Karel Gržan: Sem nasprotnik izključujoče tekmovalnosti, ki nekatere povzdiguje, preostale pa ponižuje

»Sem goreč nasprotnik izključujoče tekmovalnosti, ki nekatere povzdiguje, preostale pa ponižuje«

Medtem ko se slovenska katoliška cerkev dela, kakor da Zvona Ena in Dva nista nikoli obstajala, in z denacionalizacijskimi zahtevki grabi po novem bogastvu, on živi na samotni kmetiji sredi gozdov pod Raduho ter v družbi svojega konjiča in knjig premišljuje, kako pomagati najšibkejšim in izkoriščanim. Pred dvema letoma je v slogu Martina Lutra izzval kapitalizem s 95 tezami za prehod v pravičnejšo družbeno ureditev. Svoje humanistično poslanstvo je pater Karel Gržan sedaj nadgradil še s 95 tezami za reformo sistema vzgoje in izobraževanja, miselnimi provokacijami, kot pravi, s katerimi želi preusmeriti javno razpravo h koreniti redefiniciji celotne šolske vertikale. Zavzema se za šolo, ki ne bi zgolj usposabljala za kapitalizem uporabnih delavcev in potrošnikov, temveč bi mlade vzgajala za dopolnjevanje in sodelovanje.

Od kod vam kot duhovniku izkušnje, na podlagi katerih opozarjate na zablode izobraževalnega sistema ter stiske otrok in mladostnikov? 

Vsekakor je stik z mladostniki pomemben, ključno pa se mi zdi, da se ne oddaljiš od samega sebe in lastne zgodbe. Če ne bi sam doživel težav, ker sem bil neprilagojen na norme ustaljenega izobraževanja, o tem verjetno ne bi pisal. Sem hud dislektik. Spominjam se učenja pisanja črk v prvem razredu. Obračal sem jih na vse mogoče načine in ob tem sploh nisem uvidel, da pišem narobe, in nisem razumel, zakaj je razredničarka preprosto prečrtala polovico črk, ki sem jih napisal. Predstavljajte si travmo otroka, ki zase vidi, kakor da je vse napisal enako, pa je vseeno polovica prečrtana z rdečim. In nato travmo, ko njegovo mater pokličejo v šolo in ji prijazno svetujejo, naj ga vpiše v posebno šolo. Še danes se živo spominjam, s kolikšno tesnobo je zrla vame, ko se je vrnila s tistega sestanka. Želel sem biti prepoznan kot vreden, obveljal pa sem za navadnega butlja. No, leta kasneje sem doktoriral prav s področja, zaradi katero so me hoteli dati v posebno šolo (Gržan je doktor literarnih ved, napisal pa je tudi več knjig, op. V. J.).

Pa lahko svoje teze podkrepite še z drugimi primeri poleg lastne izkušnje? 

Žal lahko; v stikih z mladimi in družinami vsakodnevno dobivam potrditve svojih razmišljanj. Nikoli ne bom pozabil otroka, ki je bil genij v likovnem izražanju, vendar so ga imeli za butastega, ker mu drugi predmeti, predvsem matematika, niso šli dobro. Ta človek je na koncu propadel – namesto da bi ga izpostavili in mu omogočili, da uresniči svoj talent in postane velik slikar. Na drugi strani imamo nekoga, kot je sedaj Luka Dončić, ki ima srečo, da igra košarko, ki jo vsi spremljamo, zato je lahko postal zvezda. Dončić je primer, ko smo prepoznali in nagradili posameznikovo odličnost na zelo specifičnem področju. Človek, o katerem govorim, te sreče ni imel in zato je na koncu obupal nad svojim življenjem. Zato vem, kako pomembno je odkriti slehernika v njegovi polni vrednosti.

Poleg razumske inteligence obstajajo še čustvena, duhovna, socialna, estetska, praktična, intuitivna … skratka cel kup inteligenc, na katere sodobni človek pozablja in jih zanemarja.

Kako pa določiti in ovrednotiti, kaj je ta polna vrednost? 

