Peter Petrovčič  |  foto: Uroš Abram

29. 10. 2021  |  Mladina 43  |  Družba  |  Intervju

»Policije po Evropi pretepajo mladoletne begunce. To počno v našem imenu.«

Zuhoor Alqaisi, raziskovalka usod mladoletnih beguncev o nasilju, ki ga s strani policijskih enot begunci doživljajo na balkanski poti

© Uroš Abram

Zuhoor Alqaisi je iraška novinarka in raziskovalka, ki se ukvarja predvsem s pravicami otrok na poti, mladoletnih beguncev, mladoletnikov brez spremstva. Alqaisijeva, tudi sama begunka, ki zdaj živi in dela na Nizozemskem, se je pred časom ustavila v Sloveniji, bila je gostja na projekciji filma Igra senc (Shadow game) na Festivalu migrantskega filma, ki ga organizira Slovenska filantropija, dogodek pa je potekal v sodelovanju z ZRC SAZU. Pri dokumentarnem filmu, v katerem glavne vloge »igrajo« mladoletni begunci na balkanski begunski poti in med drugim prikazuje tudi posnetek surovega nasilja hrvaške policije nad beguncem, je sodelovala kot raziskovalka na terenu.

Zgodbe otrok, mladoletnikov, ki sami, brez spremstva, potujejo skozi naše kraje in tudi nastopajo v dokumentarcu, so težke. Kako ste izbrali »igralce« za ta film? Kakšna je bila vaša vloga pri tem? 

Moja naloga je bila stopiti v stik z mladoletniki, ki jih je moč najti po različnih begunskih kampih vzdolž balkanske poti. Izbrali pa jih nismo na podlagi fotogeničnosti, komunikativnosti, znanja tujega, recimo angleškega jezika, ali česa podobnega, pač pa na podlagi njihovih življenjskih zgodb.

V filmu je nekaj posnetkov, ki jih je naredila filmska ekipa, precej pa so jih s telefoni posneli kar protagonisti sami. 

To so posnetki in fotografije, ki so jih naredili sami zase, če tako rečem. Vendarle gre za otroke, najstnike, to je dandanes pogosto del njihovega življenja. S presenečenjem in navdušenjem smo sprejeli njihov predlog, da se tudi to gradivo vključi v film. Zelo redko smo jih prosili za kako glasovno sporočilo ali kratek video, saj jih s tem nismo želeli spravljati v dodatno nevarnost. Snemanje v bližini meja med državami ali blizu policijskih enot je pač nevarno, ker bi si s tem lahko nakopali dodatno policijsko nasilje.

Veliko je posnetkov, narejenih ob močno zastraženih mejah. Filmska ekipa pa teh težav ni imela?

Vedno smo se poskušali čim bolj izogibati policiji in drugim obmejnim varnostnim organom, da bi imeli čim manj težav ne le mi, ampak tudi otroci, ki nastopajo v filmu. Kljub temu smo nekaj težav imeli. Recimo na slovensko-hrvaški meji. Poskusili smo narediti nekaj posnetkov, a nas je policija ustavila, češ da to ni dovoljeno. Policist je bil zelo jezen in nas je poskušal tudi fizično odstraniti.

To je bil slovenski ali hrvaški policist? 

Slovenski.

Usode mladoletnikov v filmu ste spremljali več mesecev, celo let. Nekaterim je nazadnje uspelo priti na želeni cilj, v želeno evropsko državo, drugim ne … 

Tisti, ki jim je uspelo in so v želeni državi dobili zaščito, so bili zelo ponosni, da jim je uspelo čisto samim na tako dolgi in nevarni poti, nekako so kar odrasli v tem času. Nekateri med njimi so postali tudi pravi mali zagovorniki otrokovih pravic. Drugi, ki jim je uspelo doseči cilj, so še v postopku pridobivanja zaščite, spet tretji pa so še vedno ujeti na balkanski poti.

Težava mladoletnikov na poti je, da jim zmanjka sredstev za preživljanje in za pot samo. Pogosto je vse, kar jim preostane, suženjsko delo, prostitucija in podobno. 

Da, veliko zgodb sem slišala o prostituciji na Hrvaškem, v Grčiji, tudi tu v Sloveniji. Lokalni kriminalci te otroke izkoriščajo, ker ti drugače ne morejo priti do sredstev za preživljanje. Za zgodbo o prostituciji v Sloveniji sem slišala ravno včeraj, neki moški izkorišča mladoletnike, ki želijo nekaj malega zaslužiti za preživetje.

Potem ko se je čoln potopil, si je štiriletno deklico oprtal na ramena in tako preplaval vso pot do otoka Lezbos. Plaval je skoraj pet ur, ko pa je prispel, je ugotovil, da je deklica že mrtva.

Evropejci pogosto sprašujemo begunce, zakaj so želeli zapustiti svojo rodno deželo. Morda je najboljši odgovor ponudil eden od otrok, ki nastopajo v vašem filmu, ko je filmsko ekipo spraševal, ali bi kateri od njenih članov želel živeti v državi, kjer nimaš hrane, strehe nad glavo, osnovnih pravic, nimaš miru, ne moreš do izobrazbe in si neprestano v nevarnosti, da postaneš žrtev takšne ali drugačne vojne. 

Res je, to je eno izmed bistvenih sporočil, ki jih želimo podati z dokumentarcem. Radi bi opozorili, da ljudje trpijo, zato zbežijo. In da bežijo iz tega razloga, ne pa zato, da bi se tu okoristili ali kaj podobnega. Fouadovo vprašanje filmski ekipi, ali bi torej želela živeti v njegovi domovini, je vprašanje za vse nas, za vse Evropejce.

