Jure Trampuš  |  foto: Ivica Brusić Brujo

15. 7. 2022  |  Mladina 28  |  Družba  |  Intervju

»Odločba ustavnega sodišča je hvalospev ljubezni«

Rado Fele, pobudnik ustavne presoje o ureditvi zakonske zveze istospolnih partnerjev

© Ivica Brusić Brujo

Rado Fele in Janez Capuder sta skupaj že 20 let. Želela sta se poročiti, želela sta skleniti zakonsko zvezo, a so ju na upravni enoti zavrnili. Zato sta vložila ustavno pritožbo in na koncu uspela. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bila dosedanja zakonska ureditev diskriminatorna glede na določila ustave. Fele v intervjuju podrobno razlaga pravno pot in ovire, na katere sta naletela s partnerjem. Pravi, da jima je šlo vseskozi za enakopravnost in da se je vredno boriti za človekove pravice. Rado Fele je po izobrazbi pravnik, vodi vladno službo za zakonodajo in napoveduje, da se bo izločil iz vseh postopkov, ki bodo povezani s spremembami zakonov, kot jih je zapovedalo ustavno sodišče.

Zakaj ste pred upravno enoto želeli skleniti zakonsko zvezo, niste pa se zadovoljili s sklenitvijo zgolj partnerske skupnosti? 

Zgodba je večplastna. Začelo se je davno, z Janezom sva skupaj že od leta 2003, v vseh teh letih je dozorela najina želja, da odnos nadgradiva z zakonsko zvezo. Bil je to čas referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in tistega decembra leta 2015 sva vse najine znance in prijatelje pozvala, naj na referendumu obkrožijo besedo »za«. Z drugimi besedami, za sklenitev zakonske zveze sva potrebovala, naj se zdi še tako čudno, soglasje večine volivcev, ki so se udeležili referenduma. Žal je bil zakon, ki bi uzakonil zakonsko skupnost kot življenjsko skupnost dveh oseb, na referendumu zavrnjen. Nato sva, potrta in razočarana nad izidom, razmišljala, kaj lahko narediva midva osebno, da se ta nepravična ureditev, ki zakonsko zvezo ponuja zgolj osebama različnega spola, spremeni. 28. decembra 2015 sva se zato odpravila na ljubljansko upravno enoto in referentki povedala, da želiva skleniti zakonsko zvezo. Gospa je čudno pogledala, vprašala, kdo s kom, in ko sva rekla, da midva, Rado in Janez, se je zdrznila in dejala, da takšnega primera še ni obravnavala in da je morda bolje, da prideva naslednji dan, ko bo tam vodja oddelka. Ko sva prišla v drugo, je bila tam res neka gospa, ki je nadomeščala vodjo oddelka in naju na nedostojen, vsiljiv način prepričevala, naj prijave za sklenitev zakonske zveze nikar ne vlagava, sicer pa da naj prenehava s temi neumnostmi dva dni pred novim letom, ko ima upravna enota dosti pametnejšega dela; ko sva nato zagrozila z inšpekcijo, je prosila, naj se oglasiva še enkrat, ko bo prisotna vodja oddelka. 13. januarja 2016 je res bila. Vložila sva vlogo, načelnica oddelka, ta pa je bila prijazna, naju je vprašala, kakšno odločitev pričakujeva, in iskreno sva povedala, da vsaj na tej stopnji pričakujeva negativen odgovor, čeprav bi si želela ugodilne odločbe. In res sva bila zavrnjena.

Zakaj se torej nista zadovoljila z registracijo istospolne skupnosti oziroma s sklenitvijo partnerske zveze? 