Niso polnovredni le posamezniki, ki so uspešni po racionalni inteligenci. Vsak otrok je lahko uspešen po širokem spektru njemu lastnih inteligenc. Še zdaleč ni edina zveličavna tista, ki jo merijo z IQ-jem; ta tip inteligence je menda nadpovprečno razvit pri vsega dveh odstotkih populacije. Obstajajo pa še čustvena, duhovna, socialna, estetska, praktična, intuitivna … skratka cel kup inteligenc, na katere sodobni človek pozablja in jih zanemarja. Za zadovoljstvo in srečo niti ni najpomembnejši IQ, temveč čustvena inteligenca – torej ne le, da razumeš, temveč na podlagi doživljajske pedagogike tudi praktično obvladaš čustvovanje in poznaš vse čustvene odtenke. Šele potem lahko čustva, tudi jezo, razumeš kot priložnosti za prepoznavanje dinamike odnosov. Ali pa duhovna inteligenca, ki ti omogoči, da se lahko prebudiš v spokojnost, notranji mir. Za srečo torej ni bistvena le pamet, temveč še vse kaj drugega.

In tega po vašem mnenju šola ne zna zaobjeti? 

Želel bi si, da bi bilo drugače. Izobraževanje je usposabljanje. Vendar ni zadosti, da smo usposobljeni zgolj za uspešno opravljanje nekega poklica, ampak za zadovoljno življenje kot celoto. Sedaj pa opažam, da kritično primanjkuje vzgoje za polno vrednost, ni usposabljanja za sodelovanje in dopolnjevanje z drugimi. Veste, otroci imajo zelo razvito socialno inteligenco. Pri igri se hitro sprejo, toda ker je igra njihov skupni interes, se brž spet uskladijo in spet sodelujejo. Izobraževalni sistem pa jih, prav nasprotno, uči vse preveč nasprotovanja in bojevanja. In to ne le skozi preverjanje in ocenjevanje naučenega znanja, temveč tudi prek iger, v katerih jih razdelijo na »naše« in »vaše« ter učijo konflikta in miselnosti, da v življenju obstajajo le zmagovalci, ki so lahko cenjeni in so sedaj visoko ocenjeni. Prevladujejo igre polarizacije, na primer med dvema ognjema, košarka ali nogomet, pa na primer tekmovanja v debatiranju, v katerih sploh ni pomembno, v kaj posameznik dejansko verjame, temveč mora v odnosu do nasprotnikov zagovarjati tezo, mu je pač dodeljena ... Sem goreč nasprotnik izključujoče tekmovalnosti, ki nekatere povzdiguje, preostale pa ponižuje.

Malo me skrbi ta domneva o izjemnosti slehernika. Bojim se, da se tukaj lahko skriva past kapitalizma, ki nas prepričuje, da to izjemnost lahko vzgajamo z udejstvovanjem v potrošništvu. Zato je danes toliko ljudi zasužnjenih s hrepenenjem po uresničitvi samih sebe, ki pa se v takih okoliščinah ne more nikoli zgoditi. In zato sem zadržan do pedagogike, ki izhaja iz prepričanja o izjemnosti vsakega posameznika. 

Razumem vaš pomislek. Prepričan pa sem, da smer, v katero gre moja misel, izkoriščevalskemu kapitalizmu ne more biti po volji. Kot rečeno, v svojih tezah zagovarjam še celo paleto inteligenc, ki jih sistem sedaj z razlogom zatira, saj se jih boji, ker ga ogrožajo. Intuicija, čustva, duhovna in intuitivna inteligenca, samostojno logično razmišljanje – vse to je v nasprotju z manipulativnim sistemom služenja interesom ozkega kroga izbrancev in izbrank. Gre za prebujanje in razvijanje vidikov, ki bodo sodobnega človeka vrnili k njegovemu bistvu, k osebnemu poslanstvu v medsebojnem dopolnjevanju. Kot je pisalo na Apolonovem svetišču v Delfih: »Spoznaj samega sebe in spoznal boš svet.« To je stanje svete enosti, v katerem manipulacija ni več mogoča. Kapitalistični hrematizem pa uporabi prevaro, ki ste jo omenili, in le točno določene posameznike, ki ustrezajo njegovim merilom, izpostavlja kot izjemne, vse ostale pa kot manj vredne in torej upravičeno izkoriščane – manj ocenjene, zato manj cenjene in kasneje v plači podcenjene. Zavzemam se za priznanje polne vrednosti slehernika v njegovi izvirnosti in dopolnjevanju z ostalimi. To je popolnoma nasprotno od sedanjega pristopa, po katerem mora biti posameznik frustriran, podcenjen in izpostavljen izkoriščanju. Prepričan sem, da bi uveljavitev mojih tez v praksi v temeljih ogrozila hrematizem.

