki. Naši predniki so preveč časa preživeli v lovsko-nabiralskih skupnostih.

Z evolucijskega vidika je preteklo premalo časa, da bi se lahko ustrezno prilagodili spremenjenim razmeram obilice informacij. Zato pogosto iščemo in sprejemamo zgolj informacije, ki pritrjujejo našemu vnaprejšnjemu prepričanju. Ta pojav je pri nasprotnikih cepljenja še posebej izrazit. Če vztrajate in jih soočite z nasprotnimi dejstvi, bo to samo še podkrepilo njihovo stališče. Ostajajo v svojem informacijskem mehurčku.

Zakaj je tako težko dojeti, da morebitna okužba z nalezljivo boleznijo pomeni mnogo večje tveganje kot pa minimalna možnost neželene reakcije na cepljenje?

Ljudje se veliko laže sprijaznimo z negativnimi posledicami naravnega poteka dogodkov kot pa s posledicami »umetnega« posega v naše življenje. Iz istega razloga se nam v spomin mnogo bolj vtisnejo prizori nesreč, ki jih je povzročila človeška dejavnost, denimo nesreč v kemičnih tovarnah ali jedrskih elektrarnah, kot pa prizori naravnih nesreč, kot so poplave in orkani.

Če imamo zdravstvene težave, če nas kaj boli, se ne bomo pretirano spraševali o stranskih učinkih oziroma jih bomo sprejeli kot nujno zlo. Pri cepljenju pa smo načeloma zdravi. In če naši možgani ne zaznajo neposredne nevarnosti, se začnemo spraševati o morebitnih negativnih posledicah posega samega.

Veliko večjo težo pripisujemo izgubi nečesa, kar že imamo, kot pa obljubi nečesa, kar bi lahko pridobili. Kot je s svojimi raziskavami pokazal Nobelov nagrajenec za ekonomijo Daniel Kahneman, ljudi veliko bolj prizadene, če izgubijo denar, ki ga že imajo, kot pa prelomljena obljuba dodatnega denarja, ki bi ga lahko imeli. Podobno je s cepljenjem. Majceno tveganje za neželene učinke cepljenja pomeni majhno nevarnost za izgubo trenutnega zdravja in pretehta nad obljubo zaščite pred morebitno okužbo z nalezljivo boleznijo v prihodnosti.

V zgodovini so naraščanje moči proticepilskih gibanj praviloma ustavile šele epidemije nalezljivih bolezni. So te neizogibne?

V manj razvitih državah, v katerih še vedno obstajajo številne nalezljive bolezni, ne boste srečali omahovanja pri cepljenju. Proticepilska gibanja se pojavijo šele v trenutku, ko je precepljenost dovolj visoka, da se bolezni prenehajo širiti in nas primeri iz naše bližine ne opozarjajo več na njihovo nevarnost. Včasih je imel vsak otrok v razredu kakšnega sošolca, ki je imel zaradi prebolene otroške paralize težave s hojo in je s tem opominjal na nevarnosti nalezljivih bolezni.

Cepiv se najbolj bojijo starejši starši – pri njihovih otrocih pa je ravno zaradi njihove starosti, ne pa zaradi cepljenja, večje tveganje za katero od razvojnih motenj.

A če precepljenost zaradi strahu pred cepivi upade dovolj, da se bolezni spet začno pojavljati, se ljudje hitro spet postavijo v vrsto za cepljenje. Kakršnakoli skepsa v trenutku izgine. Bi pa rekel, da kljub skrbi, da precepljenost upada, stanje vendarle še ni kritično. Precepljenost ljudi je še vedno dovolj visoka, da kakšnih obsežnejših epidemij vendarle ne gre pričakovati.

Pa menite, da je nasprotovanje cepljenju v zahodnem svetu že doseglo vrh? Se proticepilska epidemija umirja?

Za zdaj je težko reči. Evropske države so začele dejavneje promovirati cepljenje in ozaveščati državljane, a to lahko povzroči, da se bodo nasprotniki še bolj vkopali in za vsako ceno branili svoja prepričanja. Hkrati pa je javna pozornost glede vprašanja cepljenja aktivirala tudi številne zagovornike, ki so se prej v razpravi držali ob strani. Če bi bili zagovorniki cepljenja, ki pomenijo veliko večino prebivalstva, tako glasni, kot so nasprotniki cepljenja, potem slednjih sploh ne bi opazili.

