Staš Zgonik  |  foto: Uroš Abram

15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Družba  |  Intervju

Gregor Starc, profesor športne vzgoje: »Javni prostor je treba vrniti otrokom«

»Javni prostor, ki so ga zasedli parkirišča in avtomobili, je treba vrniti otrokom«

Dr. Gregor Starc je profesor na ljubljanski Fakulteti za šport. Že 12 let je vodja programa SLOfit, sistematičnega spremljanja telesnega in gibalnega razvoja šolajočih se otrok. Gre za že skoraj 40 let neprekinjeno trajajoč projekt, ki ga je leta 1982 zagnal legendarni profesor Janko Strel in je dolga leta nosil večini bolj znano ime »športnovzgojni karton«. Tudi večina staršev današnjih osnovnošolcev se verjetno z nostalgijo, morda pa tudi s kančkom nelagodja spominja vese v zgibi, skoka v daljavo z mesta in drugih disciplin, v katerih je bilo treba pokazati svoje sposobnosti. Vsi zbrani rezultati pa sestavljajo svetovno edinstveno in neprecenljivo zbirko podatkov, ki strokovnjakom omogoča izjemen vpogled v telesne značilnosti pripadnikov različnih generacij.

Telesne sposobnosti slovenskih otrok so se od osamosvojitve približno dve desetletji zmanjševale. Zakaj? Kaj se je dogajalo? 

Slovenija se je po osamosvojitvi znašla v posebnem položaju, v kakršnem se je do zdaj znašlo zelo malo držav. Spoprijeti smo se morali z velikimi težavami v gospodarstvu zaradi izgube trgov v nekdanji skupni državi, sočasno pa smo doživeli zelo hiter vstop sodobne tehnologije v svoje domove in spremembo načina življenja. Po domovih so se pojavili osebni računalniki, dostopnost televizijskih programov se je za nekajkrat povečala, hkrati smo z Zahoda začeli uvažati velike količine predelane hrane slabe kakovosti, poleg vsega tega pa je ulice zasedlo naraščajoče število avtomobilov. Vse skupaj je pomenilo zelo hud pritisk na telesno dejavnost otrok. Čezmerna telesna masa se je v nekaj letih potrojila. Pri katerikoli drugi zdravstveni težavi bi tako povečanje sprožilo strašanski odziv, to pa smo dolgo kar sprejemali kot nekaj samoumevnega. Dejansko je naša družba potrebovala 20 let, da smo dojeli, kaj se nam je zgodilo, in da smo se začeli ustrezno odzivati.

Kdaj je bila težava jasno razvidna iz podatkov, ki jih zbirate pri projektu SLOfit? 

Zelo izrazito so se težave pokazale proti koncu devetdesetih let. Takrat smo opazili strašansko zmanjšanje gibalne učinkovitosti. Otroci, ki so na prelomu tisočletja vstopali v osnovno šolo, sodijo v generacijo z najnižjo ravnijo gibalnih sposobnosti. To so generacije, na katere mora biti zdravstveni sistem pozoren, ker lahko računamo, da bo pri njih precej več zdravstvenih težav od povprečja v populaciji.

Nato pa so se razmere vendarle začele izboljševati. Kaj se je zgodilo? 

Stvari so se začele spreminjati na bolje po letu 2010. Ni šlo zgolj za naravni razvoj ali učinek usmerjene državne politike, odločilen je bil skupek srečnih naključij. Po naključju smo v tistem času veliko truda vlagali v ureditev šolske prehrane, hkrati pa nam je uspelo del evropskih sredstev porabiti za zaposlitev dodatnih športnih pedagogov na šolah, na katerih smo uvedli projekt Zdrav življenjski slog, ki je pomenil dodatni dve uri športne vzgoje na teden. Ta projekt je sicer zajel samo 30 tisoč otrok, a ti so tako napredovali, da so začeli popravljati celotno slovensko povprečje. Hkrati so si tudi druge šole, ki niso bile vključene v projekt, začele intenzivno prizadevati za zagotavljanje večje dostopnosti športne vadbe in uvajanje nadstandarda pri športni vzgoji.

