Angeli med nami

Drama Angeli v Ameriki, podnaslovljena kot gejevska fantazija o nacionalnih temah, je mladega ameriškega dramatika Tonyja Kushnerja na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja sunkovito izstrelila med zvezde ameriškega gledališča. Kritiki so jo opisovali kot eno najrazburljivejših in najbolj relevantnih predstav zadnjih desetletij, njen sloves pa so še utrdili Pulitzerjeva nagrada za dramsko delo (1993) in dve nagradi tony (v letih 1993 in 1994). Delo je bilo širšemu občinstvu predstavljeno tudi skozi uspešno televizijsko ekranizacijo – HBO-jeva miniserija (2003) v režiji Mika Nicholsa je prejela kopico nagrad, med drugim so Kushnerja ovenčali še z emmyjem za scenarij.

Drama v dveh delih – Kushner je najprej napisal prvi del z naslovom Tisočletje se bliža, ki je premierno uprizoritev doživel leta 1991, drugi del, Perestrojka, pa leto kasneje – obravnava predvsem posledice epidemije aidsa na gejevsko skupnost v Ameriki sredi osemdesetih let. A pod površjem se ukvarja s številnimi vprašanji, ki jih je ta smrtonosna pandemija odstrla: (gejevska) identiteta, življenje manjšin, ljubezen, odgovornost in izdajstvo, vera, konservativna politika Reaganove dobe, pohlep, hinavščina in moralna (ne)oporečnost. Zdi se, da je delo nastalo v trenutku, ko sta ameriška kultura in politika krvavo potrebovali ogledalo, ki je ob pravem času prišlo iz pravih rok.

Nastavil ga je Tony Kushner, ljubiteljem filma danes znan tudi kot redni sodelavec in scenarist filmov Stevena Spielberga (Munchen, Lincoln, Zgodba z zahodne strani, Fabelmanovi). Rojen je bil leta 1956 v New Yorku, a je odraščal v Lake Charlesu v Louisiani. Po starših judovskega porekla je podedoval ljubezen do glasbe in gledališča, pa tudi zanimanje za politiko. Njegovo zgodnje življenje so zaznamovale izkušnje »blagega antisemitizma in ne tako blage homofobije«, ki jih je doživljal kot deček, odraščajoč na ameriškem jugu, in kasneje tudi izrazil v svojih delih, ki so pogosto kombinacija osebnega in političnega. Zavoljo izobrazbe se je vrnil v rojstni New York, kjer je študiral srednjeveške študije na Univerzi Columbia in režijo na Tisch School of the Arts, in šele tam je začel odprto živeti kot homoseksualec.

Tony Kushner je pri pisanju izhajal iz sanj, ki jih je doživel, potem ko je za aidsom umrla prva oseba, ki mu je bila blizu. Hkrati ga je fasciniral skorumpirani odvetnik, ki je bil prikrit homoseksualec in je prav tako umrl zaradi aidsa.

Leta 1987 je na povabilo Oscarja Eustisa, umetniškega direktorja Eureka Theatra v San Franciscu, začel pisati novo dramo. Do takrat je epidemija aidsa – ob popolnem neukrepanju Reaganove konservativne administracije – v ZDA terjala že na tisoče življenj in dodobra pretresla gejevsko skupnost. Dve leti prej je za posledicami bolezni umrla prva oseba, ki je bila Kushnerju blizu. To je pri njem sprožilo nenavadne sanje, v katerih je njegov prijatelj bolan ležal v postelji, ko se je nad njim nenadoma zrušil strop, skozenj pa je priletel angel. Hkrati ga je fascinirala tudi zgodba Roya Cohna, skorumpiranega odvetnika in pomočnika republikanskega senatorja Jamesa McCarthyja, ki je bil prikrit homoseksualec in je tedaj prav tako umrl zaradi aidsa.

Roy Cohn se pravzaprav v drami pojavi kot edini lik, osnovan na resnični osebi. »Je zelo zapleten lik in želel sem si pisati o njem, ker mi je predstavljal izziv,« je v nekem intervjuju dejal Kushner. »Ko je umrl zaradi aidsa, sem bil ganjen na način, na katerega nisem nikoli pričakoval, da me bo ganila oseba kot Roy Cohn. Občutil sem nekakšno žalost in žalovanje za njim, čeprav sem ga preziral. In vznemirilo me je takratno poročanje o njegovi smrti, saj je bilo zaradi dejstva, da je umrl za posledicami aidsa, veliko nekega homofobnega naslajanja. Ravno zaradi vzroka svoje smrti je bil na neki način del gejevske skupnosti, čeprav si tega nismo želeli.« In prav obravnava teh protislovij ter kompleksnih vprašanj, ki sta jih porodila njegovo življenje in smrt, je pritegnila mladega dramatika.