V vseh letih skupnega življenja sva ugotovila, da se v najinem odnosu, v najini povezanosti, ne razlikujeva od heteroseksualnih parov, ki lahko sklenejo zakonsko zvezo. V prvi polovici leta 2017 je še veljal zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti, nato je začel veljati zakon o partnerski zvezi, a oba izraza, »registracija partnerske skupnosti« in »sklenitev partnerske zveze«, sta neustrezna, prvi ima še posebej slabšalni prizvok, kot da bi šlo za registracijo avtomobila, ne pa za odnos med dvema človekoma, izraz »partnerska zveza« pa tudi že sam po sebi namiguje na nekaj drugega in manj od zakonske zveze, kajti partnerji so ljudje v poslovnem odnosu, pri športnih aktivnostih, tudi v zunajzakonski skupnosti; zakonca na drugi strani pa sta samo osebi, ki sta sklenili zakonsko zvezo. Očitno je torej, da lahko že poimenovanje določenih izrazov, odnosov ali pravnih razmerij pomeni nedopustno razlikovanje. Včasih je dovolj že samo ena črka, da ima beseda popolnoma drugačen pomen, včasih je dovolj samo pol črtice, da priimek vnaprej negativno označi človeka, v najinem primeru pa govorimo o drugačni besedni zvezi. Pisano je: V začetku je bila Beseda. Ljudje uporabljamo simbole, uporabljamo jezik, ta označuje naš miselni svet. Torej, prvi problem je bilo drugačno poimenovanje zveze, drugi pa dejstvo, da je zakonodajalec za obe zvezi predvidel različne pravne posledice. Naj bom glede pomembnosti poimenovanja še bolj plastičen: vi pišete in sprašujete, zato vam rečemo novinar in poročevalec. Opravljate svoje delo. Na drugi strani pa bi lahko obstajala neka vaša kolegica, ki bi delala natanko isto, kar počnete sami, celo zakon bi ji podelil popolnoma iste pravice kot vam kot moškemu, vendar pa bi zakon poimenovanje poklica novinar in poročevalec rezerviral le za moške, vašo kolegico, ki tudi opravlja novinarsko delo, pa bi očitno slabšalno poimenoval kot »pisarko« ali »pisunko«. Kaj mislite, se vaša kolegica ne bi počutila ob tem prizadete in diskriminirane?

Zakonska zveza je varovana z ustavo, z izrecno določbo ustave je opredeljena kot ustavna vrednota, druge oblike skupnosti pa niso. 

Seveda, to pa je tudi ustavnopravno gledano bistvena razlika med zakonsko in partnersko zvezo – zakonska zveza je v skladu s 53. členom ustave ustavni institut, varujejo jo ustava in mednarodni pravni akti, kar pomeni, da se zakonodajalec ne more nekega lepega dne spomniti in jo ukiniti ali kako drugače okrniti. Glede drugih institutov, ki jih je zakonodajalec »izumil« za istospolne pare, pa je drugače: partnerska zveza ni zapisana v ustavi, je ranljivejša za najrazličnejše politične manipulacije in zakonodajna omejevanja. Tudi za to sva torej želela skleniti zakonsko zvezo, da bi si zagotovila stabilnost in pravno predvidljivost svojega položaja.

Glavna naloga vsakega sodišča je ukreniti vse potrebno, da se človekove pravice učinkovito zavarujejo. V najinem primeru je bilo do ustavnega sodišča drugače.

Verjetno je bilo v času sodnih postopkov veliko dvomov. Pravnik ste, na različnih stopnjah ste izgubljali, pred upravno enoto, na ministrstvu, pred upravnim in vrhovnim sodiščem. Zakaj? Kako ste razumeli te zavrnitve? 

Že na samem začetku je bil, kot sem že omenil, zelo ponižujoč stik z gospo, ki je na ljubljanski upravni enoti nadomeščala vodjo oddelka, ta neprofesionalni odnos državne uradnice ni bilo edino razočaranje. Po prejemu odločbe upravne enote o zavrnitvi sva se obrnila na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V pritožbi sva zapisala, da drži, da zakon kot pogoj za sklenitev zakonske zveze predpisuje dve osebi različnega spola, a hkrati dodala, da zakon o zakonski zvezi pač ureja tipične (najbolj pogoste) primere sklepanja zakonske zveze, to je med osebami različnega spola. To pa po drugi strani ne pomeni, da ne bi mogli upravni organi tudi nama dovoliti skleniti zakonske zveze, saj so dolžni določbe zakonov razlagati v skladu z ustavo, ki je nad zakoni in med drugim tudi prepoveduje diskriminacijo. Vsak upravni organ, od najnižjih do najvišjih, je namreč že po ustavi vezan na ustavo in zakon. A upravni organi tega preskoka v ustavno skladno razlago zakona niso opravili: najprej ne na upravni enoti, nato ne na ministrstvu in potem tudi ne na upravnem sodišču. To je za svojo odločbo potrebovalo eno leto (izdalo jo je decembra leta 2017) in pri tej odločbi sva bila zares prizadeta.