Smo torej zdaj na varnem? 

Ne. Projekt Zdrav življenjski slog se je konec leta 2018 iztekel. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ga je v preteklem šolskem letu sicer skušalo nadomestiti s projektom Razširjeni program, vendar podatki kažejo, da ta ne učinkuje. V Zdravem življenjskem slogu so ure vodili učitelji športne vzgoje, pri čemer je vadba potekala v majhnih vadbenih skupinah, v Razširjenem programu pa lahko vadbo vodi katerikoli učitelj brez ustreznih kompetenc, pri čemer normativ sploh ni določen in so vadbene skupine prevelike. Kakovost dela se je tako neizogibno poslabšala. Dejansko se je v šolskem letu 2018/19 po več letih vzpona gibalnih sposobnosti otrok spet pokazalo občutno zmanjšanje. Vidimo, kako lahko stvari bistveno hitreje pokvarimo, kot pa nam jih uspe popravljati.

Letos je po več letih vzpona gibalnih sposobnosti otrok spet opaziti občutno zmanjšanje. Vidimo, kako lahko stvari bistveno hitreje pokvarimo, kot nam jih uspe popravljati.

Po vašem prepričanju je z vidika gibalnega razvoja otrok torej ključno dogajanje v šoli? 

Tudi zunajšolske dejavnosti zagotovo vplivajo. Veliko otrok se ukvarja s športom še v popoldanskem času. Ključna pa je vsekakor šola, saj jo obiskujejo vsi otroci. Po osamosvojitvi je naraščajoča neenakost med otroki postala velika težava. Številni nimajo možnosti za popoldanske športne dejavnosti, bodisi zaradi pomanjkanja časa, denarja ali motivacije staršev, in šola je v takih primerih pomemben korektiv. V Sloveniji imamo v primerjavi z drugimi državami nekaj pomembnih prednosti. Imamo verjetno najbolje izobražene učitelje športne vzgoje. V večini evropskih držav so to dvopredmetni učitelji, pri nas so specializirani. Imamo verjetno najbolje razvito šolsko športno infrastrukturo v Evropi. Imamo cel kup programov, ki jih druge države ne poznajo, na primer šole v naravi in športne dneve. Iz Evrope nam neprestano očitajo, zakaj se nočemo priključiti evropskemu šolskemu športnemu dnevu, in vsakič znova jim je treba razlagati, da imajo naši otroci športnih dni že tako po pet na leto. Rezultat vsega tega je, da so naši otroci gibalno na bistveno višji ravni kot otroci v drugih evropskih državah.

S čim lahko to trditev utemeljite? 

Zelo težko se primerjamo z drugimi državami, ker te praviloma sploh nimajo tako dobrih podatkov o gibalnih sposobnostih otrok. Še najbolj se lahko primerjamo v skoku v daljavo z mesta, za katerega imajo podatke tudi druge države. Deklica, ki je pri nas povprečna, bi bila v Evropi med 20 odstotki najboljših. Povprečen slovenski fant je na ravni Evrope med 25 odstotki najboljših. Naše deklice so v skoku v daljavo z mesta v povprečju boljše od skoraj vseh fantov iste starosti v Evropi. Tukaj se zelo dobro pokaže, kako močna je bila emancipacija v ženskem športu in športni vzgoji. Deklice so danes na bistveno višji ravni v primerjavi z generacijami mam. Fantje očetov še niso presegli.

Trend, ki je še vedno prisoten, je zmanjševanje proste igre na ulici v popoldanskem času zaradi organiziranih športnih dejavnosti v klubih in društvih. Kakšen je vaš pogled na to? 

