»Okoli 15 odstotkov delavcev pri nas je prejemnikov minimalne plače«

Širša Slovenija jo pozna kot tisto, ki je »okregala« Janeza Janšo na Kredarici, bila je eden najvidnejših obrazov petkovih protestov. A Tea Jarc je v prvi vrsti sindikalistka. Bila je predsednica sindikata Mladi plus, maja lani pa je bila – kot prva Slovenka in tudi prva oseba iz balkanske regije – izvoljena v vodstvo Evropske konfederacije sindikatov (ETUC). Dejansko je Slovenka na eni najvišjih mednarodnih funkcij. Postala je namreč konfederalna sekretarka te krovne sindikalne organizacije v Evropi, ki zastopa kar 43 milijonov delavcev iz vse Evrope. S Teo Jarc smo se pogovarjali o prihodnosti dela in sindikalnega organiziranja, pa tudi o tem, ali v Sloveniji res, če gre verjeti nekaterim gospodarstvenikom, še zmeraj vlada komunizem.

Slovenija se ponaša z rekordno nizko brezposelnostjo. Vas to kot sindikalistko navdaja z občutkom miru? 

To je seveda dober kazalnik, ne pokaže pa celotne slike. Zelo nizka stopnja brezposelnosti ne pove na primer nič o tem, kakšne so te zaposlitve in kako visoke so plače. Ko stvar vzamemo pod drobnogled, vseeno ugotovimo, da imamo v Sloveniji še vedno precej negotovih oziroma prekarnih zaposlitev in da plače ne dohajajo rasti inflacije. Zaposlitev je težko napolnjena s smislom, če si z delom ne moreš privoščiti stanovanja ali neke kakovosti življenja, če se samo iz meseca v mesec sprašuješ, kako boš plačal račune, in vsak mesec končaš s praznim bančnim računom. Ko gledamo statistiko brezposelnosti, se velja zavedati, da nanjo vplivajo tudi širši dejavniki.

Kot na primer? 

Demografska slika. Evropa počasi izgublja delovno silo, zato je toliko bolj logično, da je večina ljudi zaposlenih. V trenutnih razmerah, ko se povsod po Evropi srečujemo s primanjkljajem delavcev, bi bilo predvsem ključno, da se začnemo resno pogovarjati o izboljšanju delovnih razmer. Torej ne samo o službah kot takih, temveč tudi o kakovosti služb.

Pa to počnemo? 

Na žalost se zgodi bolj malo. Zato bi težko rekla, da občutim kakšen poseben občutek miru. Daleč od tega. Dokler morajo ljudje še vedno kombinirati tudi več služb naenkrat ali sprejemati izkoriščevalske službe, da lahko preživijo, sindikalni boj ni končan.

Če bi slepo verjeli nekaterim podjetnikom in menedžerjem, bi mislili, da v Sloveniji vlada komunizem. Delodajalci životarijo in si trgajo od ust, zaposleni pa so zaščiteni kot kočevski medvedje. Je to realna slika delovnih razmerij v Sloveniji? 

Vedno znova sem presenečena nad brezsramnim jamranjem delodajalcev, ki sami sebe prikazujejo kot največje žrtve. Kot da se ne zavedajo, da imajo pod seboj ljudi, ki se soočajo z resnimi izzivi. Ko to gledam, sem lahko samo ogorčena, kaj vse si dovolijo. Dejstva namreč ne govorijo v prid teh izjav. Zgodovina delovnih razmerij v Sloveniji ni vodila v večjo zaščito delavcev in njihovih zaposlitev, pač pa v fleksibilizacijo trga dela. Razvoj zakona o delovnih razmerjih je omogočil rahljanje obveznosti delodajalcev in jim ponudil več možnosti, kako se tem izogniti. Če to primerjamo z evropskimi državami, vidimo, da so zaposleni drugod pogosto bolj zaščiteni, imajo več pravic, in če si sposodim izraz slovenskih delodajalcev, so »dražji«. Pogosto namreč poslušamo, da je slovenski delavec »najdražji« v Evropi, ker da so davki in prispevki tako zelo visoki. Ampak to absolutno ni res.

