Poslednji kanček fikcije / »Največje človeško gonilo je potreba po učinkovitosti«

V Ljubljani premiera avtorskega projekta švicarskega režiserja Borisa Nikitina

V Slovenskem mladinskem gledališču bo danes, 23. maja ob 19. uri premiera avtorskega projekta švicarskega režiserja Borisa Nikitina z naslovom Poslednji kanček fikcije. V predstavi, ki je zamišljena v obliki pridige in se osredotoča na vprašanja vere, prepričanja in resničnosti, igra Primož Bezjak. Nastopajo tudi pevke in pevci Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani pod vodstvom dirigentke Rahele Durič Barić in pianistka Polona Janežič.

Kot je v gledališkem listu zapisal Boris Nikitin, je njegova teza, da je največje človeško gonilo potreba po učinkovitosti. "Učinkovitost, ki jo razumem kot vplivanje na resničnost, tako da se ta spremeni, ne glede na to, za kako neznatno spremembo gre. Ime za to dejanje vplivanja bi lahko bilo delo. In ime za to potentnost vplivanja, stopnjo možnosti vpliva, je moč. Torej: delo in moč," je zapisal in dodal, da ko izgubiš svojo učinkovitost in ko jo vse bolj in bolj izgubljaš, opaziš, da dejansko ne moreš vplivati na resničnost.

"Učinkovitost, ki jo razumem kot vplivanje na resničnost, tako da se ta spremeni, ne glede na to, za kako neznatno spremembo gre. Ime za to dejanje vplivanja bi lahko bilo delo. In ime za to potentnost vplivanja, stopnjo možnosti vpliva, je moč. Torej: delo in moč."

Boris Nikitin

Nikitin je znan po strastnem, pogosto kvirovskem spoprijemanju s konstruiranjem resničnosti in identitete. Številna njegova dela se gibljejo po večpomenski črti med dokumentom in ponaredkom, med telesno izkušnjo in sanjsko utvaro. S Poslednjim kančkom fikcije nadaljuje vrsto projektov, v katerih si prisvoji format pridige. Delno s pomočjo uprizorjenih readymadov, delno s pomočjo iluzionističnega gledališča bo z igralcem Primožem Bezjakom, skupino laikov in zborom raziskoval področje upora, znotraj katerega bodo ustvarili gotovost in iznašli svet, so zapisali pri Slovenskem mladinskem gledališču.

Režiser Nikitin se v Poslednjem kančku fikcije podpisuje tudi pod izbor kostumov, izbor glasbe in oblikovanje svetlobe in prostora. Poleg Nikitina je izbor kostumov tudi delo Gorana Injaca, ki se podpisuje tudi pod dramaturgijo predstave. Kristina Kokalj je poleg režiserja sodelovala pri oblikovanju svetlobe. Za prevod je poskrbel Jan Krmelj, za glasbene aranžmaje dirigentka Rahela Durič Barić, za oblikovanje zvoka pa Marijan Sajovic in Silvo Zupančič.