Vesna Teržan

 |  Mladina 39  |  Družba  |  Intervju

»Čas je, da se odločevalci prebudijo«

Apolonija Simon, slikarka in ravnateljica Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani

Apolonija Simon, ravnateljica SŠOF se bori za pravico šole, za njene dijake in dijakinje, za profesorje in profesorice, da bi lahko nadaljevali pouk v Križankah.

Apolonija Simon, ravnateljica SŠOF se bori za pravico šole, za njene dijake in dijakinje, za profesorje in profesorice, da bi lahko nadaljevali pouk v Križankah.
© Borut Krajnc

Začelo se je novo šolsko leto in Srednja šola za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) še vedno domuje v Križankah, pa četudi jo že kar nekaj let želijo izseliti, a ne vedo prav dobro, kam. Je že res, da bi glede na nove učne programe potrebovala več delovnih prostorov in učilnic, kot jih ponuja tisti del Križank, ki SŠOF pripada že od ustanovitve. Vendar je za šolo, kakor je povedala ravnateljica Apolonija Simon, izrednega pomena, da ostane v Križankah in pridobi ustrezne dodatne prostore le na eni dodatni lokaciji. Bi bila to za ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in za Mestno občino Ljubljana (MOL) res tako nemogoča naloga?

Apolonija Simon je po izobrazbi akademska slikarka, na SŠOF že 25 let poučuje risanje in slikanje, pred dvema letoma pa je prevzela vodenje šole. Na položaju ravnateljice se je dobro seznanila z velikimi težavami SŠOF in Križank. Ali bodo Križanke preživele obdobje neoliberalizma in ostale javni prostor ali pa bodo postale nejavni prostor, namenjen elitam? Apolonija Simon se bori za pravico SŠOF, za njene dijake in dijakinje, za profesorje in profesorice, da bi lahko nadaljevali pouk v Križankah, v prostorih, prepojenih z zgodovino in prav zato navdihujočih za mlade generacije. Navsezadnje pa bo SŠOF leta 2026 praznovala 80 let obstoja in delovanja v Križankah.

Od leta 2022 ste ravnateljica SŠOF, s tem pa ste prevzeli težak nahrbtnik. Križanke imajo status kulturne dediščine, znotraj tega arhitekturnega kompleksa je do nedavnega šola razmeroma složno sobivala s Festivalom Ljubljana. V zadnjih letih pa se je to razmerje močno skrhalo. Zakaj? 

Spor se je začel, ko je spomladi 2016 aprilski sneg močno poškodoval pomično streho letnega gledališča. Ob rekonstrukciji strehe se je izkazalo, da ostrešje stavbe, ki jo v celoti uporablja naša šola, ponovnega vpenjanja pomične strehe ne bi več preneslo. Že takrat Festival Ljubljana ni skrival želje po prevzemu celotnih Križank. Direktor Festivala Ljubljana pa je 2. julija 2021 v oddaji Odmevi povedal: ‘Delamo na tem, da se izseli Šola za oblikovanje in fotografijo, tako da bomo lahko v celoti prevzeli ves kompleks in ga obnovili, kot se spodobi.’ Vse tovrstne izjave in hkrati neodzivnost ministrstva za vzgojo in izobraževanje me močno skrbijo, saj je edino domovanje naše šole v Križankah.

Sam ambient je bil ustvarjen prav za srednjo šolo za oblikovanje. Zgodovinska dejstva pričajo o tem, kako je Plečnik, ko je sprejel nalogo obnove Križank, načrtoval v večinskem delu pedagoški proces šole za umetno obrt in v manjšem delu prostore za festival in za gostinski lokal. Vse generacije, ki so se v zadnjih 78 letih izobraževale v tej šoli, so se oplajale v ambientu Križank. Prostore naselijo informacije, ki nosijo veliko individualnih zgodb ustvarjalcev, ki so ne nazadnje pustili močne sledi v slovenskem kulturnem prostoru vse do trenutka, ko so bili nekateri tudi nagrajeni z najvišjo slovensko nagrado za kulturo – Prešernovo nagrado. Še danes si dijaki in dijakinje, ki hodijo v to šolo, želijo, čeprav moramo delovati na več lokacijah, da bi na urniku imeli čim več ur pouka prav v prostorih Križank. To ni zanemarljivo dejstvo, da oseba v najstniških letih začuti, kako pomembno je takšno okolje, kot so Križanke, in kako jo to stimulira. Zaveda se, da imajo ti prostori posebno zgodbo.

Nekateri menijo, da šola potrebuje nove, sodobne prostore in da bi se morala izseliti iz Križank. A vprašanje je, kam. Saj ni ustreznih novih, sodobnih prostorov zanjo. Ti se bodo morda zgradili čez dobrih sedem ali deset let. Hkrati pa se le nekateri zavedajo (in žal to niso niti mestne oblasti niti ljudje na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje), kako pomembno je, da v središču mesta ostane šola, ostanejo dijaki, ostane ustvarjalnost, ki da mestu poseben utrip. 

