Jessie Ware: What’s Your Pleasure?

+ + +

Neki segment sredinske pop produkcije leta 2020 – kot kaže – ni zmožen pogledati onstran plesne glasbene dediščine osemdesetih let in preseči slogovnega preroda, ki smo ga pod oznako nu-disco spremljali sredi prvega desetletja 21. stoletja. Potem ko smo na tem mestu kritično obravnavali letošnja odlično sprejeta albuma Due Lipe in Lady Gage, v posluh dobivamo še en hvalisan album nekoliko manj znane, a vendar priznane britanske pevke Jessie Ware. Po tretji plošči Glasshouse iz leta 2017, na kateri je postregla z razgibanim izborom sodobnega pop izrazja, je zdaj tudi ona zajahala trend posodobljene disco pop estetike. Zaradi nekaterih aktualnih albumov se včasih zdi, da smo se ponovno znašli v letu 2005, ko so lestvicam kraljevale Kylie Minogue, Sophie Ellis-Bextor in Moloko, da ne rečemo v letu 1977, ko sta Donna Summer in Giorgio Moroder z uspešnico I Feel Love določila smernice za elektronsko plesno glasbo, ki je v naslednjih letih revolucionirala svet popularne kulture.

Toda – kot slišimo – sredinski pop je ta hip preutrujen, da bi lahko pretresel svet. Obtičal je nekje pod bremeni okostenele pop mašinerije, ki stavi na večno oživljanje prežvečenih r & b, pop, trap, house in disco obrazcev minulih dob, daleč od novih generacij pop ustvarjalcev, ki se niti ne trudijo niti ne želijo biti del vzpostavljenih mehanizmov, pač pa z uporabo spleta uspešno iščejo alternativne možnosti za predstavitev in distribucijo sodobnega popa. Naj tu omenimo le ustvarjalke, kot so Charlie XCX, Billie Eilish, Sophie in Arca. V tem kontekstu moramo Jessie Ware z novim albumom uvrstiti v bolj konservativno naravnan pop. Z What’s Your Pleasure? prispeva k umetno ustvarjeni modni muhi, ki drugače od pop usmeritev minulih dob nima širšega zaledja v razgibani svetovni elektronski sceni, kjer zdaj kvečjemu opazujemo renesanso trancea in drugih rejverskih podžanrov devetdesetih let ter odkrivanje vznemirljivih klubskih zvokov Južne Amerike, Afrike in Azije.

Podobno kot pri Gagi in Lipi imaginarij albuma What’s Your Pleasure? izvira s konca sedemdesetih let in z začetka osemdesetih, iz glamurja kultnega newyorškega kluba Studio 54, japijevskih kokainskih zabav s potoki šampanjca, zvokov italo disca in vsesplošnega hedonizma zlate dobe lezbične in gejevske emancipacije. Poleg reciklirane zvočne podobe je treba omeniti še platnico, ki je neposreden poklon portretu Biance Jagger izpod prstov Andyja Warhola ali raje kopija tega. S takšnimi obrabljenimi potezami Jessie Ware nagovarja predvsem mimobežne radijske poslušalce, obiskovalce komercialnih klubov in tiste, ki se jim kolca po popu z začetka tisočletja. Tako kot nostalgična imitacija album What’s Your Pleasure? obstaja svetove stran od novodobnih načinov, na katere digitalni domorodci milenijske in zoomerske generacije iščejo užitek.