ODPRTO PISMO

28. 11. 2019  |  Kultura

Zaprtje knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino je škodljivo za slovenski nacionalni interes 

Odprto pismo v podporo ohranitvi javnega značaja knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino

(Fotografija je simbolična.)

(Fotografija je simbolična.)
© Barta IV / Flickr

Ob koncu prejšnjega tedna se je uresničila napoved, da bo knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino s 1. decembrom 2019 zaprla svoja vrata za vse zunanje uporabnike. Ob 60-letnici inštituta in sistematičnega zbiranja gradiva za proučevanje novejše zgodovine gre za obžalovanja vreden zaplet, katerega korenine tičijo v slabo zastavljeni raziskovalni politiki slovenske vlade, česar pa si razvita in civilizirana družba, v katero naj bi sodili, ne bi smela privoščiti.

Neurejen formalni status knjižnice in posledične težave s sistematizacijo delovnih mest in financiranjem knjižnice sta vzroka, ki sta novo vodstvo inštituta prisilila v drastične ukrepe. Knjižnica namreč ni samostojna organizacijska enota znotraj inštituta, temveč knjižničarji delujejo znotraj Enote uprava. Ker pa po Zakonu o knjižničarstvu knjižnica uradno ne opravlja javne službe, tudi ni vpisana v razvid javnih knjižnic. Stanje torej ni novo, a je s krčenjem sredstev za splošno delovanje inštituta doseglo takšno dno, da je zaprtje knjižnice za zunanje uporabnike in prerazporeditev zaposlenih na drugi delovni mesti v tem trenutku edina rešitev. To kaže na dejstvo, da država ni poskrbela za sistemsko financiranje specialnih knjižnic na področju znanosti in sili raziskovalne ustanove, da zapirajo vrata svojih knjižnic zainteresiranim uporabnikom.

"V času absolutnega antiintelektualizma je takšne kraje znanja še toliko bolj potrebno ohraniti."

Inštitut, posledično pa tudi knjižnica, bo v kratkem zapustil svoje prostore v stavbi Kazine. Selitev sicer sama po sebi ni problematična, a to se dogaja potem, ko je država vložila izdatna sredstva za obnovo prostorov knjižnice in kletnih depojev, ki jih je izolirala in jih s tem (po desetletjih) uredila primerne za hrambo dragocenega gradiva. Seveda bi lahko bila situacija bolj drastična. Lahko bi knjižnico enostavno ukinila in jo pridružila Narodni in univerzitetni knjižnici, kamor po večini romajo ostaline opuščenih ali razpadlih knjižnic. To bi morda še imelo smisel, če bi seveda v samostojni Sloveniji zmogli zgraditi NUK II. Tako pa nacionalno sramoto aktualna oblast zdaj nadgrajuje še s siljenjem vodstva inštituta v zapiranje ene od knjižnic za zunanje uporabnike, kar pa je za preučevanje novejše in sodobne zgodovine katastrofalno. Ne le, da inštitut hrani veliko količino časopisja, ki je v zadnjih 150 letih izhajalo na ozemlju današnje Slovenije in širše, hrani tudi t. i. D-fond, ki ga sestavlja po vojni zaplenjena zbirka nacističnega in fašističnega gradiva. Ta denimo še čaka na analizo, do katere pa ne bo prišlo, če zbirka ne bo dostopna. Še več, knjižnica hrani prvovrstno zbirko domače, zlasti pa tuje literature, ki ni dosegljiva v nobeni drugi knjižnici. Politikom in uradnikom na ministrstvih je to dejstvo morda nepomembno, a potrebno je javnosti povedati, da je ta zbirka med drugim tudi posledica dolgoletnega sistematičnega dogovarjanja inštitutskih in fakultetnih specializiranih bibliotečnih zbirk o racionalnih knjižnih nakupih, ki knjižničnih fondov niso podvajali. To je omogočilo strokovni javnosti, da je pridobila večje število publikacij (tako znanstvenih in strokovnih revij, kot tudi monografij), kot če bi jih nabavljali vsak zase. Knjižnica je na tak način z drugimi strokovnimi inštitucijami poskrbela, da je kar se da najbolj izkoristila proračunski denar.

S svojimi zbirkami je knjižnica nepogrešljiv vir za raziskovalce zgodovine, sociologije, kulturologije, antropologije, ekonomije in drugih humanističnih ter družboslovnih ved. S pristopom in načinom delovanja nudi odlično okolje za prve poglobljene študije študentov, hkrati je kraj pretakanja misli in srečevanja. V času absolutnega antiintelektualizma je takšne kraje znanja še toliko bolj potrebno ohraniti. Knjižnica je kot integralni del 60-letne zgodovine Inštituta za novejšo zgodovino tudi nepogrešljiv sestavni del slovenskega zgodovinopisja in je ni mogoče obravnavati izolirano in brez težkih posledic za celotno stroko. Zato je njeno zaprtje ne le škodljivo za strokovno javnost, temveč za slovenski nacionalni interes katerega del bi moralo biti temeljito in vsestransko raziskovanje preteklosti.

"Vlado Republike Slovenije pozivamo, da novemu vodstvu pomaga sistemsko in dolgoročno rešiti problem v dobro stroke, javnosti in slovenske države, ne pa da sili vodstvo inštituta v odločanje med možnostmi, kjer se del dejavnosti rešuje na škodo drugih."

Nesprejemljiva je pavšalna izjava Ministrstva za šolstvo, znanost in šport, ki je bila objavljena 26. novembra na spletni strani dnevnika Večer (verjetno pa še v nekaterih drugih medijih), da podpira prizadevanja, da »se raziskovalcem ne omejuje dostopa do knjižničnih gradiv«, ob hkratnem dejstvu, da odgovornost za dolgoletni sistemsko nerešeni problem prenaša na aktualno vodstvo Inštituta za novejšo zgodovino, ki je vodenje prevzelo pred manj kot dvema mesecema. Gre za sprenevedanje in prelaganje odgovornosti na inštitut in stroko v celoti.

V danih okoliščinah, ko ministrstvo drastično zmanjšuje namenska sredstva za financiranje inštituta in njegove dejavnosti, ko je neposredno ogrožena raziskovalna dejavnost, pa tudi eksistencialno preživetje nekaterih zaposlenih ter razvoj mladih kadrov, izražamo javno podporo sanacijskim prizadevanjem Inštituta za novejšo zgodovino. Vlado Republike Slovenije pozivamo, da novemu vodstvu pomaga sistemsko in dolgoročno rešiti problem v dobro stroke, javnosti in slovenske države, ne pa da sili vodstvo inštituta v odločanje med možnostmi, kjer se del dejavnosti rešuje na škodo drugih.

Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.