Janez in Rado

Janez in Rado
© Ivica Brusić Brujo

Zakaj? 

Morda sva od upravne enote in ministrstva pričakovala zavrnitev, ozko, jezikovno branje zakonov, od sodne instance pa sem pričakoval to, kar določa že sama ustava in je neštetokrat ponovilo ustavno sodišče: človekove pravice in temeljne svoboščine v tej državi so dolžni varovati vsa sodišča in vsi sodniki na vseh stopnjah sojenja. Glavna naloga vsakega sodišča je ukreniti vse potrebno, da se človekove pravice učinkovito zavarujejo. V najinem primeru je bilo drugače. Sodna odločba upravnega sodišča, ki je bila izdana drugi delovni dan po vložitvi najine nadzorstvene pritožbe zaradi dolgotrajnega sojenja, je bila kratka, očitno spisana na hitro, vsebinski del obrazložitve je obsegal zgolj tri četrt strani, vse ostalo je bilo povzemanje najinih navedb in navedb ministrstva. In ta obrazložitev ni bila vredna plačane sodne takse, kot pravnik nisem mogel verjeti, kaj je bilo zapisano. Ne le, da je bilo v njej ponovljeno, da imata zakonska in partnerska zveza enake pravne posledice, s čimer se ustavno sodišče pozneje ni strinjalo, pač pa je ta obrazložitev vsebovala neresnično navedbo, da jaz in Janez kot tožnika niti nisva opozarjala na razlike med eno in drugo skupnostjo. Poleg tega pa je v obrazložitvi upravno sodišče tudi ugotovilo, da sva oba istega spola in da niti nisva, si predstavljate te neumnosti, zatrjevala, da sva različnega spola. Bi nama dali prav, če bi jaz trdil, da sem ženska, četudi sem moški? Dvomim, da je predsednik senata upravnega sodišča sploh prebral obrazložitev, preden jo je podpisal. Nato sva zoper to sodbo vložila predlog za dopustitev revizije na vrhovno sodišče.

In bila tudi tam neuspešna. 

Tega nisem pričakoval, v tistem času – bilo je marca 2018, natanko dva tedna pred odločitvijo v najini zadevi – je vrhovno sodišče sprejelo odmevno odločitev, s katero je zaradi varstva pravice do glasovanja na referendumu razveljavilo že opravljeno glasovanje o zakonu o drugem tiru. Zdelo se je, da je vrhovno sodišče prepoznalo pomen varstva pravic državljanov in jih začelo aktivno varovati. Zato sva upala, da bodo vrhovni sodniki vendarle pogumnejši, da bodo prepoznali diskriminacijo in povedali, kako naj se družinski zakonik razlaga v skladu z ustavo. A kaj so storili? Sodba v zadevi drugi tir je obsegala 15 gosto tipkanih strani, midva z Janezom pa sva dobila sklep taistega sodišča, ki je bil obrazložen z enim stavkom, v katerem je pisalo, da se predlog za dopustitev revizije zavrne, ker pogoji zanjo niso izpolnjeni. Nato je vse skupaj romalo na ustavno sodišče, kjer pa je večina sodnikov v razmerju 6 : 3 pritrdila najinim argumentom. Ves postopek je od dneva, ko sva prvič vstopila v upravno enoto, do odločbe ustavnega sodišča trajalo šest let in pol.

Teme, kot so pravice manjšin v družbi, so ob umanjkanju vsebinskih programov in izkrivljanju dejstev privlačne za aktiviranje volivcev. Če se ljudje počutijo ogrožene, prizadete, je z njimi lažje manipulirati.