To ima seveda svoje pozitivne in negativne plati. Rekel bi celo, da je povečano vključevanje otrok v organizirano vadbo deloma odziv na izginjanje igre na prostem. Dejansko so starši danes pogosto prestrašeni, in ta strah lahko razumemo – promet se je bistveno povečal, mediji nam neprestano sporočajo, da smo ogroženi. In namesto da bi otroke spustili na ulico, jih raje vključijo v organizirane športne dejavnosti. Bi bilo pa v tem pogledu vsekakor smiselno narediti korak nazaj in javni prostor, ki so ga zasedli parkirišča in avtomobili, vrniti otrokom. Moji študenti morajo zadnja tri leta za izpitno nalogo poiskati družino z vsaj tremi generacijami in njene člane povprašati, v kakšnem polmeru okoli doma so se smeli v otroštvu samostojno gibati. Slika je zelo jasna. Od polmera desetih kilometrov pri dedkih in babicah smo pri današnjih generacijah otrok prišli do nekaj sto metrov samostojnega gibanja. Zelo jasno je vidno, kako zelo nesamostojne otroke nam je uspelo ustvariti. Tragično je, kako zelo smo jim odvzeli sposobnost samostojnega obvladovanja okolja. Hkrati pa se pritožujemo, da preveč visijo doma in buljijo v televizor ter igrajo računalniške igre.

Kakšne spremembe bi bile potrebne? Lahko navedete konkreten primer? 

Ljubljanski Tivoli je enkratna stvar. A dostop do tja je vse prej kot dober. Če želite iz Šiške priti do Tivolija, je treba prečkati Celovško cesto. Ni ne nadhoda ne podhoda, ki bi omogočil varno prečkanje. Ogromno otrok iz Šiške bi šlo v Tivoli, pa jih starši ne pustijo, ker nimajo časa, da bi jih odpeljali tja, samih pa jih tja ne pustijo, ker se jim ne zdi varno. Urbanistično načrtovanje je bilo dolga leta zelo mačehovsko do otrok. Opažam pa, da se v zadnjem času vse več ljudi iz stroke zaveda te težave.

Kaj zanimivega vam še govorijo podatki, ki jih zbirate pri projektu SLOfit? 

Podatki nakazujejo, da se otroci danes razvijajo drugače, kot so se nekoč. Tempo razvoja je drugačen. Prej vstopajo v puberteto. Ne gre za razliko pol leta, temveč bolj za leto in pol do dve. Ko danes učitelji v osnovni šoli potarnajo, da imajo težave z obnašanjem otrok, je to povsem logično. Pred desetletji so v osnovni šoli vzgajali otroke, danes vzgajajo najstnike. Ne gre za to, da bi bili otroci na koncu odraščanja bistveno višji ali težji kot prej, le prej se začnejo razvijati.

Testiranje sestavljajo različne naloge. Je katera od njih še posebej zanimiva z vidika spremljanja sprememb v razvoju otrok? 

Vidimo, da so otroci v nekaterih gibalnih sposobnostih bolj napredovali kot v drugih. V nekaterih so celo nazadovali in še vedno nazadujejo. Zadnja leta so se zelo zviševali rezultati pri dviganju trupa, torej število tako imenovanih trebušnjakov, ki jih zmorejo v minuti. To bi verjetno lahko pripisali modnim trendom ravnega trebuščka in »radiatorčkov«. Hkrati se mi zdi zelo zanimiv trend upadanja eksplozivne moči otrok. Počasnejši kot nekoč so pri teku na 60 metrov, slabše izide dosegajo v skoku v daljavo z mesta. Očitno jim manjka hitrih, kratkotrajnih naporov, ki jim jih je včasih dala ravno igra na prostem.

Se pri rezultatih pozna tudi obremenjenost otrok v šoli? 

Med šolanjem se spreminja način, kako se otroci ukvarjajo s športom. Ob vstopu v tretje triletje osnovne šole postane učna snov zahtevnejša, več je pritiskov in več časa morajo nameniti učenju ter delanju domačih nalog. Najhujša napaka, ki jo v tem pogledu dela naša šola, je njen pretirani vstop v otrokovo domače okolje. Žal se šola ne konča, ko odzvoni zvonec za konec pouka, ampak se konča šele, ko otrok doma naredi vso domačo nalogo. To včasih pomeni še dodatno tretjino časa, ki ga je že presedel v šoli. Zame je to nesprejemljivo. Odrasli nismo ravno zadovoljni, če moramo delo nositi domov, v šoli pa otroke pravzaprav navajajo na točno tako življenje. Teptamo vse delavske pravice, vezane na osemurni delovnik, ter ločitev dela in prostega časa, za katere so se ljudje borili od konca 19. stoletja in zaradi katerih je po vsem svetu umrlo ogromno ljudi.