Vse več je opozoril, da je porast proticepilskih gibanj povezan s porastom desnega populizma v številnih evropskih državah. Je po vašem mnenju v tem kaj resnice?

Opraviti imamo celo s povsem neposrednim vzbujanjem dvoma o cepljenju, ki ga izražajo politiki. Najvplivnejši človek na svetu, ameriški predsednik Donald Trump, je denimo z zapisom na Twitterju širil eno najpogostejših lažnih novic v zvezi s cepivi, češ da je cepljenj preveč v prekratkem časovnem obdobju.

Vsekakor sta protielitizem in spodkopavanje državnih institucij, na katerih jaha populistična politika, pomembna dejavnika pri zmanjševanju avtoritete zdravnikov.

Podrobneje poznam dogajanje v svoji državi. Italijanski vladajoči politiki, predvsem Gibanje petih zvezdic, sicer veliko govorijo o domnevni spornosti cepiv, a za zdaj je ostalo zgolj pri besedah. Cepljenje je še vedno obvezno. Rekel bi, da so njihove izjave namenjene predvsem pridobivanju volilnih glasov, zato sem za zdaj precej miren.

Kot evropski državljani se moramo potruditi sprejeti novo raven dostopa do podatkov, hkrati pa se upreti populistični predpostavki, da lahko vsak odloča o vsem. Kdor je strokovnjak za gradnjo mostov, ne more razsojati o varnosti cepiv, in kdor je strokovnjak za cepiva, ne more razsojati o varnosti mostov. Demokracija gre lahko tudi predaleč in se razvije v nevarno smer.

Čemu še pripisujete izgubo zdravniške avtoritete?

Upad zaupanja se je začel z drugo svetovno vojno, ko so nemški zdravniki izvajali množične poskuse na taboriščnikih. Spoznanje, da so zdravniki v najrazvitejši evropski državi sposobni takšnih grozot, je bilo šokantno in je pustilo trajne posledice.

Ameriški zdravniki so več desetletij sodelovali pri poskusih, v okviru katerih pri temnopoltih prebivalcih ruralne skupnosti v Alabami namerno niso zdravili okužb s sifilisom, da bi lahko preučevali naravni potek te bolezni.

Tovrstni primeri so bili povod za razvoj medicinske etike in uveljavitev pojma informirane privolitve v zdravljenje, ki pa je s poplavo spletnih informacij ušla iz razumnih okvirov in izpod nadzora. Seveda lahko pacient sodeluje pri odločitvah, povezanih z zdravljenjem, ne more pa nadomestiti zdravnika pri presojanju o tem, kaj je znanstveno preizkušeno zdravljenje.

Pomemben pa je še en zgodovinski vidik. V času gibanja za pravice žensk se je uveljavilo načelo samostojnega odločanja o lastnem telesu. Sklicevanje na to načelo v primeru cepljenja je pravzaprav neželeni stranski učinek boja za odločanje o lastnem telesu pri vprašanju dopustnosti splava.

Kako bi se bilo treba spopasti z zavračanjem cepljenja? Ali podpirate omejitev vpisa necepljenih otrok v vrtce in šole?

V Italiji prepoved vpisa v javne vrtce velja, pri vpisu v šole pa omejitve zaradi obveznosti osnovnošolske izobrazbe ne more biti, zato se je država omejila zgolj na denarno kazen v višini 500 evrov. Težko se nedvoumno odločim. Po eni strani se mi ne zdi dopustno, da bi z dopuščanjem vpisa otrok, katerih starši brez utemeljenega razloga zavračajo cepljenje, ogrožali otroke, ki ne smejo biti cepljeni iz medicinskih razlogov ali ki kljub cepljenju niso razvili zadostne ravni odpornosti. A zaradi take ureditve se starši, ki zavračajo cepljenje, posledično odločajo za vpis otrok v zasebne vrtce in šole, v katerih je necepljena večina otrok, kar zgolj povečuje možnost za večji izbruh nalezljivih bolezni. Ne nazadnje s tem kaznujemo otroke, ki sami niso nič krivi. To je problem brez dobre rešitve.

V San Marinu morajo denimo starši otrok, ki zavračajo cepljenje, plačevati posebno dodatno zdravstveno zavarovanje, ki bi krilo stroške zdravljenja v primeru izbruha nalezljivih bolezni.

Še najbliže mi je sicer avstralski model, kjer z davčnimi ugodnostmi nagrajujejo starše, ki otroka cepijo po predvidenem programu, ne kaznujejo pa staršev, ki cepljenje zavračajo. Jim pa ob pojavu nevarnosti epidemije otroke prepovedo pripeljati v šolo.