Absolutno predolgo, absolutno odveč. Kaj je bil po vašem mnenju pravi razlog za takšne odločitve? >

Tako kot se ves čas spreminja družba, kot se spreminjajo družbena razmerja, se spreminjata zakonodaja in dojemanje prava. Vse, kar vsak mesec sprejme državni zbor, je posledica družbenih sprememb in razmerij ali vsaj drugačnih pogledov nanje. Tudi institut zakonske zveze se je v zadnjih desetletjih počasi spreminjal in dobival v družbi različne poudarke in pomene. Še preden sem spoznal Janeza, sem v sebi čutil razočaranje nad tem, da mi ne bo dano skleniti zakonske zveze z ljubljeno osebo na način, kot so to storili moji starši. Z leti najine skupne življenjske poti je to razočaranje samo še raslo. Vmes je slovensko ustavno sodišče že sprejelo nekatere odločitve, v katerih je v razmerju med istospolnima partnerjema, ki ga plemeniti stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, se spoštujeta, si zaupata, medsebojno pomagata in se podpirata, prepoznalo bistveno enakost razmerju med raznospolnima partnerjema, ki ga plemenitijo iste vrednote. Razočaran nad zavrnitvijo koncepta zakonske zveze, ki se ne bi oziral na spol zakoncev, na dveh referendumih sem šele začel podrobneje proučevati določbe o zakonski zvezi in istospolni partnerski skupnosti pri nas in opazil, da so v pravnem sistemu vgrajene velike nelogičnosti. Ko se ti izkristalizira celotna slika, opaziš, da je v pravni red vgrajenih veliko napak. Recimo, istospolni partnerji ne morejo sklepati zakonske zveze, ker ne morejo imeti otrok, pri čemer tudi nekateri raznospolni pari ne morejo ali ne želijo imeti otrok, pa vseeno lahko sklenejo zakonsko zvezo. Prav tako je pravni red do odločbe ustavnega sodišča iz prejšnjega tedna prepovedoval skupne posvojitve otrok partnerjema partnerske zveze, hkrati pa taistim partnerjem odrekal pravico do sklenitve zakonske zveze, ker ne morejo imeti otrok. In zakaj je tako? Najbrž zato, ker družbeni razvoj nikoli ni premočrten, pač pa ga odražajo najrazličnejši bolj ali manj ostri zavoji v eno in drugo stran. Lep primer je zakon, ki je izenačil pravni položaj otrok, rojenih zunaj zakonske zveze, z otroki, rojenimi zakoncema. Danes je to splošno sprejeto dejstvo, naši starši pa še pomnijo, kako je bilo s tem v njihovi mladosti. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem obiskoval pravno fakulteto, je profesor družinskega prava izrecno utemeljeval, da partnerjema istega spola ne gre pravica skleniti zakonsko zvezo, ker ne moreta zasnovati naravne biološke družine. Vidimo, kako sta življenje in pravna misel s časom to razmišljanje presegla. Tudi po zaslugi številnih profesorjev in predavateljev na isti fakulteti, ki so vedno znova poudarjali pomen razvoja in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin za slehernega posameznika.

Očitno je torej, da se te stvari ne dogajajo kar same od sebe. Politika pa po drugi strani zelo rada izkoristi kakšno nevralgično točko v družbi, ki svari pred družbenimi spremembami in straši ljudi. 

Res je, takšne teme, kot so recimo pravice najrazličnejših manjšin v družbi, so ob umanjkanju vsebinskih programov političnih strank in izkrivljanju dejstev privlačne za aktiviranje volivcev. Če so ljudje prestrašeni ali se počutijo ogrožene, prizadete, je z njimi lažje manipulirati. Današnji nepredvidljivi in težki časi, ko marsikdo ne ve, kako bo nahranil svojo družino, so za tovrstno podlo izkoriščanje ljudi še posebej godni.

Če bistvo družine ni, kot pravite, le zasnova biološke družine, kaj zakonska vez pomeni za vaju? 