Ne? 

V Belgiji, kjer živim zdaj, vidim, kolikšen del plače gre za moje prispevke. Več kot polovica. S tem ni nič narobe, ker se s tem ohranja sistem, ki naj bi vsem omogočal dostop do pomembnih javnih storitev. Ampak delodajalci v Sloveniji se pritožujejo ob vsakem povišanju minimalne plače, tudi če gre samo za nekaj evrov. Prodajajo zgodbe, kako bo to uničilo gospodarstvo in vodilo v večjo brezposelnost, grozijo, da bodo zapirali podjetja in jih prenesli drugam. Nič od tega se seveda nikoli ni uresničilo. Delodajalci znajo predvsem pretiravati. A v resnici gre samo za blef.

Slovenski delodajalci bi morali razumeti, da se bodo morali, če želijo biti konkurenčni, izboljšati predvsem sami.

Kako bi bili razni »pečečniki« in »brodnjaki« začudeni šele, ko bi videli, kako poteka delavsko soupravljanje v Nemčiji in kakšne ugodnosti prinašajo kolektivne pogodbe v nekaterih sektorjih delavcem kapitalističnega Zahoda. 

Vedno več delodajalcev po svetu se vendarle zaveda, da se bodo morali začeti truditi za delavce. To pomeni, da jim morajo dati več pravic in ugodnosti, na primer 13., 14. in celo 15. plačo, da morajo začeti razmišljati o skrajšanju delovnega časa, postati bolj fleksibilni, kar se tiče usklajevanja družinskega in delovnega časa in tako naprej. Ampak prepričanje, da gre tukaj samo za ugodnosti delavcev, je napačno, s posledičnim višanjem produktivnosti so s tem na boljšem tudi delodajalci. Slovenski delodajalci bi morali razumeti, da se bodo morali, če želijo biti konkurenčni – ali če nameravajo svoja podjetja res preseliti v tujino, ker menijo, da jim bo tam lažje –, izboljšati predvsem sami. Slovenija v tem pogledu ni najbolj razvit primer sinergije, ki bi lahko obstajala med delavci in delodajalci.

Ni to pravzaprav konflikten odnos? Verjetno ne moremo pričakovati, da se bodo interesi delodajalcev in zaposlenih ves čas ujemali. 

Če bi govorili s sindikati skandinavskih držav, bi rekli, da ne gre za konflikt, ampak za socialni dialog, kjer se zmeraj najde kompromis. Sindikalne prakse po Evropi so toliko raznolike, da ni nujno ene definicije tega odnosa. Ampak v Sloveniji, predvsem v tem delu Evrope, gre pač za konflikt. Eni delajo in ustvarjajo, da dobijo mezde, drugi so lastniki kapitala, ki imajo drugačne prioritete.

Ko delodajalci sedejo za mizo Ekonomsko-socialnega sveta (ESS), ne popustijo. Na pogajanja za novo delavsko zakonodajo so prišli z željami po izboljšanju predvsem lastnega položaja, ko je minister za delo Luka Mesec začel govoriti o obvezni božičnici in dodatku za sobotno delo, pa mu z njimi nikakor ni uspelo najti skupnega jezika. 

Ker ne razumejo, da bodo, ne zaradi vlade ali Luke Mesca, ampak zaradi trenutnih razmer, v resnici prisiljeni začeti uvajati takšne spremembe. V ESS se zdi, kot da imajo delodajalci še vedno dobre vzvode izkoriščanja razmer. Da lahko preprosto zapustijo socialni dialog vedno, ko jim kaj ne ustreza. To pove veliko o ravni socialnega dialoga pri nas. Socialni dialog ne more delovati, če delodajalci niso pripravljeni sklepati kompromisov in poslušati nasprotne strani. Če bi hoteli na stvari gledati malo bolj strateško in vizionarsko, bi se morali začeti zavedati širšega konteksta. Ne gre za razpravo o tem, ali bi morala biti božičnica obvezna ali ne, ampak predvsem o tem, kako privabiti in zadržati kakovostno delovno silo. Takšen odklonilen odnos do sprememb bi znal delodajalce v prihodnosti še precej tepsti.