Ja, res je, pravijo, da smo čudni, ker želimo ostati v teh prostorih kulturne dediščine, saj vendarle potrebujemo ustrezne razmere za sodoben pouk. Ampak tukaj v Križankah imamo nekaj drugega, imamo nekaj pomembnejšega, kar je osnova za dobro ustvarjalno prakso. Se pravi prostor, ki vleče k ustvarjanju. To se ne sme zanemariti in tudi sami dijaki se tega dobro zavedajo. Hkrati je pomembno, da ostanejo Križanke javno dostopne. Vsak dan vanje vstopajo dijaki, učitelji, obiskovalci … S tem je izpolnjena Plečnikova ideja, ki jo je treba negovati, ohraniti in očuvati.

Zgodovinska dejstva pričajo o tem, kako je Plečnik, ko je sprejel nalogo obnove Križank, načrtoval v večinskem delu pedagoški proces šole za umetno obrt in v manjšem delu prostore za festival in za gostinski lokal.

Nekoč si lahko vstopil v letno gledališče v Križankah in se tam zadrževal tudi dopoldan, popoldan … Čital si knjigo, se pogovarjal ali preprosto užival v ambientu. 

Danes pa moraš vse plačati, vsak vstop. Tudi če želiš stopiti na Peklensko dvorišče, moraš kupiti vstopnico pri blagajni Festivala Ljubljana, vsak vstop se plača. Križanke so v bistvu zaprte in niso več javno dostopen prostor – postale so tržno blago. Na Fakulteti za arhitekturo so študentje v seminarju prof. Maruše Zorec in prof. Tadeja Glažarja delali projektne naloge – o prihodnosti Križank – in nekateri so v avditorij zasadili nova drevesa, ustvarili neke vrste park za kontemplacijo in odprt z vseh strani. Vsi izobraževalni centri v okolici bi lahko imeli jedro prav v Križankah z odprtimi vrati na vse strani, da bi bile kot neke vrste mestni park.

Verjetno bi bilo treba nazaj vzpostaviti premično streho, podobno, kot je bila prvotna, in to sedanjo glomazno streho arhitekta Petra Gabrijelčiča odstraniti, saj je povsem neprimerna za Križanke. Tako meni tudi veliko arhitektov. 

Ob tem je treba omeniti, da je bil koncept konstruktorja prvotne strehe avditorija Miloša Marinčka, gradbenika in strokovnjaka za jeklene konstrukcije, ravno v tem, da je fleksibilna in pomična, avditorij naj bi varovala le pred dežjem. A je sedanje vodstvo Festivala Ljubljana streho fiksiralo in je pozimi ni več umikalo. Zaradi tega so leta 2016 nastale hude poškodbe.

Sprašujem se, le komu ni bilo mar za Križanke, da je dovolil postaviti streho, ki tako močno kazi njihov videz. Zagotovo bi bilo treba streho zamenjati s podobno, kot je bila prej. Treba pa je tudi obnoviti objekt v celoti, seveda po segmentih, da uporabniki lahko ostanejo v Križankah. Velika nevarnost bi bila, da bi ob tako imenovani poglobljeni obnovi šolo izselili. Zaradi omenjenega je pomembno, da med obnovo uporabniki ostanejo v stavbi. Obnavlja se lahko po segmentih – to bi omogočilo izvajanje pedagoškega procesa in festivalske dejavnosti.

Ob močnejših deževnih nalivih se v slapu voda zliva z nove strehe nad avditorijem na šolsko fasado Križank.

Ob močnejših deževnih nalivih se v slapu voda zliva z nove strehe nad avditorijem na šolsko fasado Križank.
© arhiv SŠOF

Ko so nad avditorijem postavljali novo streho, so sam prostor osiromašili, odstranili so vse kipe, ki so bili ob odru, in spremenili tudi dinamiko prostora. 

Ja, tudi to se je zgodilo. In še ena stvar je pomembna, ker je ta streha tako glomazna, so prostori šole izgubili svetlobo, ker je tako predimenzionirana, ob pogostih močnih nalivih voda lije na fasado šole, hkrati pa streha tudi okrepi zvok prometa, ki poteka po Aškerčevi cesti mimo Križank. Prej tega ni bilo, prav zaradi stare strehe, ki je bila narejena zelo zelo premišljeno.

Ampak sedaj smo na točki, ko se država in MOL, dva lastnika Križank, ne zavedata, da se morata čim prej lotiti prenove Križank, da spomenik ne bi propadal. Menim, da se lahko prenove lotijo postopno, od strehe navzdol. Streha je namreč ta hip najbolj akuten problem. Kljub navideznemu problemu lastništva so razmerja jasna – 52 : 48 – in tako naj se delijo tudi stroški obnove strehe in vsega drugega. Nujno je treba pri ZVKDS naročiti konservatorski načrt obnove, brez tega seveda ne gre. O vsem tem se morajo dogovoriti lastniki. Uporabniki Križank pa smo tisti, ki vemo, kako zelo pomembno bi to bilo.

