Slavolok punku

Današnji boomerji so bili nekoč panksi. Raztrgani, protisistemski, glasni, lepi in mladi. Nekateri so odrasli v sitnobe, ki danes kličejo policijo, češ da sosedje ne upoštevajo ukrepov v času epidemije. Spet drugi so ostali pankerji v srcu. Nekateri pa so ostali pankerji za vedno, tudi na videz. Med slednje sodi Igor Vidmar. Ljubitelj dobre glasbe in vina, večni cinik in zagret politični komentator. Mož, ki je v štirih desetletjih organiziral malo morje koncertov in še danes nosi majice z imeni bendov, je pred kratkim praznoval okroglih sedemdeset let in le malo pred tem dobil knjigo, napisano po svojih spominih.

Roman Jurija Hudolina Samohodec – po nekaterih motivih iz življenja Igorja Vidmarja deluje kot anekdotično dopolnilo h knjigama Novi rock 1981–2000 Igorja Bašina in Punk je bil prej, 25 let punka pod Slovenci. Biografija zaokroži obdobje punka in zapolni luknje obeh knjig z bolj osebnimi zgodbami vpletenih akterjev. V poglavju, namenjenem skupini Laibach, na primer izvemo podrobnosti o epizodah bipolarne motnje pri enem od njenih članov. Ob opisovanju prvega velikega koncerta Pankrtov v dvorani Slovan na ljubljanskem Kodeljevem nam Hudolin postreže s podrobnim opisom osebnosti pisatelja Marjana Rožanca, ki je bil takrat direktor kluba. Ne moremo mimo poslovanja z Ivom Boscarolom, ki je posodil ozvočenje.

Tistim, ki so pomagali slovenski punk spraviti na noge, je Hudolin s to knjigo postavil spomenik večne slave. Gre za dokument nekega že minulega časa, ki ga tisti, ki so ga preživeli, idealizirajo delno zaradi svoje tedanje mladosti, predvsem pa zato, ker je bilo punk gibanje res pomembno, saj je pustilo pečat na prihodnjem (tudi političnem) dogajanju. Njegovi vidni protagonisti so zasedli vidna mesta v kulturi, medijih, akademskem svetu in politiki. Pravzaprav povsod, kjer se je Vidmar skozi leta gibal tudi sam, čeprav naj bi se, kot pravi sam, politiki vseskozi izogibal. Dejstvo, da je prav on na ljubljanskem Kongresnem trgu v času afere JBTZ organiziral največji politični miting do danes, tega sicer ne potrjuje. A ne pozabimo, roman predstavlja le zgodbo po motivih iz življenja Igorja Vidmarja, saj ga avtor v knjigi imenuje drugače – Boban. Ime je morda zamenjano, ker se »Boban otepa raznih glorifikacij na rovaš svojega imena«. A zakaj bi prikrivali identiteto človeka, ki ga v knjigi pogosto celo citirate?

Hudolin sicer postreže s številnimi podrobnostmi. Na primer z zgodbo o tem, da je poznejši boter slovenskega punka kot otrok iz čiste objestnosti kradel pičo za golobe. Izvemo, kako se mu je cigaretni dim zameril zaradi zakajenih socialističnih delavskih avtobusov, pa tudi, kako si je izposojal stripe od kasnejšega mojstra in novogoriškega soseda Kostje Gatnika, ki mu je prav Vidmar uredil legendarno underground strip zbirko Magna Purga.

Anekdote popestrijo železni punk repertoar o skrivnem poslušanju Radia Luksemburg, ki je v tistih letih edini prinašal novo progresivno glasbo v ušesa željne mladine; o sodelovanju z Radiem Študent in kasnejšimi uredniki Vala 202 Buličem, Kislihom, Sušnikom in Pircem; o tihotapljenju vinilk iz Anglije; o nadzoru Udbe; o življenju v samskem domu v današnjem Hotelu Park; o metanju ljudi iz Komunistične partije in o punk aferah, pri katerih je skoraj vedno sodeloval tudi Vidmar. Hudolin brez zavor pojasni, kdo je bil izzivalec in kdo žrtev v aferi z značko Nazi Punks Fuck Off, pa tudi, kaj se je zares zgodilo, ko je Vidmar med oddajo Rock fronta odvrtel pesem Deutschland Über Alles v priredbi pevke Nico ali ko je nosil neko drugo odmevno značko na Borštnikovem srečanju.

Pisec občasno zaide tudi v zavzeto kritiziranje nekdanje ali sedanje družbe, družbene ureditve ali svetovnega dogajanja in te dele zaključi s klicaji. A več o času, o katerem piše, pravzaprav izvemo iz pripovedi o Vidmarjevem ravnanju skozi leta, ta se ne drži enotne časovne niti, temveč po njej pogosto, vendar prav nič kaotično skače. Kdor želi kaj izvedeti tudi o zgodovini pričujočega tednika, po prebranem ne bo razočaran. Na splošno Hudolin medijem nameni precej pozornosti, posebej nastrojen pa je proti privatizaciji televizijskih in radijskih frekvenc v začetku devetdesetih.

Razgiban življenjepisni roman na dobrih 250 straneh se konča z zbirko črno-belih fotografij, na katerih se lahko prepričamo, da podoba Igorja Vidmarja z dolgimi lasmi ni mit. Temu sledi verjetno prvič javno objavljen seznam vseh koncertov, ki jih je Vidmar organiziral od 18. junija 1981, ko so v dvorani Slovan skupaj s Pankrti nastopili Siouxsie & the Banshees, pa do 8. oktobra 2016, ko je občinstvo povabil na koncert Punk, HC & HM pod Slovenci 2.0 – Scena se pedena. Pri imenih je nekaj zatipkov, vendar to ni ovira, da ne bi po prebrani zadnji strani Samohodca dvignili kazalcev v zrak in v ritmu dvojne pedalke bas bobna zadovoljno prebavili še eno plast tega romantičnega obdobja.

Knjiga:
Jurij Hudolin: Samohodec – po nekaterih motivih iz življenja Igorja Vidmarja
Založba: Beletrina, 2020
Cena: 24 EUR