Se del problema skriva v tem, da smo skorajda opustili sklepanje kolektivnih pogodb? Še leta 2005, pred ukinitvijo obveznega članstva podjetij v Gospodarski zbornici Slovenije in Obrtni zbornici Slovenije, smo imeli 100-odstotno pokritost poklicev s kolektivnimi pogodbami, po zadnjih podatkih OECD ta znaša 79 odstotkov.

Države, kjer je pokritost s kolektivnimi pogodbami višja, imajo boljši delavski standard, plače so višje, delavci imajo več pravic in so zadovoljnejši, to je dejstvo. Tukaj na žalost vidimo upad v skorajda večini evropskih držav, najbolje pokrite so Italija, Avstrija, Belgija, Francija in skandinavske države, kjer kultura socialnega dialoga ostaja na najvišji ravni. Če pogledamo Slovenijo, se je res zgodil ogromen upad, ampak v primerjavi z drugimi državami, ki so imele podobno tranzicijo, predvsem z državami na Balkanu in celo nekaterimi državami Srednje Evrope, se Slovenija še kar dobro drži. Vseeno pa gre za jasen trend, da se delodajalci ne želijo več pogajati z delavci, ampak se za lastne interese borijo prek drugih vzvodov. Odkar ni več nujno, da se vključujejo v socialni dialog, so novonastala združenja postala predvsem močne lobistične organizacije.

Delodajalci se danes združujejo v alternativnih združenjih, na primer v Klubu slovenskih podjetnikov, ki ga vodi Joc Pečečnik, ali mednarodnih zbornicah, kot je AmCham – to vodi Blaž Brodnjak –, ki niso podpisniki kolektivnih pogodb. Ali politiki, ki takšne podjetnike vseeno podpirajo, spodkopavajo socialni dialog? 

Absolutno. Ravno gospodarski minister Matjaž Han in finančni minister Klemen Boštjančič dajeta jasno veljavo takšnim interesnim združenjem, ki skrbijo predvsem za partikularne interese določenih ljudi in njihovih združenj ali podjetij, ne pa za širše dobro. Noben minister, niti gospodarski – ki naj bi bil, da je stvar še bolj absurdna, socialdemokrat –, si tega ne bi smel dovoliti. Ne samo, da tako spodkopavajo socialni dialog, ampak same stebre demokracije. V trenutku, ko se z njimi prijateljsko srečuješ, hodiš na sprejeme, delaš za njihove partikularne interese, si pozabil na to, kaj je smisel demokracije. To so državljani, ne kapitalistične elite. Ravno Joc Pečečnik in njemu podobni so zmeraj najglasnejši. In tudi najškodljivejši. Kajti manjši delodajalci v Sloveniji se že zavedajo prednosti izboljševanja delovnih razmer. Najglasnejši, ki imajo pogosto za sabo največja podjetja, so tisti, ki se največ pritožujejo in kritizirajo. Vse dokler ne pride do krize. Velja se spomniti, da so prav takšna podjetja v času covida dobila ogromno državnih spodbud. Čeprav tako mislijo, v resnici ne morejo preživeti sami – ne morejo preživeti ne brez države, kaj šele brez zaposlenih.

Minister Han bi verjetno rekel, da je treba podpirati inovacije in razvoj. 

Razvoj za koga? Rahljanje delavskih standardov ne pomeni razvoja za delavce, kvečjemu pomeni razvoj za podjetja, ki skrbijo samo za lasten dobiček. Je interes za razvoj nekega menedžerja res lahko višji od interesa državljanov? V demokratični družbi bi rada verjela, da ne.

Vedno bolj postajamo individualne osebe, ki se težko poenotimo z družbenimi gibanji, kaj šele strukturnimi organizacijami, kot so sindikati.