Koga v prvi vrsti želite nagovoriti? 

Evropske državljane, evropske politike. Želimo okrepiti zavedanje o tem, kaj se dogaja na naših mejah, na slovenski, hrvaški meji in tudi na drugih mejah po Evropi. Želimo poudariti, da se v vsakem trenutku na teh mejah dogaja nasilje nad begunci, nad otroki, pretepajo jih in jih prisilno vračajo v sosednje države. To policije v teh državah počnejo tudi v našem imenu.

Koliko od otrok, ki nastopajo v dokumentarcu, je na balkanski poti doživelo fizično nasilje obmejne policije? 

Čisto vsi in ne samo enkrat.

No, slovenski politični vrh zanika, da bi slovenska policija zoper migrante kadarkoli uporabila fizično nasilje. Do nedavnega razkritja posnetkov in fotografij hrvaških enot je to zanikal tudi tamkajšnji politični vrh. 

Res je na Hrvaškem huje, a so tudi pričevanja ljudi, ki trdijo, da jih je pretepla slovenska policija. Toda celo kadar ne gre za fizično nasilje, gre za prisilno vračanje ljudi, ki jih potem pretepajo hrvaški policisti. Soodgovornost za fizično nasilje na Hrvaškem nosi neposredno tudi Slovenija.

Zdaj živite na Nizozemskem, kamor ste tudi sami pribežali iz Iraka. 

Tako je. V Evropo sem prišla po isti balkanski poti oktobra 2015, le da so bile razmere tedaj drugačne, saj je bil odprt nekakšen humanitarni koridor. Prišla sem prek Srbije, Hrvaške, Slovenije, Avstrije in Nemčije na Nizozemsko. Tedaj smo imeli srečo, meje so bile odprte, policija in vojska sta pomagali in ne nasprotno. Najtežjih pet dni na poti pa sem doživela prav tu, v Sloveniji. Obtičala sem pred avstrijsko mejo v nekem begunskem taborišču, policija je bila dokaj agresivna. V Iraku sem sicer delala kot novinarka, pobegniti pa sem morala, ko je Isis (džihadistična vojaška skupina Islamska država, op. p.) prišel v moje mesto, v Tikrit. In ne vleče me nazaj, saj so po odhodu Isisa mesto prevzele različne milice in militantne skupine.

Soodgovornost za fizično nasilje na Hrvaškem nosi neposredno tudi Slovenija.

Zakaj ste tedaj obtičali v Sloveniji? 

Ne vem, morda je bila meja začasno zaprta, ne spomnim se, v meni je takrat prevladoval preživetveni nagon, nisem se ukvarjala s tem, zakaj so na poti ovire, ampak sem jih želela le čim hitreje premagati in priti na želeni cilj, na varno.

Protimigrantska politika ugovarja, da je varna tudi Slovenija, da je varna Hrvaška, da je varna Turčija in da bi tisti, ki si res želijo zgolj varnosti, lahko ostali tam, ne da želijo naprej proti severu Evrope. 

V Turčiji ni varen nihče, kdo pravi, da so begunci tam varni? V Srbiji, na Hrvaškem ali v Sloveniji, ki jih omenjate, pa je težko dobiti azil. Tudi če ga dobiš, na to lahko čakaš dolga leta in ta čas živiš v negotovosti. Je to definicija varne države? Torej je logično, da si ljudje želijo v države, ki bodo hitro izpeljale azilni postopek in bodo ljudem, ki potrebujejo zaščito, to tudi podelile, ne pa se temu izogibale.

Že v Iraku ste se ukvarjali tudi z begunci? 

Da, ustanovila sem organizacijo za pomoč razseljenim ljudem in beguncem iz Sirije, Iraka, Kurdistana.

Kako je živeti s številnimi žalostnimi zgodbami v glavi? 

To je res težko delo. Vsakič, ko se vrnem z raziskovalnega projekta na terenu, sem precej travmatizirana, na plano pridejo tudi moji lastni spomini iz Iraka. Včasih me celo na terenu premagajo čustva, pridejo solze. A trudim se, poiskala sem pomoč psihologov, trudim se, da bi iz tega naredila nekaj pozitivnega, nekaj dobrega. Čutim, da sem dolžna pomagati mladim na poti.

Katera izmed nesrečnih zgodb vam je doslej najbolj ostala v spominu? 

Zelo žalostna je zgodba Mustafe iz našega dokumentarca. Res nima sreče, meje v Evropi je poskušal prečkati že več kot 40-krat in pri večini teh poskusov so ga varnostni organi pretepli, mu vzeli ali uničili telefon, mu pobrali denar in ga včasih poslali nazaj celo zgolj v spodnjem perilu. Bil je celo v zaporu, pol leta v Sarajevu, čeprav ne on ne mi še vedno nismo dobili pojasnil, zakaj so ga zaprli. Poleg tega mi bo za vedno ostala v spominu zgodba Sirca Ramija iz našega prvega dokumentarca The deal, ki govori o azilnem sistemu v Grčiji. Z družino so prebegnili v Nemčijo, kjer so si uredili življenje. Pot je bila seveda tudi zanje težka. Še posebej za Ramija. Ko so bežali iz Sirije, so morali iz Turčije prek Egejskega morja do Grčije. Potovali so ponoči in čoln se je potopil. Rami je skušal rešiti nekaj ljudi, štiriletno deklico si je recimo oprtal na ramena in tako preplaval vso pot do otoka Lezbos. Plaval je skoraj pet ur, ko pa je prispel, je ugotovil, da je deklica že mrtva. Mislil je, da mu jo je uspelo rešiti, a ni bilo tako.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.