Že najina ustavna pritožba se začne na nenavaden način. Še pred navedbo ustavnega sodišča kot naslovnika najine vloge sva zapisala citat iz Sofoklejeve Antigone: »Ne da sovražim – da ljubim sem na svetu!« Odločba ustavnega sodišča, ki je odločila o tej ustavni pritožbi, je hvalospev ljubezni. Napisana je v pravniškem in sistemsko-analitičnem jeziku, v katerem pojasni, v čem smo istospolni partnerji celo neposredno diskriminirani, pa vendar v tem za marsikoga togem in suhoparnem besedišču ustavno sodišče izrecno pripozna kakovost ljubezni med osebama istega spola kot enakovredno in s to odločbo končno tudi kot enakopravno ljubezni med osebama različnega spola. Tej ljubezni je ustavno sodišče torej dalo enako veljavo – postala je enakopravna ljubezni, čustveni povezanosti, moralni, duhovni, seksualni povezanosti, ki jo gojijo v življenjskih skupnostih ljudje različnega spola. Za to govorim o ustavni odločbi, ki hvali ljubezen.

Ker je zakonska zveza res idealen okvir za vzgojo otrok, je nedopustno, da ta okvir doslej ni obstajal za tiste otroke, ki živijo v istospolnih družinah.

Zakaj vajina skupnost ne ogroža tradicionalne družine, kar je osnovni argument tistih, ki vihajo nos nad odločitvijo ustavnega sodišča? 

Odgovor je zelo jasen, ne ogroža je. Kako pa bi odločba, ki daje tako velik pomen ljubezni, karkoli in kogarkoli ogrožala in celo pokončala? Že ustavno sodišče v odločbi pove, da s to odločitvijo ni v ničemer poseglo v varstvo tradicionalne družine, ker doslej veljavna ureditev (in to je treba posebej poudariti) s prepovedjo sklepanja zakonske zveze istospolnim parom k varstvu tradicionalne družine ni mogla ničesar prispevati. Zakaj? Prvič zato, ker osnovanje družine ni pogoj za sklenitev zakonske zveze. Drugič zato, ker dopuščanje možnosti sklenitve zakonske zveze istospolno usmerjenim v ničemer ne vpliva na življenje tradicionalnih družin. Ustavna sodnica dr. Mežnar je s tem v zvezi v pritrdilnem ločenem mnenju poudarila, da tradicionalna zakonska zveza in tradicionalna družina ne bosta v ničemer prizadeti, če se bodo poročali tudi istospolni pari – kajti tako kot na volilno pravico moških ni vplivala njena širitev na ženske, se tudi pravice heterospolnih parov ne bodo spremenile, ker so jih dobili še homoseksualni pari. Tretji razlog za stališče ustavnega sodišča, da varstvo tradicionalne družine tudi po tej njegovi odločbi ostaja nedotaknjeno, pa je, da v Sloveniji med nami že dolgo časa živijo družine, ki so jih osnovali istospolni partnerji, ki so sestavljene ali iz dveh žensk ali iz dveh moških z otroki. Hkrati je veliko zmede pri domnevni pravici do posvojitve otrok, ki jo je zdaj za partnerje istega spola omogočilo ustavno sodišče. Ne gre za pravico kogarkoli – ne istospolnih ne heterospolnih parov. Gre za pravico otrok (!) do posvojitve v ljubeče družine. Ustavno sodišče je z odločbo, ki jo je sprejelo na podlagi ustavne pritožbe nekega drugega, sicer nama nepoznanega istospolnega para, istega dne odločilo tudi, da lahko odslej istospolna partnerja, ki živita v formalni življenjski skupnosti, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji, kot veljajo za raznospolna zakonca. Naj se sliši ali bere še tako čudno, dejansko je s to odločbo ustavno sodišče istospolnima partnerjema naložilo dodatno dolžnost (ne pa pravice) v korist otroka. Zakaj? Ker je po doslej veljavni ureditvi slovenski pravni red zgolj zakoncema in (raznospolnima) zunajzakonskima partnerjema nalagal obveznost, da smeta samo skupaj posvojiti otroka, istospolnima partnerjema pa je Zakon o partnerski zvezi skupno posvojitev izrecno prepovedoval, omogočal pa posvojitev otroka enemu istospolnemu partnerju. Tu se dejansko pokaže absurdnost doslej veljavne ureditve, ki je bila izrazito v škodo, ne pa v korist otroka.

