Intervju / »Nihče ne nasprotuje napredku, treba pa je poskrbeti za tiste, ki mu ne morejo slediti«

V domnevno svinčenih časih socializma so generacije baby boomerjev zanosno prepevale »Lepo je v naši domovini biti mlad ...«; v neoliberalnem raju danes kot potrošniki marginalizirani, kot državljani pa celo kratko malo odpisani, povečini nezadovoljno brundajo »Težko je v naši domovini biti star«.

Gotovo je to šlo po glavi marsikomu od starejših upravičencev do digitalnih bonov, ki so se pretekle dni gnetli v vrstah za izobraževanja o uporabi računalnikov, nato pa po osem ur ždeli v zatohlih predavalnicah. Projekt, ki ga je zasnovala Janševa oblast oziroma njen minister za digitalizacijo Mark Boris Andrijanič, se je v praksi izkazal za polomijo, predvsem pa je po ugotovitvah varuha človekovih pravic Petra Svetine globoko diskriminatoren do starejših. Zaradi tega in zaradi vrste ugotovljenih nepravilnosti je Golobova vlada začasno ustavila sporna izobraževanja. Kot opozarja predsednica združenja Srebrna nit Biserka Marot Meden, pa je to le en primer odnosa družbe do starejših, ki jih s tehniškim napredkom in večno mladostjo obsedena skupnost odriva na obrobje, brez možnosti, da bi svoja življenja dostojanstveno živeli in jih zaključili na način, ki so ga vajeni.

Moj ata gre proti sedemdesetim, pred upokojitvijo je delal v železarni, o računalnikih nima pojma, še mobitel mu dela preglavice. Njegovo edino digitalno izobraževanje je potekalo pred desetimi leti, ko me je prosil, naj ga naučim pisati v Wordu. Končalo se je, ko mu je po pol ure bentenja in divjega zamahovanja uspelo pripeljati miškino puščico do ikone za zaprtje programa. Kako naj se takšen človek znajde v današnji družbi? 

Zelo težko. Sedanja, predvsem pa prejšnja oblast se očitno zanaša, da ti ljudje imajo nekoga, ki jim bo pomagal prebiti se skozi vsakdan. Toda ljudje si želimo biti aktivni in sami odločati o sebi, zato pa potrebujemo ustrezno znanje, podano na ustrezen način. To pa danes starejše osebe zelo pogrešajo. Še več, ljudje, kot je vaš oče, so zagotovo žrtve diskriminacije, saj – ne po svoji krivdi! – ne morejo enakopravno dostopati do vrste storitev. Zelo neprijetno je, da moraš za najosnovnejša opravila prositi koga za pomoč. Toda institucije, ki so pristojne za to področje, na take reči ne pomislijo.