Veliko ste proučevali stare kulture; v knjigi pišete, da je takšnim družbam uspelo najti mesto za posameznike, kot je neizživeti in žalostno propadli slikar, ki ste ga omenili, in da so bili takšni, ki danes veljajo za manj razvite, nekdaj zelo pomembni in celo sveti. 

Tako je. Te skupnosti, ki jim danes slabšalno rečemo primitivne, so verjele, da obstajajo ljudje, katerih poslanstvo je »srčiti« družbo; ta jih je zato postavila v srčiko dogajanja. To so bili na primer otroci z Downovim sindromom, invalidi, epileptiki ... Ti ljudje so bili sveti, ker svetlijo svoj čas in prostor in vanju vnašajo dimenzijo, ki je zgolj racionalnost ne premore. Najlepši objem in poljub v svojem življenju sem videl na Ptuju, ko sem obiskal neko družino. Ravno tedaj so iz zavoda domov pripeljali 13-letnega slepega fanta, ki je bil razumskorazvojno na stopnji dveletnika. Ko so ga položili materi na roke, ko sta zaznala drug drugega in se objela ... Ne znam opisati ... Pogled na ta objem me je zaznamoval v nepozabno. V njem je bilo nekaj svetega. V meni je budil dimenzije človečnosti. Vsi bi morali storiti vse, da pomagamo takšnim ljudem, ki so jih Indijanci imenovali sveti ljudje, da jih vključimo medse, ne glede na ceno. Sedanji hrematistični sistem pa take posameznike odriva na stran, da bi bili čim manj moteči za ostale, ki morajo pridno delati in trošiti. Ko svete ljudi odstranimo iz javnega življenja, je to jasen znak, da živimo v manipulativni družbi, ki želi človeka zgolj izkoriščati. Čas je, da se vsi skupaj vprašamo, kaj je naša temeljna vrednota – buditi človečnost ali služiti kapitalu?

Toda ves čas poslušamo mantro o navezavi šolstva, posebej visokega, na gospodarstvo. Imamo celo fakulteto, ki ponuja »uporabne« družbene študije. Uporabne za koga? 

Teh vprašanj se dotikam v svoji prejšnji knjigi, ki zajema 95 tez, ki želijo osvoboditi kapitalizem od zajedavskega hrematizma. Gospodarstvo je v svojem poslanstvu dobro – seveda pa je narobe, ko nas začne zasužnjevati. To ni bil prvotni namen ekonomije, kar pove že njeno ime, ki je sestavljeno iz besed »dom« in »zakon«, »oikos« in »nomos«. Torej pravila o skrbi za dom, postopno uvajanje zakonitosti, po katerih se sčasoma začnejo vsi člani skupnosti počutiti kot doma. To ne pomeni, da imamo vsi enako premoženja, pomeni pa, da bi morali imeti vsi zadosti. Gre za osnovno spoštljivost do človeka, pa tudi do planeta, živali, vodnih virov ... Kar pa se sedaj izdaja za ekonomijo, je v marsičem manipulativni hrematizem, ki v bolj ali manj suženjskih razmerah izkorišča večino v dobrobit manjšine. Težava je, ko začnejo hrematizmu služiti institucije, ne da bi se ozirale na škodo, ki jo s tem povzročajo naravi in nam. To je sedaj največja prevara, da ne ločimo ekonomije od hrematizma, etičnega od neetičnega. Na primer: neki delavec, ki je poleti pri 30 stopinjah asfaltiral cesto pri Solčavi, je za 600 evrov suženj kapitalizma. Pa ima mogoče izjemen dar za slikarstvo ali kakšno drugo estetsko inteligenco – vendar mu to ni nič pomagalo, ker svojih darov ni mogel razviti. Zato je sedaj ponižan, potlačen, ukalupljen v interes kapitalističnega hrematizma.

