Miley Cyrus: Plastic Hearts

+ +

Miley Cyrus lahko primerjamo z Davidom Bowiejem – seveda ne po vizionarstvu. Podobna mu je po rednih slogovnih transformacijah in produkciji alter egov. Seznam njenih preobrazb sega od najstniškega Disneyjevega produkta (Hannah Montana) in nedolžne pop rock faze prek zloglasnega twerka na podelitvi MTV-jevih nagrad leta 2013 in rojstva provokativne Miley pa do kasnejšega smešnega neo hipi momenta in nazadnje levitve v country dekle na albumu Younger Now (2017). Kljub statusu superzvezdnice ji v karieri razen nekaj pozornosti deležnih hitov à la Wrecking Ball še ni uspelo ustvariti albuma, ki bi kaj veljal tudi v širšem kontekstu popkulturne zgodovine. Zdi se, kot da že desetletje skače z vlaka na vlak, ne da bi točno vedela, kam sploh želi.

Če bi na podlagi letošnjih smernic sklepali, da je naslednji logični korak tudi zanjo posvojitev podobe disko dive, bi se motili. V ekstremno všečnem hitu z Duo Lipo (letos ni uspešnega albuma brez nje) Miley pravi: »Prisoner, locked up [...] Why can’t you just let me go?« A ujetnik ni ona v odnosu do bivšega (seveda gre za še en breakup album), ujetnik je njen album v odnosu do pop rocka polpretekle zgodovine. Ker je disko div za eno leto dovolj, si je prisvojila drugo plat osemdesetih let. Kot še en primer idejne impotence glasbene industrije Plastic Hearts v celoti stavi na oživljanje klišejev uporniškega ženskega (glam) rocka sedemdesetih in osemdesetih let, utelešenega v imenih kot Debbie Harry, Suzi Quatro in Joan Jett, ki poleg Billyja Idola tudi gostuje na albumu. Zelo jasen poskus izkoriščanja trenutka pa je vključitev pevke Stevie Nicks iz skupine Fleetwood Mac, ki je zaradi nedavnega fenomena Tiktoka postala slavnejša kot kadarkoli prej. Da je replika popolna, so naslovnico zaupali Micku Rocku, ki je podpisal kultne portrete naštetih izvajalk.

Hecno, ampak priznati moramo, da album deluje bolj sveže kot večina letošnjih neo disko izdaj. Izstopa predvsem njen raskavi vokal, ki izraža neko zrelost. Vendar je navidezna avtentičnost le strategija popkulturne oligarhije, ki očitno želi do konca izropati imaginarij popkulture osemdesetih let. Netflix s serijo Cobra Kai, nadaljevanjem legendarnega Karate Kida, kapitalizira TV-nostalgijo osemdesetih,

Miley Cyrus pa to počne z muziko. Z besedami teoretika postmodernizma Fredrica Jamesona je Plastic Hearts primer čistega pastiša, imitacije nekega sloga brez kakršnegakoli od skritih nagibov parodije. Miley Cyrus ostaja obraz postmodernega pop zvezdnika, ki je lahko vse, čeprav ne predstavlja nič. V skladbah kritizira patriarhat in seksizem, v intervjujih pa priznava, da svojo muziko prodaja s seksom. V eni od epizod serije Black Mirror igra pop zvezdnico, ki producira hit za hitom, a jo nazadnje zaradi upiranja nadomesti hologram. Ker se prava Miley Cyrus v resnici ne upira, pa jo vsakih nekaj let zamenja le nov alter ego, prikrojen trenutnim potrebam trga.