La Femme: Paradigmes

+ + +

Glamurozni electro pop/psych rock kolektiv, eden najprepoznavnejših francoskih indie bendov našega časa, je pod taktirko kitarista Sache Gota in klaviaturista Marlona Magnéja od izdaje vznemirljivega prvenca Psycho Tropical Berlin (2013) med globalnim poslušalstvom obudil lik šik eksistencialista s čikom v ustih, ki so ga utelešali v glasbi kameleonski šansonjer Serge Gainsbourg, na papirju kak Albert Camus (tisti s Cartier-Bressonovega portreta), na velikem platnu pa novovalovski liki Jean-Luca Godarda. Ne preseneča, da je muzika skupine precej cinematična in bi zato fino delovala kot soundtrack za romantične eskapade, kakršni sta Do zadnjega diha (1960) in Nori Pierrot (1965). Zato bend od časa do časa zveni kot kičasta milenijska karikatura zgodovine kulske francoske muzike in takrat pride prav Netflixu ter različnim modnim znamkam. Na splošno pa si ekipa z eklektičnim lotevanjem glasbe prizadeva za preseganje pastiša in stavi na lasten izraz; to ponovno bolj ali manj uspešno dokazuje tudi na tretjem albumu.

La Femme je bend, ki daje vtis prevzetnosti pariške buržoazije in se včasih nalašč spušča v objem stereotipov, da iz njih izžame nekaj frišnega. Za plato Paradigmes si je izbral arhetipski filmski motiv road tripa po Ameriki, ki smo ga vsi doživeli v klasikah, kot je Goli v sedlu (1969). Njegov adut je morda ravno v tem, da ga ni sram učinkovati klišejsko, nabuhlo in celo osladno. Istočasno je lahko trash chic in très chic. Razgibani nabor posodobljenega šansona, elektrificiranega yé-yéja, neonskega synthpopa in kupa drugih žanrov, ki jih najdemo na novem albumu, prinaša precej nefokusirano poslušalsko izkušnjo. Središče njegove muzike ostajajo prepoznavna seksapilna moško-ženska dvoglasja, ki večinoma skušajo poustvariti erotični naboj, kakršen je preveval glasbo zvezdniškega para Gainsbourg-Birkin … Tisti kultni dehteči: »Je t’aime.«

Čeprav je ameriška avtocesta tematski okvir albuma, ta še zdaleč ne prinaša tiste tipične muzike za dolga potovanja z avtom. Morda se več referenc skriva v francoskih besedilih, a tistim, ki teh ne razumemo, ostajajo edina otipljiva asociacija naslovi skladb, kot so Pasadena, Nouvelle-Orléans in Cool Colorado. Občasno se v komade sicer res prikrade kak »divjezahodni« rif, ki spomni na Morriconejevo muziko za vesterne, ali kak surf rock prijem, ob katerem zadiši po Kaliforniji. Toda La Femme ostaja predvsem pregovorno seksi francoski indie bend, ki želi z bleščičasto retro chic estetiko stopiti v čevlje modnih popkulturnih ikon, kakršni sta Bowie in Warhol. V svoje komade vnaša vse mogoče žanrske spremenljivke, ki bi lahko njegovo muziko naredile še privlačnejšo. Album Paradigmes z nekaj solidnimi singli dobro opravi svoje poslanstvo šik francoskega albuma, a zaradi žanrske razpršenosti ob kar 15 komadih kot celota, žal, ne pušča močnejšega vtisa.