Prepričujejo nas, da bomo srečni, če bomo imeli vse, in to takoj. Kakšna zabloda in kakšno nedopustno enačenje veselja s srečo! Stvar nas lahko le razveseli, sreča pa je v sočutnem odnosu.

Kaj pa starši? Velik del odgovornosti za vzgojo otrok je seveda tudi na starših. Kako uspešno jo po vašem mnenju izpolnjujejo? 

Poglejva primer iz prakse. Moj nečak je šel v trgovino kupovat čevlje za svojega malega otroka. Pa mu je trgovec rekel: »Tile stanejo 40 evrov, tile 80. Med njimi ni velike razlike, toda če hočete svojemu malčku dobro, mu boste gotovo kupili dražjo znamko.« In tako je tudi storil, četudi je ozaveščen in čuteč človek. Reči hočem, da so starši na vsakem koraku izpostavljeni manipulacijam kapitalizma in pritisk nanje je mnogokrat neznosen. Tudi sami so največkrat izkoriščani in dostikrat na minimalcu, predvsem pa večino časa frustrirani, ker so kar naprej nečesa krivi, in frustrirani ob vseh manipulativnih vplivih. Družina je v marsičem izgubljena, ne znajde se.

Šolniki tarnajo nad vsiljivimi starši, ki se vtikajo v vsak vidik izobraževanja, venomer hodijo v šolo in celo grozijo z odvetniki, kadar institucija ne deluje po njihovih pričakovanjih. A vsak od staršev vam bo rekel, da to počne v dobro svojega otroka. 

Že, a starši, ki želijo otroku samo dobro, ga zato, ker mu želijo samo dobro, vse prevečkrat opozarjajo in mu govorijo le, kje še ni zadosti dober. Zato ni usposobljen prepoznati in ceniti vseh inteligenc, ki sem jih omenil – otroka ovrednotiti v koktajlu njemu danih talentov. In še druga pogosta posledica, če želimo otroku samo dobro: razvadimo ga, ne prizemljimo ga v zahtevnost realnosti, v kateri moramo poosebiti spoštljivost, pravičnost, odgovornost, vztrajnost, skromnost, potrpežljivost, ki so ključni elementi pri doseganju zadovoljstva v sobivanju. Zanimivo, ko sem delal z mladimi v komuni, so mi prav usposobljenost za skromnost, potrpežljivost, vztrajnost našteli kot bistvene pri preprečevanju zasvojenosti z drogami. Če starši otroka razvajajo in mu vsak dan omogočijo vse, kar si želi, in to takoj, potem postanejo običajne dobrine življenja samoumevne, preveč dolgočasne – več ne zadovoljijo, ne vzbudijo zadovoljstva in otrok lahko išče zadetek potešitve na zanj usoden način. Vsak dan bi se morali zadeti z zadovoljstvom s čisto običajnimi stvarmi. To pa je mogoče, če si jih privoščimo le občasno. Dobro bi bilo prepoznati zakonitosti naravnega vzbujanja zadovoljstva. Seveda te logike potrošniški hrematizem ne prenese. Prepričujejo nas, da bomo srečni, če bomo imeli vse in to takoj. Kakšna zabloda in kakšno nedopustno enačenje veselja s srečo! Stvar nas lahko le razveseli, sreča pa je v sočutnem odnosu, ki ga osvetljujem s svojimi tezami.

