Igor Štiks / »Verjetno se bodo tudi na levici pojavile skupine, za katere nasilje ne bo več tabu«

Igor Štiks piše romane in predava na različnih fakultetah po svetu, delal je v Franciji, na Škotskem, v ZDA, zdaj uči študente na beograjski Fakulteti za medije in komunikacijo, sodeluje pa tudi z ljubljansko Filozofsko fakulteto. Rodil se je leta 1977 v Sarajevu in je eden izmed najbolj znanih levih intelektualcev iz držav nekdanje Jugoslavije. Te dni je v Sloveniji izšla njegova knjiga W, bila naj bi napet politični triler, a v resnici opisuje dileme sedanje levice. Zakaj se boriti? Kje so meje nasilja? Kaj je sprejemljivo? Kako iz levičarskega idealista postati desničar? Kakšna so spoznanja iz preteklih bojev za enakost in svobodo? Veliko težkih vprašanj. Pred skoraj sto leti je Antonio Gramsci zapisal znano misel: »Ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti.« Imel je prav. Živimo v pošastnem svetu vojn, ekoloških katastrof, populističnih desničarjev, ki se spogledujejo s fašističnimi ideologijami, levica pa ne zmore ponuditi drugačne vizije prihodnosti. Kako torej naprej?

Ko sva se pred nekaj let pogovarjala za Mladino, ste intervju končali z mislijo, da si brez utopij na pol mrtev. Nadaljujva, kjer sva končala. Še vedno verjamete v utopije? 

Če odgovorim iskreno, utopijam ne verjamem več, a se jim hkrati ne morem odreči. Življenje brez utopij bi bilo strašno, mislili bi, da spremembe niso mogoče, da ne moremo zgraditi nič boljšega od tega, kar obstaja. Res težko bi bilo živeti v takšnem svetu, živeti kot posameznik, eksistirati kot družba. Utopije nam dajejo etiko, etiko bivanja v svetu, etiko bivanja z drugimi, etiko izgradnje samega sebe. Kljub skepsi se torej delam, in tako tudi živim, da so utopije mogoče.