11. 6. 2021 | Mladina 23 | Kultura
Filmski almanah (1991–2020)
Marcel Štefančič, jr. je še 30. zapored – in menda zadnjič – izdal knjigo filmskih recenzij vseh kinofilmov minulega leta
Trideset Filmskih almanahov: natanko toliko jih je, kot jih je ob izidu prvega Marcelu Štefančiču, jr. v prihodnosti napovedal Ivo Štandeker.
© Arhiv založbe UMco
Na začetku leta 1992 je pri Mladininem filmskem kritiku Marcelu Štefančiču, jr. doma pozvonil Mladinin novinar Ivo Štandeker (1960–1992) in mu prinesel prvi tiskani izvod Filmskega almanaha, almanaha, v katerem so bile zbrane vse Marcelove recenzije kinofilmov leta 1991. Vsi filmi leta, vsi kulti leta, vsi filmski obrazi leta, vsi krahi leta. Preden je Ivo vstopil, je rekel Marcelu: »No, zdaj si pa predstavljaj, kako bo čez deset let, ko jih bo na polici deset. In čez dvajset, ko jih bo dvajset. In čez trideset, ko jih bo trideset.« Tu se je ustavil – pri številki 30.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
11. 6. 2021 | Mladina 23 | Kultura
Trideset Filmskih almanahov: natanko toliko jih je, kot jih je ob izidu prvega Marcelu Štefančiču, jr. v prihodnosti napovedal Ivo Štandeker.
© Arhiv založbe UMco
Na začetku leta 1992 je pri Mladininem filmskem kritiku Marcelu Štefančiču, jr. doma pozvonil Mladinin novinar Ivo Štandeker (1960–1992) in mu prinesel prvi tiskani izvod Filmskega almanaha, almanaha, v katerem so bile zbrane vse Marcelove recenzije kinofilmov leta 1991. Vsi filmi leta, vsi kulti leta, vsi filmski obrazi leta, vsi krahi leta. Preden je Ivo vstopil, je rekel Marcelu: »No, zdaj si pa predstavljaj, kako bo čez deset let, ko jih bo na polici deset. In čez dvajset, ko jih bo dvajset. In čez trideset, ko jih bo trideset.« Tu se je ustavil – pri številki 30.
To anekdoto mi je pred nekaj tedni povedal Marcel, ko me je skušal navdušiti za izid 30. Filmskega almanaha. Dolgo je bilo namreč videti, da jubilejnega 30. almanaha pač ne bo. Za njim je bila dolga zgodovina, vendar je kinofilmu zadnje leto trda predla. Pred 30 leti je bilo precej drugače.
Ko je torej leta 1992 izšel prvi Filmski almanah, se je zdel kot znanilec novih filmskih časov. Slovenski film je v poosamosvojitvenem obdobju kmalu pritisnil na plin, imel potem svoje svetlo obdobje, ki je trajalo približno desetletje, distribucija in prikazovanje filmov pa sta se do konca drugega tisočletja tudi na naših tleh vzpostavila kot solidno organizirana gospodarska dejavnost s popkulturno vsebino. Marcel je v Almanahu pridno popisoval vse kinofilme in marsikomu – tudi meni – je bil Almanah opomnik, katere kinofilme minulega leta si moram še ogledati.
Ko je Filmski almanah leta 2002 (s filmi iz leta 2001) prevzela založba UMco, se je zdelo, da je slovenska kinematografija na vrhuncu. Kinematografska središča so se odpirala drugo za drugim, vanje pa so prihajali slovenski in tuji filmski hiti, ki so pritegovali tudi sto tisoč gledalcev in več. Po letu 2010 pa smo v filmski in kinokulturi že začeli opažati vsestransko erozijo: mednarodni filmski program se je utapljal v nadaljevanjih in predelavah, slovenski film pa je počasi izgubil zanos in (z nekaj izjemami) tudi stik z gledalci. Almanah je še vedno izhajal vsako leto v približno enakem obsegu, vendar v vse nižji nakladi.
Pandemija leta 2020 je na globalnem in našem lokalnem filmskem trgu še dodatno premešala karte. Slovenske kinodvorane so bile (drugače kot marsikje drugje, tudi v sosednji Hrvaški) bolj ali manj ves čas zaprte več kot sedem mesecev zapored (od sredine oktobra 2020) in tudi njihovo vnovično odprtje bo gotovo pospremljeno s precejšnjimi porodnimi težavami. V času spletnih platform, ki vam s pritiskom na daljinca priskrbijo vse bolj raznolike (ter pogosto tudi kakovostne) filmske in televizijske vsebine, je kino pred velikim izzivom: kako spet spraviti gledalce nazaj v temo kinodvoran. V Sloveniji še posebej: zastoj domače filmske produkcije, neurejena distribucijska razmerja in zrahljane prikazovalske zmogljivosti so ovire, ki jih bo le težko preseči brez širšega družbenega angažmaja in vlaganja v to panogo. Vse to je občutil tudi Almanah.
Naša založba je pred 20 leti entuziastično začela izdajati filmsko revijo Premiera (izhajala je skoraj 14 let, izdali pa smo 240 številk) in tudi filmske knjige (izdali smo več kot sto knjižnih naslovov s filmsko tematiko, nekaj jih je še v produkciji) in v dveh desetletjih publicističnega in izdajateljskega dela smo naredili vse, kar smo želeli in kar smo lahko. Še posebej lahko to rečemo za Marcela Štefančiča, jr., avtorja vseh 30 Filmskih almanahov, ki je do zdaj objavil že blizu sto knjig. Ne dvomim, da bo kmalu prišel do svojega trimestnega knjižnega naslova.
Ko mi je Marcel povedal zgodbo o prvem Almanahu in Štandekerju, si nisem pustil dvakrat reči. Naročil sem mu, naj mi pošlje besedilo, četudi sem bil že nekaj mesecev v dilemi, kaj naj letos naredimo z Almanahom. Naj Marcelu rečem zanj, sem razmišljal pred tem, čeprav sem vedel, da bi bil precej tanjši kot prejšnja leta, saj je bilo lani v kinu le malo filmov. Ali pa naj ga preprosto izpustim iz rok kot nekaj, kar je naravno usahnilo, tako kot se v življenju na neki točki pač zgodi s številnimi stvarmi in projekti. Marcel pa je našel ustrezno rešitev: v Almanah ni umestil samo kinofilmov lanskega leta, temveč tudi filme in serije, ki smo jih doma gledali v času vsesplošne karantene. Zato je Filmski almanah 2020 obenem tudi filmski spomin na leto, ki smo ga preživeli doma in si morda na domačem zaslonu ogledali največ filmov doslej.
Hvala vsem, ki ste podpirali Filmski almanah, in vsem, ki ste ga kupovali, zbirali in brali. Mi smo svoje naredili. Neka knjižna pot se zaključuje. Filmi živijo naprej.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.