Intervju / »Ves čas nas držijo v položaju popolnega krča in strahu. To je zame prava nesvoboda.«

Prav zdaj je v središču pozornosti zaradi filma Prasica, slabšalno ime za žensko, ki ga je režirala po scenariju mlade dramatičarke Ize Strehar in ki je na Festivalu slovenskega filma pobral kup nagrad: med drugim vesno za najboljši celovečerec, za najboljši film po izbiri občinstva, za scenarij in glavno igralko (Liza Marijina). V filmu spremljamo posameznike na pragu tridesetih let, ki zaradi družbenih razmer ne morejo odrasti; njihove zveze, stanovanja, službe, življenjske odločitve – vse je en velik kaos, a v njem nekako manevrirajo iz dneva v dan. Kakšno izbiro pa sploh imajo? Posebej zapomnljiva in prepričljiva je glavna junakinja Eva, ki brezbrižno pomete s tradicijo pasivne junakinje slovenskega filma. Tijana Zinajić (1973) se je s podobnimi liki ukvarjala že v svojem prvem dolgometražnem filmu Zgodbe iz sekreta in preprosto dobro razume nevroze in tesnobe ljudi na prehodu med mladostjo in odraslostjo, sploh v času, ki jim ne pušča ravno veliko možnosti. Verjame tudi v žensko tovarištvo, ki bo še izrazitejše, če bodo ženske na glas govorile o stiskah, s katerimi se spoprijemajo, in meni, da bi morali politiki končno dojeti, da jim ljudje ne zaupajo več.

Spadate med ljudi, ki dajo veliko na obred obiskovanja pokopališč ob 1. novembru?

V resnici so mi vsi ti prazniki in rituali precej blizu. Za 1. november smo se pred leti redno sestajali v Brestanici, kjer je pokopan največji del moje družine. Razen prababice, ki je na Žalah, očeta pa so raztrosili v Piranskem zalivu, tako da, kadar se peljemo na morje, pri Dekanih, kjer je živel, vsakokrat rečemo: »Zdravo, deda Zinajić.« (smeh) No, ampak to druženje v Brestanici sem imela vedno rada, sploh, ko so bili otroci še majhni, družina od vsepovsod se je zbrala v družinski hiši ... Zdaj tega že dolgo ni bilo, ker se mi zdi, da za praznike vedno delam.