Intervju / Marko Slavič, direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi: Sistem se sesuva pred našimi očmi

Stanja v slovenskem sistemu oskrbe starejših žal ne moremo opisati drugače kakor kolaps. V tem trenutku ni v vseh domovih za ostarele, ki delujejo v javni mreži, niti enega prostega mesta, čakalne dobe so ponekod dolge tudi po nekaj let. Zgarane medicinske sestre, negovalke in delovni terapevti v iskanju večjih plač in manjših obremenitev uhajajo čez mejo, tisti, ki ostajajo, so vse bolj izgoreli in otopeli. Država pa težave javne mreže zavodov za oskrbo starejših »rešuje« s pospešeno privatizacijo in podeljevanjem koncesij, kar Marka Slaviča, direktorja mariborskega Doma Danice Vogrinec, še posebej moti. Slovenski javni domovi za ostarele namreč znajo delati dobro – dokaz je nagrada za najboljši dom v Evropi, ki jo je Slavičevi ustanovi lani podelilo Evropsko združenje za oskrbo starostnikov. Toda v sedanjih razmerah ti zavodi ne morejo konkurirati zasebnemu kapitalu, ki ga eden ključnih podsistemov naše družbe še kako mika, opozarja Marko Slavič, ki dom nadvse uspešno vodi že šestnajst let. Tale pogovor je nekako tudi njegov klic na pomoč, namenjen odločevalcem.

Ko sva šla od vhoda proti vaši pisarni, ste praktično z vsakim stanovalcem, ki sva ga srečala, spregovorili po par besed. Je mogoče, da vseh 800, kolikor jih je v domu, poznate po imenih?

Hja, med temi, ki se redno sprehajajo zunaj in zadržujejo pred vhodom, res ni nikogar, ki ga ne bi dobro poznal. Zdi se mi, da je osebni stik nujen, da nas ohranja pri zdravi pameti. Res pa je, da sem včasih dejansko poznal skoraj vse oskrbovance, sedaj pa to ni mogoče, ker imam preprosto preveč obveznosti. Žal je stanje v sistemu takšno, da nas ima velika večina tistih, ki delamo v njem, vedno manj časa za pristen stik in čustva. Bojim se, da bomo prišli do točke, ko nam bo vsem zmanjkalo energije in ne bomo več zmogli niti prijaznega nasmeha, ki je temelj bližine.