Kdaj se je vzgojno-izobraževalna ureditev izneverila svojemu poslanstvu in začela služiti kapitalizmu? 

No, na začetku je bil sedanji sistem nedvomno potreben in je pomenil pomembno civilizacijsko pridobitev; ljudi je bilo pač treba naučiti pisati in računati, da je družba lahko delovala. Potem je zadeva z leti prešla v skrajnost in je to racionalno znanje zasenčilo vsa ostala, ker je človeku dajalo uporabno vrednost. Težava je nastopila z zatonom institucij, ki so dotlej skrbele za izpolnjevanje človekovih ostalih razsežnosti; ljudje so se nehali družiti in negovati srčnost in duhovnost. Sedaj je vse samo še razum in zato je vedno več občutkov tesnobe in izgubljenosti. Ker pamet ni posvečena z ostalimi inteligencami, ki počlovečijo človeka in prek njega celotno skupnost. Ta miselnost je najtrdovratneje zakoreninjena prav v šolskem sistemu. Zato je ta sistem tisti, ki se bo moral najprej spremeniti. Za to pa se bo moral najprej odkrito izprašati, koliko pomaga pri celostni uresničitvi človeka ali pa jo celo ovira. Ali je sposoben ovrednotiti slehernika v njegovi polni vrednosti – v njemu danih nadarjenostih in ga v njih spodbuditi; na področjih manjše nadarjenosti pa usposobiti za dopolnjevanje in sodelovanje. Nihče ni več ali manj vreden. Slehernik ima polno vrednost v izvirni neponovljivosti svoje osebnosti.

V knjigi kot ideal izobraževalnega modela navajate antično atensko filozofsko šolo. 

Zato, ker je temeljila na dialogu, ne pa monologu učitelja. Učenec je moral usvojiti le temeljna spoznanja, o katerih je nato debatiral z učiteljem med sprehodom po hodniku s stebri; ti so simbolizirali temeljno vedenje, hoja pa gibanje misli k lastnemu spoznanju. Učitelj mu je na podlagi osebnega razmisleka, ne pa vnaprej pripravljenih podlag, postavljal vprašanja, skozi katera je spoznaval, za kaj je njegov sopogovornik poklican in na katerih področjih ga je treba posebej podpreti. Danes pa je šola videti tako, da otroke zapremo med štiri stene in jih šopamo z neobvladljivimi količinami podatkov, ki jih morajo zgolj ponoviti v pravilni obliki. Vizija, ki jo zagovarjam v objavljenih tezah, je, da bi samo tri dni pouka na teden namenili pridobivanju temeljnih znanj, en dan za logično razmišljanje in veščino lastnega presojanja in en dan za doživljajsko pedagogiko. Kaj učencem pomagajo petice, če pa niso usposobljeni za spoštljivo, pravično in odgovorno sožitje! To pa je mogoče le v skupnih doživetjih, v sobivanju, v katerem se vzpostavljajo odnosi, ki jih potem otrok lahko proučuje in se umešča vanje. Kako pomemben je ta vidik, sem na svoje oči videl v komuni na Razborju.

Odgovornost prebujenega posameznika je, da na svojem področju dvigne glas. Vedno več je takšnih posameznikov in zato sem prepričan, da smo sredi velikega globalnega obrata.

Toda antični model individualne vzgoje je danes utopija, ker kronično primanjkuje resursov – proračun vedno varčuje, pedagogov je vse manj, delovni normativi so vedno višji. Psihologinja Nives Laul iz Gimnazije Celje Center na primer opozarja, da ima 900 dijakov na voljo vsega dve psihologinji, ki poleg svetovalnega dela še poučujeta v razredih. 

