Intervju / »Nič ni trajnejšega od začasnih ukrepov. Bojim se, da bo večina ukrepov postala trajna.«

Jure Novak, režiser, performer, gledališki mentor, tekstopisec, prevajalec in glasbenik, se ne posveča le umetnosti, ampak »amatersko«, kot pravi, tudi kulturni politiki. Sodelovanje v kulturnopolitičnih razpravah je zanj tako rekoč neizogibno, saj kultura zadnjih 20 let – odkar je v njej dejaven – iz leta v leto tone v čedalje bolj brezizhoden položaj, kulturniki pa so vse bolj ogroženi. Razmeroma počasno razgrajevanje kulture se je te dni, v času pandemije koronavirusne bolezni, nadaljevalo s polno paro, Novak pa se je v teh kriznih časih izpostavil kot eden najdejavnejših aktivistov v prizadevanjih za pravice samozaposlenih v kulturi in nevladnih organizacij. Je eden najmočnejših in najbolj artikuliranih glasov ogrožene in finančno čedalje bolj podhranjene kulturniške scene; to je prepoznala tudi Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, in ga povabila v »krizni štab«, ki se redno odziva na nenehno spreminjajoče se ukrepe, zaradi katerih je ogrožena slovenska kulturna ustvarjalnost.

Je položaj, v katerem ste se v koronski krizi znašli samozaposleni v kulturi, pravzaprav dokončen dokaz, da je ta status sam po sebi težaven, ne glede na korono? 

Status samozaposlenega v kulturi je sam po sebi težaven že od nastanka. Gre za model, ki se je vzpostavil takoj po osamosvojitvi, ko je bilo treba tako imenovane javne kulturne delavce nekam »pospraviti«. Zaradi statistike jih niso želeli spraviti na zavod za zaposlovanje, zato se je izoblikoval model, ki je nenavadna zmes podjetja in posameznika, kjer pravzaprav prevlada slabša plat vsakega od svetov: ko gre za socialna vprašanja, smo samozaposleni obravnavani kot podjetja, ko gre za reševanje podjetij, pa smo obravnavani kot posamezniki. Zato smo bili med prvimi, ki so začeli uporabljati izraz prekarno delo. Dejstvo je, da smo imeli že pred epidemijo koronavirusne bolezni katastrofalno slabo zdravstveno varstvo, v smislu osnovnih delavskih pravic pa smo v primerjavi z redno zaposlenimi v izrazito neenakopravnem položaju. Pri tem se moramo sicer zavedati, da so ravni zelo različne: za režiserja ali kolumnista je morda še smiselno, da dela projektno, prekarno, veliko večja težava je, da so prekarni delavci – bodisi agencijsko bodisi kot samostojni podjetniki – tudi na primer ljudje, ki delajo za tekočim trakom ali v trafikah. Ti brez dvoma niso »sami svoji šefi« in v nobenem smislu niso podjetniki. Tukaj gre preprosto za zlorabo statusa samozaposlenosti, ki ga delodajalci izkoriščajo za to, da se izognejo uveljavitvi delavskih pravic. Samozaposleni smo zaradi korone absolutno nasrkali, in sicer zato, ker smo najbolj nezavarovan del delavstva. Delavci v kulturi smo v tem položaju skupaj z orjaškim številom samozaposlenih v najrazličnejših panogah. Ta množica je bila nazadnje ocenjena na 110 tisoč ljudi. Ti so skupaj z nami izpadli iz zadnjih protikoronskih shem – iz tretjega in četrtega svežnja ukrepov –, čeprav je delo tako kot nam vsaj delno onemogočeno ali oteženo še marsikomu od njih. V nebo vpijoča krivica je, da je vlada s četrtim svežnjem ukrepov pravico do nadomestila za čakanje na delo podaljšala do konca septembra. S tem nas je torej razdelila na dve skupini, od katerih je prva očitno pomembna in jo je treba zaščititi, 110 tisoč samozaposlenih pa naj se znajde, kakor ve in zna. Ogromno samozaposlenih je že prej živelo na robu, dogajanje zadnjih mesecev pa jih je de facto pahnilo čez rob.