Učitelji trdijo, da je snov pač treba utrjevati. 

To se dogaja predvsem zato, ker se učitelji znajdejo v časovni stiski. V časovni stiski pa se znajdejo, ker namesto da bi upoštevali učne načrte, delajo po učbenikih. Učbeniki pa so na prostem trgu in založniki tekmujejo v tem, kateri učbenik bo bolj bogat s podatki. Pregledal sem učbenike za peti razred in jih primerjal z učnimi načrti. Moja glavna ugotovitev je, da se v učbenikih za peti razred pojavlja snov, ki je v učnih načrtih predvidena za šesti razred. Nič čudnega, da učiteljem potemtakem zmanjkuje časa.

Odrasli nismo ravno zadovoljni, če moramo delo nositi domov, v šoli pa otroke z domačimi nalogami pravzaprav navajajo na točno tako življenje. Zame je to nesprejemljivo.

Pred nekaj leti smo ugotavljali, da so otroci pri organiziranih športnih dejavnostih pogosto izpostavljeni prevelikim pritiskom in tveganjem za poškodbe, skratka, da se zelo zgodaj od njih zahteva odločno preveč. So se razmere na tem področju izboljšale? 

Še vedno obstajajo starši, ki od otrok na vsak način pričakujejo vrhunskost. Še vedno se pojavljajo starši, ki že na prvem treningu trenerja vprašajo, ali je njihov otrok potencial za slovensko reprezentanco. Še vedno imamo veliko staršev, ki neizživete ambicije poskušajo izživeti pri otrocih. Tragično je, da se veliko teh otrok nazadnje preobje športa in ga popolnoma opustijo. Športne organizacije že dolgo tarnajo nad velikim osipom članstva na prehodu iz osnovne šole v srednjo.

Hkrati pa večina klubov za srednješolce tako rekoč ne ponuja rekreativne vadbe. Če se srednješolci s športom ne mislijo ukvarjati profesionalno, se njihove možnosti za vadbo močno skrčijo. 

Rekreativni športni programi za mladostnike so velika siva lisa v slovenskem sistemu. Z najstniki se noče ukvarjati nihče, ker so zapleteni, ker so svojeglavi, ker želijo stvari početi po svoje ... Zelo malo je klubov, kjer so jim pripravljeni prisluhniti. Večinoma pa mladi, ki ne veljajo za športno perspektivne, ostanejo na cesti. To je lahko velika tragedija, sploh, če se ti otroci od mladih let posvečajo zgolj enemu športu, pri 14 letih pa se v klubu od njih poslovijo. Ne le da ostanejo brez telesne vadbe, ostanejo tudi brez socialne mreže. Hkrati opažam trend, da starši otroke že zelo zgodaj izpisujejo iz organiziranih športnih vadb, ker so te postale časovno neobvladljive za družinsko življenje. Trije ali štirje treningi na teden in konci tedna, ki jih zasedejo tekme, so preprosto preveč.

Je res smiselno, da otroci že od malega hodijo na tekme? 

Rekel bi, da smo začeli pretiravati s tekmovalnimi sistemi v različnih športih, predvsem v igrah z žogo. Po mojem mnenju danes veliko otrok joka, ker morajo na trening ali tekmo, ko bi se raje družili s prijatelji. Namen vključevanja otrok v športne dejavnosti bi moral biti telesni in socialni razvoj, ne pa tekmovanje. Pomembno je, da otrokov razvoj poteka brez poškodb, da bo v starejših letih, ko bo morda sposoben za vrhunske rezultate, te res lahko dosegel, če bo to želel sam. Pri nas pa se dogaja, da klubi že od mlajših kategorij težijo k naslovom državnih prvakov. Ko enkrat na prvo mesto postavite izid namesto razvoja, je to recept za težave. Zaradi tega so otroci prezgodaj izpostavljeni prevelikim pritiskom, trenerji pa kričijo nanje in jim očitajo napake, ki jih otroci sploh ne razumejo. Po mojem mnenju bi bilo pri tekmovanjih mlajših najbolje, če bi se ekipi pomešali med seboj. To se je enkrat zgodilo mojemu sinu. Ker ni bilo dovolj igralcev iz nasprotne ekipe, so jih pomešali med seboj. Ko je prišel domov, mi je rekel, da je bila to najboljša tekma do zdaj. Dobil je nove prijatelje, zabaval se je, pa še trener ni tulil nanje, ampak je vsakega svojega igralca posebej ocenil, kako se je vključil v moštvo in kako je igral.