In še nekaj je treba povedati v tem kontekstu. Ves čas se govori o varovanju tradicionalne družine, zakonske zveze, otrok, vsi se strinjamo, da je zakonska zveza idealen okvir za vzgojo otrok. In ker je zakonska zveza res idealen okvir za vzgojo otrok, je nedopustno, da ta okvir doslej ni obstajal za tiste otroke, ki živijo v istospolnih družinah.

Ustavnemu sodišču nekateri očitajo pravni aktivizem, češ da postavlja nove vrednotne standarde, ki splošno niso sprejeti, da določa, kaj so človekove pravice, četudi naj tam ne bi obstajale ali pa vsaj zanje ne velja konsenz. 

Podobno je ustavno sodišče prepričevala tudi vlada, ki je trdila, da bi morali odločitve o sklepanju zakonskih vez in posvajanju otrok prepustiti ali volji zakonodajalca ali ljudem na referendumu.

In zakaj ne? 

Veste, pred 2000 leti je nekje na današnjem Bližnjem vzhodu živel slaven mož, ki je pridigal o ljubezni in se na začudenje mnogih družil z drugačnimi ljudmi. Ta isti človek je umrl strašne smrti na križu. In kdo ga je obsodil na smrt? Kričeča množica ljudi, s prepričljivo večino, skoraj soglasno. Kaj nam pove ta kruta zgodba za današnji čas? Da je velika večina lahko tudi velika krivica. Če bi vedno o vsem odločala zgolj in samo večina in pravni red večini ne bi postavljal omejitev, da so veljavne le tiste njene odločitve, ki so v skladu s temeljnimi postulati pravne države in varstva človekovih pravic, zapisanimi v ustavi, potem kmalu ne bi bilo pravne države, malo zatem pa tudi ne več moderne države. Vladavina večine bi se prelevila v tiranijo, ker pa ta za svoje delovanje ne potrebuje (niti ne želi) ustave, bi se znašli v anarhiji. Nekje na tej poti bi bilo hitro konec tudi vseh človekovih pravic, začenši z nedotakljivostjo človekovega življenja, osebno svobodo, pravico do sodnega varstva, svobodo gibanja, pa tudi svobodo vesti in versko svobodo itd.

Predstavljajte si vrč, v katerem so vse človekove pravice in temeljne svoboščine, ta vrč ni nikoli zadosti poln, zatorej če se vanj doda še kakšna pravica, je to lahko samo pozitivno za vse v družbi. Torej pravica do sklenitve zakonske zveze za istospolne pare ne ogroža tradicionalne družine, pač pa katalog človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenski družbi dodatno utrjuje in krepi. Če imamo vsi več pravic, je družba bolj pravna in demokratična. Na drugi strani pa spet velja, da vsakršna regresija človekovih pravic, kar se dogaja v nekaterih še do pred kratkim zgledno pravnih in demokratičnih državah, ponovno (tokrat negativno) vpliva na moč in učinkovitost vseh človekovih pravic. Luknja v vrč je navrtana in iz njega odtekata varstvo človekovih pravic in pravna država na škodo vseh, celotne družbe. Če odtrgaš eno vejo na drevesu človekovih pravic, ne odtrgaš le te veje, pač pa izruvaš tudi del korenine, iz katere raste celotno drevo.

Predstavljajte si vrč, v katerem so vse človekove pravice in temeljne svoboščine, ta vrč ni nikoli zadosti poln, zatorej če se vanj doda še kakšna pravica, je to lahko samo pozitivno za vse v družbi.

Kaj pa ustavni aktivizem? 

Nič ni narobe z ustavnim sodiščem, narobe je z zakonodajo, ki, kot so odločili ustavni sodniki, neupravičeno diskriminira posameznike na podlagi spolne usmerjenosti. Ustavno sodišče je zaznalo neustavnost in naložilo zakonodajalcu, kako naj jo odpravi. To ni ustavni aktivizem, to je v ustavi zapisana pristojnost ustavnega sodišča.

