Dry Cleaning: New Long Leg

+ + + +

V eseju Zrno glasu francoskega filozofa Rolanda Barthesa beremo, da je bil glas ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. srčika popularne glasbe in medij, ki prenaša na tisoče odtenkov neubesedljivih človeških občutij. Zdaj pa se poskusite spomniti, kdaj ste nazadnje v muziki slišali glas, za katerim bi obračali glavo in iskali njegov izvor – glas, ki bi vas kot krotilec kač vabil k sebi. Med imetnice kozmičnega glasu te sorte med drugimi uvrščamo pevke, kot so Marianne Faithfull, Joni Mitchell, in če si drznemo, tudi Florence Shaw, pevka londonskega umetniškega postpunk kvarteta Dry Cleaning – pa ne zaradi razpona ali tehnike, temveč zgolj zavoljo hipnotičnosti njenega subtilnega deškega glasu. Omotična, nezainteresirana spoken word artikulacija poslušalca morda na prvi posluh odbije, a nam Florence Shaw kmalu zleze pod kožo … in tam ostane še dolgo. Gre za tisti tip androginega, mističnega glasu, ki bi mu bodisi otrok bodisi starec zaupljivo sledil v najtemnejšo noč.

Bend je zvočne smernice nakazal že na solidnih EP-jih iz let 2019 in 2020. Njegova vizija poetičnega kitarskega minimalizma pa zdaj dobiva nove razsežnosti na prvencu New Long Leg, ki po britanskih medijih že žanje hvalospeve. Vrstniki skupine, recimo Fontaines D. C. in Shame, s katerimi sestavlja aktualni val včasih bolj, včasih manj domiselne postpunk scene z Otoka, stavijo na poln zvok, Dry Cleaning pa je zaprisežen le najnujnejšemu – to so preprosti ritmi in igrive basovske linije, kitarsko melodično okrasje z občasnimi izbruhi mikrofonije in ženski vokal kot osišče, okoli katerega se vse vrti. Srž glasbe skupine se skratka skriva v preprostih, toda abstraktnih besedilih Florence Shaw, ki nosijo fragmente bežnih občutij, doživetij in asociacij. Njeni verzi so posejani s podobami hotdogov, frufru frizur, stricev in očetov pred televizorjem, samotnih služb za 45 funtov na dan, norih gob za 17 funtov in drugih (ne)vsakdanjosti. Včasih so njene misli kot rafali nesmiselnih nepomembnosti, spet drugič smo v vlogi opazovalcev vpeti v nekakšne polzgodbe.

Album New Long Leg ni znanilec novega; bolj je primer uporabe preverjenih postpunk taktik skozi prizmo sodobne stvarnosti. Toda besedila izvornih postpunk bendov je neposredno zaznamovala (pred)thatcherjanska resničnost, današnji preroditelji pa besedila večinoma pišejo v apolitičnem balončku, v katerem absurdno visoke najemnine, brezperspektivnost, splošna brezvoljnost in osebne težave, o katerih posredno piše Florence Shaw, niso posledica odločitev Borisa Johnsona in njegovih kompanjonov. Lahko pa vsaj slutimo, da se tega zavedajo. V zaključni skladbi Every Day Carry namreč izvemo, da je nekje v pevkinem drobovju vendarle tudi bes, ki ga morda ne zmore politično artikulirati: »V svet želim le vnesti nekaj pozitivnega, a je težko, ker sem tako polna strupenega besa.«