Slovenske deklice so v skoku v daljavo z mesta v povprečju boljše od skoraj vseh fantov v evropi iste starosti. Tukaj se zelo dobro kaže, kako močna je bila emancipacija v ženskem športu in športni vzgoji.

Kaj je za vas idealen otrokov športno-telesni razvoj? Kako ste recimo poskrbeli za svoje otroke? 

Imam tri sinove. Najpomembnejša stvar se mi zdi raznolikost. Otrokom je treba ponuditi čim več raznolikega gibanja. Na eni strani je nujna možnost povsem samostojnega gibanja. Otroku je treba omogočiti tekanje naokoli, plezanje po drevesih, treba mu je omogočiti, da pride domov umazan od nog do glave. Na drugi strani pa se mi zdi pomembno, da otroci že od mladih nog osvajajo gibalne vzorce, ki so podlaga za učenje vsega drugega. Moji otroci so bili zelo malo na rokah. Vedno so bili na tleh. Vsak, ki je prišel na obisk, je moral, ko je stopil skozi vrata, najprej prestopiti otroka. Omogočili smo jim, da so sami raziskovali okolico, da so dobili tudi kakšno buško. Do petega leta so vsi obiskovali gimnastiko, kjer so se naučili gibalnih osnov, nato so se lahko sami odločili, s katerim športom se bodo ukvarjali. Edini pogoj je bil, da pri izbiri vztrajajo vsaj vse leto, ker bi neprestano menjavanje preveč otežilo načrtovanje družinskega življenja.

Ali po vašem mnenju obstajajo športi, ki bi se jih morali otroci do neke starosti izogibati? 

Rekel bi, da pred desetim letom ni smiselna specializacija za noben šport. Otrok najprej potrebuje širino. Šele, če bo imel razvitih ogromno različnih gibalnih vzorcev, jih bo lahko kasneje s pridom uporabljal v tistem športu, ki si ga bo izbral. Večina vrhunskih športnikov se s svojo disciplino ni ukvarjala od zgodnjih otroških let.

Je vrhunski šport lahko zdrav? 

Vrhunski šport že po definiciji ne more biti brez zdravstvenega tveganja, ker pomeni preseganje meja. Zelo redki so športniki, ki imajo to srečo, da so bili vzgajani pri trenerjih, katerih glavni namen je vzgojiti vrhunske in zdrave športnike. To je izjemna redkost, pritisk klubov je prevelik. Rahlo poškodovani igralci vse pogosteje igrajo z blokadami, namesto da bi počivali. Zelo malo je vrhunskih športnikov, ki so kariero končali brez zdravstvenih težav. Ena izmed takšnih je Tina Maze. Imela je vrhunsko kariero brez ene same večje poškodbe. Sploh če jo primerjamo z Janico Kostelić, ki ima danes kolena Frankensteina, neštetokrat zašita. Seveda ima vrhunski šport lahko tudi pozitivne stranske učinke, ker ljudi spodbuja k rekreaciji. Na drugi strani ima lahko spremljanje vrhunskega športa negativno konotacijo, ki jo opažamo v Sloveniji. Slovenski rekreativni šport danes temelji na ženskah. Ženske so bolj telesno dejavne, one praviloma vozijo otroke na treninge. Očetje pa so glavni gledalci. Pasivizirali smo očete, posadili smo jih na kavč s pivom v roki. Moški danes z vidika pomanjkanja telesne dejavnosti postajajo bolj ogrožena populacija.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.