Zavedam se teh težav, vendar se ne ukvarjam z njimi; izvedbo prepuščam strokovnjakom. Jaz samo opozarjam na potrebo po radikalnem preoblikovanju koncepta. Moje teze so mišljene kot izzivi, ki naj bi vzvalovali misel, da bo počasi preobrazila sistem. Točno, kako se bo to zgodilo, ne morem vedeti; bi pa bil z moje strani greh, če bi bil tiho in ne bi valoval misli v smeri celostnega ovrednotenja in uresničitve slehernika. Gre za mojo provokacijo, ki jo je prebudil duh časa. To ni revolucija, temveč postopna preobrazba. Misli, ki jih izražam, so kot kamen, ki vzvalovi, morda celo razburka mirno gladino – ustaljene koncepte. Težo črpajo iz stisk mnogih, ki so spregledani in niso ovrednoteni v svoji celosti, pa tudi iz moje stiske, ki sem jo doživljal v procesu vzgoje in izobraževanja. Odgovornost prebujenega posameznika je, da na svojem področju dvigne glas. Vedno več je takšnih posameznikov in zato sem prepričan, da smo sredi velikega globalnega obrata. Po mojem bo izobraževanje v prihodnosti temeljilo na vrednotenju posameznika in njegovih lastnih inteligenc ter na usposabljanju za sodelovanje. Ni dobro, da so vsi otroci ocenjevani po enakih merilih, temveč mora biti vsak prepoznan po svojih talentih. Če sklepam po sebi – meni vsa tista matematika ni prav dosti koristila, ker so moji talenti čustvena, intuitivna in duhovna inteligenca. Nihče se ne more spoznati na vse in čas je, da nehamo to zahtevati od otrok in mladostnikov.

Kaj pa menite o peticiji za odpravo mature in številčnega ocenjevanja, o kateri je bilo veliko govora pred slabim letom dni? 

Ne gre za to, da bi morala biti šola lažja – samo manj moreča. Ne sme dušiti posamezne osebnosti, ampak otroku omogočiti razvoj v njegovi polni vrednosti in na tej podlagi bogatenje sebe in skupnosti. Spremembe seveda ne bo čez noč; gre za postopen proces, v katerem se bo sistem preusmerjal v vzgojo za življenje, za srečo, in ne le hipno veselje ob visoki oceni ali dobri plači. Ni težava v pomanjkanju prvega; izkoriščevalski kapitalizem bo ljudem vedno ponudil nekaj za veselje, da jih bo s tem omamljal in vzdrževal manipulacijo. Sreča pa ni isto kot veselje; otrok bo seveda vesel, če bo v šoli dobil petico, srečen pa bo, če bo zaznan, ovrednoten, sprejet, potrjen in spodbujen v izvirnosti svoje osebnosti, v koktajlu sebi lastnih inteligenc. Če ti povedo, da si polnovreden, ker imaš neke specifične talente, in si spodbujen, kjer zmoreš. Kjer pa ne zmoreš, pa si usposobljen za sodelovanje in dopolnjevanje z drugimi. Vsak otrok želi biti prepoznan kot dragocen.

Glede na stike, ki jih imam z učitelji, bi rekel, da imamo v slovenskem vzgojno-izobraževalnem sistemu že veliko izrojenega birokratizma, ki ne služi življenju in duši tako učiteljev kot otrok.

Nekateri pravijo, da sodobni izobraževalni sistem namesto življenja polnih otrok proizvaja kritično maso nihilističnih zombijev; na slednje opozarja tudi italijanski filozof Umberto Galimberti. 

Nihilizem je vsekakor nevaren. Prav je, da se smejimo absurdom sistema, prav je, da ironiziramo tiste, ki si bolj kot vse želijo, da bi jih jemali resno, ko nas ukalupljajo v dušeč sistem brezobzirnega hrematizma. Ne smemo pa zapasti skušnjavi, da bi se norčevali kar vsevprek in govorili, da je vse brez smisla. Kajti v tem primeru ne bo več ničesar, kar bi držalo skupaj našo družbo. Iz sistema moramo izsmejati le prvine izkoriščevalskega hrematizma, ki jih tudi vzgojno-izobraževalna ureditev prevečkrat legitimira kot strokovne in koristne, dejansko pa so neetične in nedopustne, ob tem pa je vredno in pomembno ovrednotiti in usposabljati to, kar uresničuje žlahtno človečnost.