Vse sicer ni tako slabo: Slovenija je lahko za zgled, ko gre za zakonsko ureditev minimalne plače, nova delavska zakonodaja ponuja višjo zaščito delavskim predstavnikom, novi predlog zakona o lastniški zadrugi zaposlenih bi lahko sistemsko uredil vključevanje zaposlenih v lastništvo podjetja. 

Predvsem ministrstvo za delo, težko pa bi enako rekla za celotno vlado, poskuša predstavljati interese delavcev in uvaja potrebne spremembe. Držo, ni nujno vse slabo, kar pa morda je slabo v Sloveniji, je dejstvo, da dobro napisani zakoni še ne pomenijo nujno njihove implementacije v praksi. Slovenski zakon o delovnih razmerjih je dober zakon. Ampak če tega ne implementiramo in lahko delodajalci še naprej kršijo pravice delavcev ob zavedanju, da jih nikoli ne bo obiskala delovna inšpekcija, ki bi jih kaznovala, potem nam dobro napisani zakoni ne pomagajo kaj dosti. Nujno bi bilo okrepiti inšpektorat za delo, ki je v Sloveniji na res slabi ravni, saj je kadrovsko in finančno podhranjen.

Ko so temu vendarle poskušali olajšati delo z zakonom o evidencah – ki so ga nekateri oklicali za zakon o »štemplanju« –, smo vseeno videli, kakšen pogrom je doživelo ministrstvo za delo. Ne samo pri delodajalcih, ampak tudi pri članih vlade. 

Kdaj imam občutek, da se mora ministrstvo za delo zelo boriti znotraj vlade, če želi sprejeti kakšne spremembe. Če si ministrstvo prizadeva ustvariti neko drugačno kulturo dela, predsednik vlade na drugi strani daje drugačne signale, temu pa se po možnosti pridruži še gospodarski minister, je sporočilo, da lahko delodajalci počnejo, kar hočejo, toliko močnejše.

Kdo je torej kriv, da se stvari, tako kdaj deluje, težko premaknejo z mrtve točke – delodajalci, sindikati ali politiki? 

Širši družbenopolitični kontekst nas je pripeljal do tega. Z razvojem ekstremnega kapitalizma, v katerem živimo in ki smo ga videli prihajati iz ZDA, se je načrtno fleksibiliziral trg dela, ubijali delavski razred, delavski duh in ideja kolektivizma. Vedno bolj postajamo individualne osebe, ki se težko poenotimo z družbenimi gibanji, kaj šele strukturnimi organizacijami, kot so sindikati. Ne gre za naključje, gre za propagando, ki smo je deležni na čisto vsakem koraku – prek reklam, ki jih gledamo, potrošništva, ki se spodbuja, in ideje, da mora vsak poskrbeti sam zase ter da solidarnost, pomoč najšibkejšim in skrb za dobrobit vseh niso več pomembne vrednote. Sindikati smo eden zadnjih branikov teh idealov. In imamo izjemno težko nalogo. Če se moramo ves čas boriti proti delodajalcem, neoliberalnim vladam in sistemu, ki definira vse, kar je, in vse, kar smo, se pravi proti neoliberalnemu kapitalizmu, je seveda jasno, da so naše možnosti omejene.

Gramsci je menil, da sindikalno organiziranje ni samo sredstvo za dosego ekonomskih izboljšav, ampak proces, ki lahko vodi v širšo družbeno transformacijo. Kako pomembna je v resnici vloga sindikatov danes? 

V preteklosti so se sindikati izkazali kot največje družbeno gibanje. Oblikovali so družbo, kot jo imamo danes. Osemurni delovnik, vikend, pravica do plačane bolniške, pokojnine, navsezadnje dostop do javnega šolstva in zdravstva, davčni sistemi, kot jih imamo danes. Brez sindikatov in delavskega gibanja vsega tega ne bi imeli. Je pa res, da je bila sindikalna moč na vrhuncu v nekih drugih časih. A po drugi strani so teme, za katere se borimo sindikati, danes enako pomembne, kot so bile v preteklosti. Če ne še bolj.

