Intervju / Mateja Ratej: »Tako močna je bila polarizacija med Slovenci samo še pred drugo svetovno vojno«

Ne, ne drži, da so bili borci Pohorskega bataljona neodvisni katoliško usmerjeni domoljubi. Ne drži, da sta Roman Leljak in Andrej Šiško kredibilna strokovnjaka za slovensko zgodovino. Ne drži, da so protijanševski protestniki nasledniki esesovskih kolesarskih jurišnikov. Ne drži, da so pozivi »Smrt janšizmu« klici po uboju predsednika vlade. Ne drži, da potrebujemo politično skonstruirano spravo med različnimi pogledi. In ne drži, da zagovorniki odprte in pluralne družbe uživajo v pregrešno dragih ribjih ikrah. Dr. Mateja Ratej iz Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), avtorica več knjig o burnih, nevarnih in marsičem prelomnih letih med svetovnima vojnama, strokovnjakinja za hitlerizem na Štajerskem, v pogovoru za Mladino znova počne tisto, kar je George Orwell označil za ključno revolucionarno dejanje – govori resnico v času laži.

Predsednik vlade je v začetku junija na Twitterju objavil zgodbo svojega očeta, ki naj bi ga med drugo svetovno vojno domobranci prisilili, da se jim je pridružil, nato pa je skoraj postal žrtev komunističnega nasilja v Kočevskem Rogu, od koder se je rešil po neverjetni sreči. Kako gledate na ta izvorni mit Janševe ideologije?

Nenavadno, da se je Janez Janša odločil predstaviti intimno zgodbo slovenski javnosti ravno spomladi 2020; ne nazadnje govorimo o človeku, ki je v vrhu slovenske politike že trideset let in prav tako dolgo se tudi napaja z dogodki iz povojne slovenske zgodovine. Zato je veliko bolj kot osebna izpoved predsednika vlade, ki zgolj sledi trendu samoizpovedovanj, značilnem za dobo razcveta družabnih omrežij, zanimiva grobo anahronistična dikcija vsega njegovega govora, katerega poudarki so na las podobni dikciji prvaka SLS Antona Korošca. V letih pred drugo svetovno vojno je imel Korošec prepolna usta demokracije v razmerah skorajda ničnega splošnega zaupanja vanjo in v imenu pogroma nad fašizmom in komunizmom obenem z njunim enačenjem ter priklepanjem slovenske skupnosti na katolištvo. Zlasti pri zadnjem je Janša resnično zajahal napačnega konja, saj je slovenska družba 21. stoletja sekularizirana, medtem ko je vsebovala ideja katolištva v predvojnem času v večkonfesionalni državi s pravoslavno dinastijo na čelu za slovensko volilno telo učinkovit mobilizacijski potencial. Zato moramo biti bolj kot na vsebino izpovedi pozorni na trenutek, v katerem je Janša tako nastopil.