Kultura / Cry Macho

Zadnji ples.

Clint Eastwood je film Cry Macho posnel po romanu M. Richarda Nasha, ki je izšel sredi sedemdesetih let, v času, ko so cveteli filmi o rodeu (Peckinpahov Junior Bonner), petelinjih bojih (Hellmanov Cockfighter) in odrešilnosti Mehike (Peckinpahov Pobeg), zato ne preseneča, da igra nekdanjega kralja rodea, da se fant, po katerega ga – pri enaindevetdesetih, očitno prešibkega, zelo krhkega, vidno upočasnjenega, z izgubljenim glasom, razpoloženim le še za šepet – pošljejo v Mehiko, ukvarja s petelinjimi boji (njegovemu petelinu je ime Macho) in da se mu zdi eksotizirana Mehika domačnejša od Amerike ( ja, Američani so povsod doma, z njihovo »manifestno usodo« vred), toda tale film – staromodni kavbojski road movie, ležerna subverzija mačizma (»If a guy wants to name his cock Macho, that’s okay by me«), bolj ko ne silhueta filma, remiks Neoproščenega, Punčke za milijon dolarjev, Gran Torina in Mule – je tako rahitičen, taborniški in zafušan, da nas kar strese, ko pomislimo, da bi bil lahko Eastwoodov zadnji. Je pa res, da nima česa izgubiti. (HBO Max)