Kaj takšnega se lahko zgodi tudi pri nas

Razmišljanje o obletnici napada na gejevski klub 

Naš pulz. Ko je prvi policist po napadu vstopil v klub Pulse, je zakričal, naj dvigne roko, kdor je živ. Le redki so v tistem trenutku to zmogli.

Ko smo pred slabima dvema letoma v okviru srednješolske gledališke skupine začeli s projektom dokumentarnega gledališča, je bilo moje prvo vprašanje za ekipo, naj dvignejo roko vsi, ki so že bili kdaj priča napadu iz homofobije. Mislim, da je roko dvignilo pet, mogoče šest dijakov … Ko pa sem začel s podrobnimi vprašanji, če res še nikdar niso slišali besede »pederčina« ali česa podobnega, se je število rok znatno povečalo. Na koncu prvih vaj so bile vse roke v zraku. Vsi smo vedeli, zakaj sem za prvi tovrsten šolski poskus te oblike gledališke umetnosti, ki v procesu ustvarjanja uporablja zlasti zgodovinske in sociološke vire za osvetlitev političnih ali moralnih vprašanj, izbral ravno to tematiko. Tiste roke v zraku so mi dokončno dale vedeti, zakaj delamo ta projekt in zakaj je projekt potreben, če ne celo nujen.

Smisel našega osemnajstmesečnega procesa je bil predvsem v razpravi in govoru o napadih iz homofobije. Ta tema se še danes prepogosto zdi tabuizirana. Povsod. Sploh v šolskem okolju. Na deset okroglih miz smo povabili različne goste in prebirali resnične pripovedi nekaj več kot petindvajsetih ljudi, ki so nam prijazno zaupali svoje zgodbe, povezane s tematiko napadov na istospolno usmerjene. Zgodbe smo potem zložili v smiselno dramsko besedilo.

Seveda, naša tematika je dvignila nekaj prahu – to smo tudi pričakovali. Če ne bi za nami stalo vodstvo šole, ki je bilo v naš projekt prepričano še bolj kot mi, dijaki, bi bilo različne opazke o nepotrebnosti prinašanja teh tem na srednješolske gledališke deske še toliko težje preslišati. Pa vendar niti za trenutek ni bil naš namen gledališke deske izkoristiti kot platformo za izvajanje »statementov«, političnih manipulacij nad gledalci. Verjetno še najbolj kot medij prepričevanja že prepričanih. Utopično si je domišljati, da bo ta predstava komurkoli spremenila mnenje o tematiki, kvečjemu ga prepričala v pogosto slišano trditev, da mladi nismo sposobni takšnega doživljanja sveta, ampak da za nami stojijo anarhistične ideologije t. i. LGBT agende. Naš edini cilj je bil na odru predstaviti zgodbe tistih, ki so skoraj vedno neslišani, pogosto celo zatrti. Predstaviti dogodke, ki so povprečnemu smrtniku skoraj tuji.

Eden od teh je zagotovo napad v gejevskem klubu Pulse v Orlandu na Floridi. Dvanajsti junij dva tisoč šestnajst. Devetinštirideset mrtvih. Do takrat je bilo to najbolj smrtonosno množično streljanje, povzročeno s strani enega samega napadalca v ameriški zgodovini. Tragično – tega ne more nihče oporekati. Po drugi strani pa še en dogodek, ki se ni zdel tuj samo slab teden po napadu, ko so, če se prav spomnim, socialna omrežja preplavili razni zapisi v spomin nedolžnim žrtvam, profilne fotografije pa so se s čudnim mavričnim filtrom obarvale v barvo žalovanja. Tudi slovenski mediji so bili polni zgodb o žrtvah. Potem smo na ta dogodek preprosto pozabili. Nobenih omemb več. Nobenega izpostavljanja problematike homofobije.

Ker se še zmeraj spomnim, kako sem tisto noč po novici o napadu v stanju padca v realni svet pri svojih petnajstih letih jokal nekje na parkirišču v mojem kraju, vsako leto znova zgrožen opažam, da se niti ob obletnici dogodka nihče več ne spomni na ta napad. Ta zapis pišem iz strahu, da bo medijski prostor ta petek, dvanajstega junija, zopet ostal brez ene same omembe Orlanda. In žrtev. In grozljivosti, ki jih nestrpnost prinaša s sabo.

Ustvarjanje predstave o homofobiji mi je dalo še eno priložnost več, saj sem se lahko srečal z žrtvami napada v ljubljanskem gejevskem klubu novembra lani. Lahko sem prisluhnil njihovim zgodbam; takrat še z mislijo, da bom njihovo pripoved lahko uporabil v dramskem tekstu, ki smo ga pisali skupaj s skupino petnajstih dijakov. Ko pa sem se usedel pred računalnik in poskušal natipkati njihove besede, tega preprosto nisem zmogel. Pretežko je. Ponoven padec v realnost. Tokrat z zavedanjem, da takšni napadi niso stvar sveta na drugi strani oceana. Zavedanje, da se kaj takšnega lahko zgodi tudi pri nas. A do takrat se nam očitno ne bo zdelo pomembno izpostavljati te tematike.