Kdaj lahko vseeno slišimo, da gre pri sindikatih za precej zastarelo obliko organiziranja, da so tam samo še zato, da pobirajo članarino in zagotavljajo delo sindikalnim funkcionarjem. 

Sindikati niso funkcionarji, sindikati so ljudje. Če si želimo, da bodo drugačni, lahko vsak od nas vpliva na to, kako bodo delovali. Gre za najširše članske organizacije, ki jih poznamo. To niso ljudje, ki bi jih tja postavila vlada ali kakšen monarh, tja niso poslani od boga. Sindikalni predstavniki, izvoljeni na funkcije, ne moremo storiti ničesar, če za seboj nimamo široke podpore članstva. Hočem povedati, da sindikat temelji na kolektivnem delovanju. Sindikat tudi ni storitvena organizacija, kjer bi človek plačal članarino, nato pa samo čakal, da bo kdo drug bil tvoj boj, in bil razočaran, če pri tem ne bo uspešen. Moč sindikalnih predstavnikov je odvisna predvsem od delavcev, ki so se pripravljeni aktivirati, ko je to potrebno.

Vseeno, moram vztrajati, sindikalna gesla kdaj delujejo, kot da so iz nekega drugega časa. Se denimo večina trgovk danes res samookliče za »delavke«? Ni to nekaj preživetega? Bi morali sindikati iskati nove načine, kako doseči zaposlene? 

Problem je tudi v tem, da se danes v resnici redko kdo želi identificirati z delavstvom. Vsi pač želijo biti naslednji Elon Musk. Zakaj? Ponovno, ker vsi verjamejo v kapitalistične sanje. Realnost pa je, žal, drugačna. Tudi če si »tajnica številka tri« ali pa menedžer nekega oddelka, v resnici nisi lastnik proizvajalnih sredstev, ampak si še vedno samo delavec. Tudi če si samostojni podjetnik, ki je odvisen od samo enega naročnika, ki ti določa delovni čas in plačo, v resnici nisi samostojni podjetnik, temveč si delavec. To je seveda ključni izziv: kako to dopovedati ljudem, ki bi veliko raje živeli v sanjah, da jim je uspelo, da so se povzdignili iz delavskega razreda v nekaj boljšega. Vseeno se strinjam, da bi se morali sindikati bolj odpreti in nagovoriti ljudi. In morda smo na to malo pozabili. Zato sedaj vedno več delamo pri prenovi sindikalizma. Ne moremo več pričakovati, da bomo naše člane organizirali po tovarnah, da so to delavci, ki vsak dan pridejo na isto delovno mesto in bodo tam 40 let, da bomo skupaj jedli malico in se v tem času pogovarjali, kako se organizirati in boriti. Takega delovnega procesa praktično ni več.

Jasno, to ni več proletariat, kot sta ga opisovala Marx in Engels. 

Delovna mesta so danes precej bolj izolirana, najdemo jih na primer na ulici, če vzamemo kot primer dostavljavce hrane, delajo kot samozaposleni, nekateri od doma in podobno. Ravno zaradi tega bomo sindikati prisiljeni začeti nagovarjati vse delavce, ne samo tiste najbolj tradicionalne. Takšnih je ne nazadnje vedno manj. Tudi v evropskem merilu je prav zato primer dobre prakse ravno sindikat Mladi plus, ki mu je uspelo organizirati delavce, ki drugače ne bi bili sindikalno organizirani, dostavljavce hrane oziroma platformne delavce, to pa je počel na inovativne, včasih provokativne načine.

Primer dobre prakse sodobnega sindikalnega organiziranja lahko spremljamo tudi na Švedskem. Mehaniki, zaposleni v podjetju Tesla, stavkajo, ker podjetje ne želi z zaposlenimi skleniti kolektivne pogodbe. 

