Dr. Melanie Joy / »Vaš odziv na pasji hamburger je vaš avtentični odziv«

Ste se kdaj vprašali, zakaj bi se nam gnusilo, če bi morali jesti zlate prinašalce, ne gnusi pa se nam, ko jemo pujse ali krave? Ali pa kako lahko protestiramo proti mučenju živali in hkrati jemo burger ali zrezek? Ti dve in druga težka vprašanja si je že v mladosti začela postavljati psihologinja Melanie Joy, ki v svojih knjigah ponuja tudi odgovore. Identificirala je sistem, ideologijo, kot temu pravi sama, ki ljudem omogoča prehranjevanje z živalmi, čeprav globoko v sebi vedo, da je to moralno vprašljivo početje in da s seboj nosi številne negativne posledice za človeka, človeštvo in planet. To ideologijo je poimenovala karnizem. O vsem tem je Melanie Joy spregovorila na predstavitvi svoje knjižne uspešnice Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave, ki je zdaj izšla tudi v slovenščini, in v pogovoru za Mladino.

Kako in zakaj ste se začeli spraševati o etičnosti prehranjevanja z živalmi? 

Gre za zgodbo, ki je bila na začetku bolj osebna in je šele kasneje postala poklicna. Odraščala sem v ZDA in imela sem psa, ki sem ga ljubila kot družinskega člana. Ime mu je bilo Fritz. Vedno sem imela rada živali in nikoli jim ne bi škodovala, še posebej ne, če bi to trpljenje bilo res hudo in hkrati povsem nepotrebno. A velik del življenja se nisem zavedala povezave med mesom, mlečnimi izdelki ali jajci na svojem krožniku in živim bitjem, posameznikom, kar so ti proizvodi nekoč bili. Nisem razmišljala o tem, kako čudno je, da lahko z eno roko božam psa, z drugo pa držim hot dog in ga jem. Ta hot dog je bil nekoč posameznik, ki je bil vsaj tako inteligenten in čuteč kot moj pes. Leta 1989 sem bila stara 23 let in sem pojedla hamburger, ki je bil okužen z bakterijo, resno sem zbolela in končala v bolnišnici, tako da sem vegetarijanka postala nekako po nesreči. Ne vem, kako je z vami, ampak sama sodim med ljudi, ki ne morejo niti pomisliti več na hrano, zaradi katere so imeli hude želodčne in prebavne težave. Med učenjem o vegetarijanstvu pa sem se veliko naučila o živinoreji. Kmalu zatem sem postala veganka in povsem nehala jesti živalske proizvode. Bila sem šokirana in zgrožena, nisem mogla doumeti, koliko trpljenja doživijo te živali, in tudi ne škode, ki se s tem naredi planetu. Danes vemo, da je živinoreja eden izmed pomembnih razlogov za zelo resne okoljske težave, med katerimi so seveda tudi podnebne spremembe. Presenečena sem bila tudi nad škodo, ki jo s tem povzročamo lastnemu telesu. In to so bila osemdeseta leta, torej preden smo o tem vedeli vse, kar vemo zdaj.