Večina strokovnjakov s področja javnega zdravja skrušeno ugotavlja, da se z najbolj vnetimi nasprotniki cepljenja ni mogoče racionalno pogovarjati in da gre za vernike, ki jih nikakor ni mogoče odvrniti od njihovih prepričanj. Se strinjate?

Vsekakor. Gre za problem identitete. Identificirajo se kot proticepilci, kot člani zaključene družbene skupine in so nanjo ponosni. Tudi navijača Liverpoola za nič na svetu ne boste prepričali, naj začne navijati za Barcelono. A pogovarjava se o zelo majhnem deležu populacije, takih je le od tri do pet odstotkov.

Sklicevanje na načelo samostojnega odločanja o lastnem telesu v primeru cepljenja je pravzaprav neželeni stranski učinek boja za odločanje o lastnem telesu pri vprašanju dopustnosti splava.

Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da lahko prepogosto razkrivanje zmot in razbijanje mitov v zvezi s cepivi negativno vplivata na sprejemanje cepljenja. Šlo naj bi za to, da je treba, če želite določeno trditev ovreči, to trditev najprej ponoviti, to pa ima lahko neželen učinek, in sicer okrepi zavedanje o domnevni spornosti cepiv.

S tem se nikakor ne strinjam. Potrebujemo čim več razbijanja mitov. Najbolj radikalnih nasprotnikov tako ali tako nič ne more prepričati, tisti, ki pri vprašanju cepljenja zgolj omahujejo, pa potrebujejo čim več verodostojnih informacij. Drži pa, da nekatere informacije učinkujejo boljše kot druge. Navajanje podatkov o varnosti in učinkovitosti cepiv ni najboljša taktika, mnogo bolje je staršem, ki omahujejo s cepljenjem, predstaviti resnično tveganje, ki ga prinašajo nalezljive bolezni, in poudariti zaščito, ki jo zagotavljajo cepiva in ki bi se ji z zavrnitvijo cepljenja odrekli. Zelo učinkovita metoda, ki jo uporabljajo v nekaterih državah, je, da se morajo starši, ki zavračajo cepljenje, obvezno udeležiti posebnega izobraževanja, ob koncu katerega morajo podpisati izjavo, da so seznanjeni s tveganostjo svoje odločitve. Na tej točki se jih veliko premisli. Poudarjanje koristi cepljenja za skupnost, za doseganje čredne imunosti, po mojem mnenju v takih primerih ni smiselno, saj skeptične starše v tistem trenutku skrbi zgolj in samo njihov otrok.

Kot ste že omenili, med nasprotniki cepljenja prevladuje prepričanje o zlobnosti in pohlepnosti farmacevtske industrije. V vaši knjigi pa nasprotno trdite, da bi si farmacevtska industrija kdaj pa kdaj zaslužila tudi kakšno pohvalo.

Zamisel, da cepiva ustvarjajo bajne dobičke za farmacevtska podjetja, je eden najpogostejših mitov v razpravi o cepljenju. Odmerek cepiva je praviloma dokaj poceni, preprečuje pa številne bolezni, na katerih bi lahko farmacevtska industrija v primeru zdravljenja kovala mnogo večje dobičke.

Splošen odklonilen odnos do farmacevtske industrije se mi zdi popolnoma neracionalen. Vsi vemo, kdo je Steve Jobs. Dal nam je iPhone in vsi ga obravnavamo kot enega največjih genijev. Vendar, ali kdo pozna imena genijev, ki so denimo pred nekaj leti razvili novo učinkovito zdravilo za okužbo s hepatitisom C, nalezljivo bolezen, ki je leta 2013 po svetu povzročila 700.000 smrti?

Seveda farmacevtska podjetja služijo s prodajo svojih proizvodov. Katero podjetje pa bi obstalo, če bi ustvarjalo izgubo? Kako bi lahko brez dobička vlagali v razvoj novih zdravil? Za odkritje ene zdravilne učinkovine morajo v povprečju preizkusiti deset tisoč različnih molekul. Razvoj novega zdravila traja od pet do deset let. Seveda se pojavljajo tudi odkloni in prav je, da nanje opozarjamo. Rekel pa bi, da pozabljamo na velikanski prispevek, ki so ga imela farmacevtska podjetja za dobrobit človeštva v minulem stoletju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.