To je verjetno res najboljši primer konflikta med najbogatejšim človekom na svetu, torej Elonom Muskom, in na drugi strani delavci, ki imajo, če se organizirajo, lahko moč in oblast v svojih rokah. Musk sindikate napada, češ da so nepotrebni, in vztraja, da z njimi ne bo sklenil kolektivne pogodbe.

Krajši delovnik bi moral biti vizija delavskega razreda prihodnosti. Ne čez 50 let, hotela bi, da bi potrebne korake v to smer naredili že znotraj nove evropske komisije.

Bojda naj se ideja sindikatov ne bi »ujemala« z logiko podjetja. 

Ker je logika njegovega podjetja logika izkoriščanja, ki se ne želi držati pravil sodobnega sveta. Ključno je, da se vse skupaj dogaja na Švedskem, torej v državi z močnim sindikalnim organiziranjem, kjer je socialni dialog pomemben steber demokracije. Večina vsebine delovnih razmerij namreč temelji na socialnem dialogu, pokritost poklicev s kolektivnimi pogodbami je tam 90-odstotna. Na Švedskem ne poznajo zakona o delovnih razmerjih, kot ga poznamo v Sloveniji, ampak praktično vse določajo s kolektivnimi pogodbami – ne samo plače, ampak tudi delovni čas, kako boš delal, kaj boš delal, varnost in zdravje pri delu, praktično vse delovne razmere. Vse je prepuščeno socialnim partnerjem, zato so se tudi delodajalci prisiljeni vključiti v pogajanja. Ker pri Tesli tega niso hoteli storiti, so delavci sprožili stavko – zdaj stavkajo že več kot osem mesecev in so pripravljeni stavko nadaljevati, dokler bo treba. Pri čemer je pomembno vedeti, da imajo švedski sindikati svoj stavkovni fond, kar pomeni, da lahko stavko vzdržujejo praktično še desetletja. Če bodo dovolj dolgo vztrajali, bi Muska lahko prisilili, da se ali začne pogajati ali pa opusti idejo, da bo imel podjetje na Švedskem. Musk je sicer našel neki obvod okoli tega in začel stavkajoče nadomeščati s tujo delovno silo, z napotenimi in agencijskimi delavci, kar je nekaj, s čimer se zdaj intenzivno ukvarjajo švedski sindikati in tudi mi na evropski ravni.

Zanimivo pri tem je, da so se zaposlenim pridružili tudi zaposleni v drugih panogah in celo tuji sindikati. 

Predvsem v skandinavskih državah poznajo pristop solidarnostnih stavk. Stavki delavcev v Tesli so se tako priključili drugi sindikati, ki niso neposredno povezani s Teslo, in celo sindikati na Danskem, Finskem in Norveškem. Kar naenkrat so se nehale dostavljati registrske tablice, čistilke niso več čistile, pristaniški delavci so začeli zavračati dostavo določenih delov. S tega vidika gre res za izjemen primer mednarodnega solidarnega delavskega gibanja, ki ga ne vidimo pogosto. Močno upam, da bo sindikat zmagal, Musk pa se bo začel zavedati, da v resnici ni vladar sveta.

Največja zgodovinska zmaga sindikatov je bila sicer uvedba osemurnega delovnika. Trendi zdaj nakazujejo, da bi v prihodnosti lahko delali manj. Tudi podatki OECD kažejo, da krajši delovniki praviloma pomenijo večjo produktivnost. 

Vsekakor vsi dokazi potrjujejo, da produktivnost, če bi skrajšali delovni čas, ne bi upadla, lahko bi celo narasla. Ljudje na delovnem mestu realno niso produktivni osem ur. Kako bi se skrajšal, je stvar dogovora. Lahko bi govorili o štiridnevnem delovniku ali pa delu šest ur na dan pri petdnevnem delovniku. Nekatera podjetja po Evropi so se že odločila za ta pristop, tudi v Sloveniji, drugo je pristop Španije, ki je začel prehod na 32-urni tedenski delovnik tudi zakonsko spodbujati. To bi morala biti vizija delavskega razreda prihodnosti. Ne čez 50 let, hotela bi, da bi potrebne korake v to smer naredili že znotraj nove evropske komisije.