Dramo odlikuje kompleksna in večplastna zgodba, katere osrednji liki imajo več skupnega, kot je morda očitno na prvi pogled. Roy Cohn počasi, a zanesljivo umira zaradi aidsa, a tega ne prizna niti sebi niti drugim. »Ne, Henry, ne. Aids imajo homoseksualci. Jaz imam raka na jetrih,« odvrne svojemu zdravniku. Istočasno se posledice bolezni kažejo tudi pri mladem geju Priorju Walterju, njegovo razmerje z ljubimcem Louisom pa se počasi razkraja, saj se ta ne more soočiti s Priorjevim stanjem. Razpada tudi zakon Joeja in Harper, mladega mormonskega para, saj Harper depresijo zaradi moževe odsotnosti in nezainteresiranosti blaži s tabletami, Joe pa se ne zmore soočiti s svojo homoseksualnostjo. V zgodbo vstopita še Joejeva mati, na prvi pogled »zategnjena« mormonka, ter Belize, bolničar in nekdanji transvestit ter Priorjev bivši ljubimec.

In navsezadnje še angel. Ta fantastična prikazen začne obiskovati bolnega Priorja in ga določi za preroka, liki pa se – prav kakor občinstvo – spopadajo z vprašanjem, ali je ta transcendentna pojava resnična, plod domišljije ali pa zgolj posledica halucinacij bolnega človeka. »Morda pa sem prerok. Ne samo jaz, vsi mi, ki zdaj umiramo,« Prior reče bolničarju Belizeu.

Krstna uprizoritev Kushnerjeve epske drame je bila dolga približno sedem ur, predstava na odru Mini teatra režiserja Ivice Buljana pa (vključno s polurno pavzo) dobrih pet. Kushner je nekoč dejal: »Mislim, da se napačno sklepa, da imajo ljudje zelo omejen razpon pozornosti. Če jih znaš pritegniti in obdržati njihovo pozornost, bodo vzljubili dolžino, kompleksnost in globino.« Zdi se, da to vsekakor drži za Buljanove Angele (dramo je v slovenščino prevedel Miha Avanzo) – predstava mine, kot bi trenil, in do samega konca gledalca prežema s temeljnimi človeškimi vprašanji. Mali oder Mini teatra s premišljeno scenografijo (Aleksandar Denić) odlično prenese obilico likov, lokacij in prizorov. Tu se izkaže režiserjeva spretnost, saj kljub hitremu menjavanju prizorov ti z nekakšno suvereno lahkotnostjo prehajajo drug v drugega ter uravnoteženo slikajo svetove resničnega in fantastičnega, intimnega in političnega, komičnega in tragičnega.

Izjemna igralska zasedba pod taktirko režiserja Buljana je bogatosti in kompleksnosti likov več kot kos. Nejc Cijan Garlatti blesti v vlogi Priorja, nekoliko nastopaškega geja s pikrim smislom za humor, ki skozi soočanje s propadom svojega telesa in zveze v sebi odkrije nepredstavljivo moč. Dobršno mero magije na odru pričarata s Petjo Labovićem, ki upodablja Belizea, nekakšno razumsko protiutež in moralno podporo bolehnemu Priorju. Mladi igralec tako z razkošno »larger-than-life« prezenco kot tudi tihimi, nežnimi in subtilnimi izrazi zajame vso karizmo in kompleksnost svojega lika. Prav tako izvrstni sta Saša Pavlin Stošić in hrvaška igralka Nina Violić v vlogah mormonk Harper in Hannah, snahe in tašče, ki od navidezne nebogljenosti in ujetosti v spone vere in zakona skozi soočenje z lastnimi željami doživita nepričakovan razvoj.

Drama Angeli v Ameriki tudi danes deluje še kako sveže in aktualno, saj se zdi, da se poleg večnih tem ljubezni, vere in identitete pravzaprav še vedno ukvarjamo z istimi družbeno-političnimi vprašanji. Lahko rečemo, da se je v treh desetletjih marsikaj spremenilo na bolje, a se kljub temu še vedno soočamo s teptanjem pravic pripadnikov skupnosti LGBTQ+ in marginaliziranjem manjšin, politično korupcijo in verskimi dilemami. Epidemijo aidsa smo, vsaj v zahodnem svetu, do neke mere zajezili, pojavila pa se je pandemija novega koronavirusa, ki, po besedah dramaturginje Diane Koloini, »v marsičem spominja na širjenje aidsa, zlasti s poglavitnim poudarkom: ob krizi z epidemijo drastično izstopijo problemi, ki so družbo bremenili že prej«. In prav zato Angele danes obravnavamo kot eno največjih in najbolj ambicioznih dramskih del zadnjih desetletij – s svojimi na videz nezdružljivimi elementi je (ameriški) družbi sposobna vedno znova nastaviti zrcalo, to pa stori s popolno odsotnostjo moraliziranja, celovito in sočutno.

Gledališka predstava:
Tony Kushner: Angeli v Ameriki
Režija: Ivica Buljan
Kje: Mini teater, Ljubljana
Ponovitev: 14. maja 2023 ob 16. uri