Beremo tudi druge stvari, recimo, da so ustavni sodniki s to odločbo Slovenijo »iztrgali iz božjega objema«, da je odločitev v nasprotju »z načelom pravičnosti, naravnim pravom ter slovensko kulturo«. Še huje, beremo o tem, da se bosta sedaj uvedla trgovina z otroki ter grobo izkoriščanje revnih žensk, ki bodo za plačilo spočenjale, rojevale in prodajale svoje otroke bogatim naročnikom.

Res veliko je teh obtožb. Žalostijo naju, ker so neresnične in zlonamerne, njihov namen je širiti strah in jezo. Dejstvo je, da se obe odločbi ustavnega sodišča, ki ju je objavilo pretekli petek, v ničemer ne dotikata postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo ali nadomestnega materinstva, ki je v Sloveniji prepovedano. Večkrat je bilo tudi že povedano, da ustavno sodišče s tem, ko je omogočilo sklenitev zakonske zveze tudi istospolnim parom, ni nikomur nič odvzelo, ampak samo neki manjšini nekaj dodalo. Mogoče bi bilo treba poudariti še tole: definicija zakonske zveze, kot jo je po novem opredelilo ustavno sodišče, z ničimer ne posega v cerkveno zakonsko zvezo. Če kdo čuti, veruje ali sta mu bili razodeti svetost in posvečenost sklenitve zakonske zveze pred oltarjem, ga ta odločba pri tem v ničemer ne omejuje.

Je pa bilo dosedanje stanje, ko so bile istospolnim parom kršene človekove pravice, v izrazitem nasprotju z načelom pravičnosti, naravnim pravom in slovensko ustavo kot pomembnim elementom slovenske kulture. Z Janezom zaradi tega ne pričakujeva opravičila, ne terjava opravičila zaradi žaljivih tvitov, pavšalnih in zlonamernih obtožb, vesela bi bila le, če bi se tisti, ki sta jih omenjeni odločbi ustavnega sodišča razžalostili ali ujezili, zavedeli, da so bile dolga leta mnogim kršene človekove pravice. In da se lahko v podobni situaciji hitro znajdejo sami. Zato naj ne živijo v nekih svetovih sovraštva in naj ne zagovarjajo diskriminacije. Ne želiva nič več kot to. Res zelo težko razumem posameznike, ki govorijo o strahovih, ki s tema konkretnima odločitvama nimajo nikakršne zveze, denimo o incestnih porokah ali pa o trgovini z otroki. Ničesar takšnega niso dopustili ustavni sodniki. Ne pričakujeva torej opravičila, ne pričakujeva tudi strinjanja, upava pa vsaj na molk, konec sovraštva, tudi konec trditev o tem, da se kršijo božji zakoni. Oba sva bila krščena, vzgajali so naju v krščanskem duhu in krščanstvo daje velik poudarek ljubezni, prvi dve zapovedi sta zapovedi ljubezni. In kot rečeno, odločbi ustavnega sodišča črpata iz istega vrelca – ljubezni.

Bo ta odločba ustavnega sodišča znova pognala snežno kepo sovražnosti zoper LGBTQ+ skupnost? Aleš Primc je začel govoriti o tem, kako ogroženi so »naši« otroci in kako grozni so ljudje, ki sodelujejo na Paradah ponosa. 

Naši otroci? Vprašal bi, kdo so naši otroci? Kdo si lahko lasti otroke? Še enkrat povem, absolutna prepoved uvrstitve istospolnih partnerjev na seznam kandidatov za skupno posvojitev je v prvi vrsti kršila pravico otrok do varstva njihove največje koristi.

© Ivica Brusić Brujo

Državni zbor naj bi sedaj neustavnost pri obeh zakonih odpravil v šestih mesecih. Zakone bo treba popraviti. S čimer se tvega politični konflikt. Kaj storiti? 