Dolgo smo poslušali, da si zaposleni želijo fleksibilnih zaposlitev. Spodbujali smo delo preko s.p.-jev, razpaslo se je platformno delo, pri nas to najbolje vidimo pri raznašalcih hrane za Wolt, drugod podobno delo opravljajo vozniki Uberja. Je to res zaželena oblika dela, ki jo iščejo iskalci dela, ali so v njo praviloma prisiljeni? 

Ko sprašujemo delavce, kaj so njihove prioritete, na prvo mesto zmeraj postavijo varnost in stabilnost, šele nato plačo in potem, drži, fleksibilnost. Zato ne moremo reči, da ta za delavce ni pomembna, ampak ne za ceno varnosti in stabilnosti. Ljudje si dandanes res želijo več soodločanja o tem, kako bo videti njihov delovni proces, vsaj včasih bi radi delali od doma (čeprav najnovejše raziskave kažejo, da si vseeno ne želijo delati od doma ves čas, saj jim veliko pomeni tudi vsaj občasno delo v kolektivu). Ampak treba je najti pravo ravnotežje. Če zagotovimo varno, stabilno, dostojno delovno okolje, tudi s primernimi plačami, potem bodo delavci seveda naklonjeni fleksibilnosti. Ne smemo pa tega enačiti s fleksibilizacijo trga dela, z negotovimi ali prekarnimi oblikami dela in prisilno espeizacijo. To ni prava fleksibilnost, ko govorimo o delavcih, ampak je fleksibilnost po meri delodajalcev.

Okoli 15 odstotkov delavcev pri nas je prejemnikov minimalne plače. Samo za primerjavo: v Belgiji ima minimalno plačo približno en odstotek delavcev.

Kakšna pa je ta oblika »fleksibilnosti«? 

Ta »fleksibilnost« delodajalcem omogoča, da lahko z danes na jutri odpustijo delavca, da pri tem niso vezani na odpovedne roke ali odpravnine. Opazujemo lahko, tudi pri poklicih v industriji, želje delodajalcev, da bi na dnevni ravni odločali, koliko delavcev potrebujejo tisti dan. Za delavce je to seveda negotov položaj, ker ne vedo, koliko bodo zaslužili na koncu dneva ali meseca. Na evropski ravni lahko spremljamo delodajalce, ki navijajo za vedno manj standardov in normativov tudi na področju varnosti in zdravja pri delu. Ali pa delodajalce, ki se na vse pretege upirajo zelenemu prehodu. Poskušajo se, skratka, otepati pravil na čisto vseh področjih. Kar je izjemno skrb zbujajoče. Če si kot družba namreč postavljamo neke cilje – da želimo delati v zdravih in varnih delovnih razmerah ali pa da želimo na primer doseči neke okoljske cilje –, to pomeni, da moramo vsi prispevati k temu. Tudi gospodarstveniki, ki bi seveda najraje videli, da pravila zanje ne bi veljala, saj ta niso v skladu z njihovo željo po nenehni rasti.

Za katero zdaj že vemo, da vodi kvečjemu v pogubo. Omenila sva že platformno delo. Predvidoma jeseni naj bi bila dokončno potrjena nova evropska direktiva na tem področju. Kakšne spremembe lahko pričakujemo? 