Ustavno sodišče je zakonodajalcu naročilo, da mora v šestih mesecih odpraviti ugotovljene neustavnosti, a je hkrati z interpretativno odločbo do odprave ugotovljenih protiustavnosti odločilo, da se šteje, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb, in z drugo odločbo določilo, da veljajo za skupno posvojitev istospolnih partnerjev, ki živita v partnerski zvezi, enaka pravila, kot veljajo po veljavni zakonski ureditvi za skupno posvojitev zakoncev. Zakaj? Ustavno sodišče je pojasnilo, da zato, da bi do odprave ugotovljenih protiustavnosti preprečilo nadaljnje kršitve človekovih pravic. Morda tudi zato, ker v preteklosti državni zbor kljub poskusom ni bil uspešen ustavno skladno urediti tega pomembnega področja. Ni pa bojazni, da bi se razpisal nov zakonodajni referendum, saj ga ustava o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost, prepoveduje. Ta politična gonja, ta kepa sovraštva, ki jo omenjate, bo zaman.

Optimistični ste. 

Naj bom realnejši. Ko je bila v petek na spletni strani objavljena odločitev ustavnega sodišča, je bil to vesel dan. Ampak, žal se nikoli ne ve, kaj nam prinaša prihodnost. Ni nujno, da gre razvoj človekovih pravic vedno naprej, morda bomo tudi v Sloveniji nekega jutra ugotovili, da nas je neka druga skupina ustavnih sodnikov vrnila desetletja v preteklost. Zato je treba biti vseskozi pozoren na vsakršno omejevanje človekovih pravic. Državni zbor bi sedaj seveda moral pravočasno pristopiti k uresničitvi obeh odločb ustavnega sodišča. Res pa je, da imamo v Sloveniji trenutno že 23 neuresničenih odločb ustavnega sodišča in ena izmed njih je še iz prejšnjega stoletja. To je nedopustno.

Zelo težko razumem posameznike, ki govorijo o strahovih, ki s tema konkretnima odločitvama nimajo nikakršne zveze, denimo o incestnih porokah ali pa o trgovini z otroki. Ničesar takšnega niso dopustili ustavni sodniki.

Zakaj je vajina odločba anonimizirana?

Vrniva se na začetek pogovora. Dva dni pred referendumom decembra 2015 sem vsem ljudem, ki jih imam v telefonskem imeniku, brez izjeme, poslal SMS z besedilom o tem, da bi z Janezom rada sklenila zakonsko zvezo in da jih prosiva, da v nedeljo obkrožijo »za«. Med naslovniki so bili vsi prijatelji, sosedi, znanci, sodelavci, prišlo je precej odgovorov, le dva sta bila odklonilna, eden nama je zaželel smrti, a vse ostalo je bilo pozitivno, veliko je bilo dobrih želja. Tudi zato sva na začetku ustavno pritožbo vložila z imenom in priimkom. Potem pa se je v zadnjih dveh letih začelo dogajati marsikaj, kar je ustrezalo definiciji totalitarne države, država se je v imenu skrbi za javno zdravje začela vtikati v vse pore družbenih odnosov, šla je celo tako daleč, da je želela nadzirati, kaj ljudje mislijo. Postalo naju je strah. Počutila sva se ogrožena, v resnici sva se bala tudi za najini življenji. Kaj bi se zgodilo, če bi v tisti zmedi, v tistem neobičajnem času, kdo stregel po najinem življenju in bil uspešen? Možnost je bila zelo majhna, a vseeno … V tem primeru bi ustavni sodniki pač sklenili, da ni pritožnika, in ustavno pritožbo zavrgli. Zato sva predlagala, da je postopek voden anonimno, in ustavno sodišče je temu predlogu takoj sledilo. Zdaj nisva več anonimna, dosegla sva, kar sva si želela, ugotovljeno je bilo, da so nama bile kršene človekove pravice in da lahko zdaj skleneva zakonsko zvezo.

In jo bosta? 

Čakava na odločitev ljubljanske upravne enote, ki mora ponovno odločiti o najini prošnji. Nikoli nisva želela provocirati in nisva si želela pravnega boja, še najmanj tako dolgotrajnega. Želela sva le čim prej skleniti zakonsko zvezo. In sedaj jo tudi bova. To bo res še en veseli dan. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.