Nova direktiva vzpostavlja predpostavko delovnega razmerja. To pomeni, da delavcem ne bo več treba individualno hoditi na sodišče, da bi tam dokazovali svoje pravice, ampak bi jim bil, če bi inšpekcijski nadzor ugotovil, da gre pri njegovem razmerju do delodajalca, na primer do Wolta ali Uberja, za klasično delovno razmerje, lahko priznan delavski status na podlagi tega. Če bo platforma prepričana, da gre v resnici za drugačno obliko delovnega razmerja, bo ona tista, ki bo morala na sodišče in dokazovati drugačno stanje. Doslej so se platforme prav tako lahko skrivale za izjavami, da gre pri algoritmih, ki urejajo delavske odnose in razporejajo delo kurirjev, vozačev in drugih, za poslovno skrivnost oziroma »inovativne rešitve« podjetja. Zdaj bodo delavci lahko prvič izvedeli, kakšne podatke platforme zbirajo o njih in kako ti podatki vplivajo na njihovo delovno razmerje. Torej: zakaj so dobili neko naročilo, zakaj je bila neka dostava manj plačana od druge, zakaj so bili v resnici morda odpuščeni. Gre za eno najzahtevnejših direktiv, ki jo je sprejela evropska komisija, glede na to, kako dolgo so trajala pogajanja in kdo vse je direktivi nasprotoval. Ne samo lobiji, prvič se je zgodilo tudi, da sta proti direktivi glasovali Francija in Nemčija, vendar so ju preostale članice preglasovale.

V zadnjem sklicu evropskega parlamenta pa je bila sprejeta tudi nova direktiva o ustreznih minimalnih plačah. 

Čas za pre nos direktive v posamezne države se izteče novembra letos. Slovenija je tukaj primer dobre prakse, saj direktiva nakazuje, kako naj bi države zagotovile dostojnost minimalne plače, torej njeno primerno višino. Predlaga, naj se države orientirajo na podlagi dveh kazalnikov, to je, da minimalne plače znašajo vsaj 60 odstotkov bruto mediane plač in 50 odstotkov povprečne plače. Slovenija je edina država, ki presega ta kazalnika. Vendar pa je Slovenija obenem tudi država, ki ima med vsemi evropskimi državami najvišji delež ljudi z minimalno plačo – okoli 15 odstotkov delavcev pri nas je prejemnikov minimalne plače. Samo za primerjavo: v Belgiji ima minimalno plačo približno en odstotek delavcev. Obenem direktiva državam, ki imajo pokritost delavcev s kolektivnimi pogodbami manjšo od 80 odstotkov, nalaga še, naj pripravijo akcijski načrt, kako spodbuditi kolektivna pogajanja. To pomeni, da bo morala ta načrt pripraviti tudi Slovenija.

Za konec bi vas rad vprašal še nekaj. Širša javnost vas je spoznala predvsem kot pomemben obraz petkovih protestov zoper zadnjo Janševo vlado, famozno ste »okregali« Janeza Janšo na Kredarici. Kako gledate na ta čas dve leti pozneje? 

O tem času sem precej razmišljala prav v zadnjih mesecih, ko smo spremljali vzpon in grožnjo skrajne desnice po Evropi. Menim, da se nam je takrat v Sloveniji uspelo odzvati pravočasno in zaustaviti totalen razkroj demokracije in vladavine prava. Gre za eno najtežjih obdobij v mojem življenju – zaradi stalnih napadov, izčrpanosti, tudi pravnih bojev –, ampak obenem najbolj inspirativno obdobje, ker nikoli prej nismo videli, da bi se tako dolgo obdržal tak boj za demokracijo. Sto pet petkov, več kot dve leti, vsak teden. Petkovi protesti so se, verjamem, vpisali v zgodovino Slovenije. Vprašanje pa je, ali bi bilo takšno zgodbo mogoče ponoviti. Bojim se, da bi se fašizem, pred katerim nam je uspelo ubraniti Slovenijo, spet vrnil. Najboljši recept za vzpon fašizma je ravno nesposobnost levih vlad, ki jim ne uspe odgovoriti na žgoča vprašanja družbe in potrebe ljudi. In tudi trenutna vlada, ravno v primerih, ko gre za izrazit konflikt med interesi kapitala na eni strani in potrebami ljudi na drugi, še vedno raje prisluhne kapitalu. Zato še vedno nimamo prave zdravstvene, davčne, stanovanjske in nepremičninske reforme. Če vladi ne bo uspelo uresničiti obljub, ki jih je dala, se bojim, da na široko odpira vrata Janezu Janši. Ki se je pripravljen že danes vrniti na oblast.