Zdi se prav neverjetno, kako do sedaj še nobeden izmed ministrov za vzgojo in izobraževanje ni dojel bistva problema SŠOF in se zanjo zavzel v smislu, da so njen pravi domicil zgolj Križanke. 

Se strinjam. Vendar se ministri menjajo kot po tekočem traku, ostajajo uradniki in neke ideje politikov, vse skupaj pa seveda ne podpira interesa šole, ampak Festivala. Namreč pri Festivalu Ljubljana se je kljub realnemu deležu Križank z leti porajala vedno večja želja po posesti in prilastitvi celote. Vendar bi rada poudarila, da prav nič ni narobe z dejstvom, da v Križankah bivata oba javna zavoda – SŠOF in Festival Ljubljana – in da jih oba uporabljata po svojih potrebah in si omogočata sobivanje z zglednim sodelovanjem. Zavoda si prostore tudi posojata v uporabo, še posebej v dinamiki celoletne uporabe, ko šola uporablja razrede za pouk, med počitnicami pa prostore uporablja Festival Ljubljana za svoje prireditvene dejavnosti. Tako se ti polnijo skozi vse leto in plemenitijo v Plečnikovi ideji prepleta izobraževanja in kulture. Ob tem je seveda še kako narobe, da se je pojavil interes, ki SŠOF želi vzeti prostore, ki so zanjo eksistenčnega pomena. Zelo narobe je, da se zahteva, da bi morala šola, ki opravlja kakovostno javno izobraževanje, izseliti del svoje dejavnosti in prostore prepustiti zavodu, ki bi v njih imel garderobe in skladišča. In seveda je še kako narobe, če se potreba po nujni prenovi objekta vzame kot možnost izsiljevanja in izkazovanja nadvlade.

Danes moraš vse plačati, vsak vstop. Tudi če želiš stopiti na Peklensko dvorišče, moraš kupiti vstopnico pri blagajni Festivala Ljubljana, vsak vstop se plača. Križanke so v bistvu zaprte in niso več javno dostopen prostor – postale so tržno blago.

Celotna problematika poraja kar nekaj vprašanj, na katera verjetno sami nimate odgovora?

Ne, nimam jih. Navedla bom nekaj vprašanj: kako se je prikradel delež delitve Križank na 52 : 48, če je jasno, da takšno razmerje ni nikoli obstajalo? Komu je bilo v interesu, da se zanika dejstvo, da je država ob prepustitvi deleža v lastništvo MOL s tem ogrozila eksistenco šole in tudi sam objekt. Križanke so ogrožene prav zaradi deljenega lastništva, pa tudi zaradi nejasnega stališča glede vzdrževanja in obnove. Koga naj šola prosi, da poveže odločevalce, če ti ne razumejo, kako pomembni so povezovanje in strukturiran pristop ter načrtovanje obnove tako pomembnega kulturnega spomenika? Komu je prišlo na misel, da bi lahko z državnim deležem Križank trgoval in ga celo zamenjal za parcele ob Barjanski cesti, kjer nikoli ne bi stal objekt za SŠOF? Morda ima kateri izmed bralcev odgovore in se bo oglasil in jih predstavil javnosti.

Križanke imajo status kulturnega spomenika; vendar se država in MOL, dva lastnika Križank, ne zavedata, da morata čim prej pristopiti k prenovi Križank, da spomenik ne bi propadal. / Foto: Lucia Jerman,

Križanke imajo status kulturnega spomenika; vendar se država in MOL, dva lastnika Križank, ne zavedata, da morata čim prej pristopiti k prenovi Križank, da spomenik ne bi propadal. / Foto: Lucia Jerman,
© arhiv SŠOF

Ministrstvo za kulturo, ki naj bi varovalo kulturno dediščino, se v reševanje tega zapleta sploh ne želi vključiti. Zagotovo sta sedaj ponovno na potezi ministrstvo za vzgojo in izobraževanje kot tudi vlada. 

Seveda. Zaradi dijakov in dijakinj in javnega interesa se morajo prebuditi speči odločevalci, prebuditi se morajo, ker so prostori v Križankah ključni za izvajanje programa šole in njeno eksistenco. Ta ne more in ne sme biti odvisna od politike, ki se menja z mandatom, a za čuda ohranja interes, ki ni ugoden za šolo, in ga nevidno pelje naprej. Pa tudi vsakemu županu bi bilo na tem mestu jasno, kako dragoceno kreativno jedro biva v Križankah in kako pomembno ga je podpreti in zaščititi, saj šola plemeniti življenje v tem starem delu mesta.

V tem turbulentnem obdobju za SŠOF in njeno usodo morajo biti naloge in delo ravnateljice zelo naporni. Sploh še najdete čas, da stopite v atelje in slikate? 

Najdem, a me skoraj vsaka slika v ateljeju izziva, naj jo nadaljujem. Že leta se ukvarjam z njimi, počasi, plast za plastjo, nanos za nanosom, dodajam in nadgrajujem ter pridem v fazo, ko motiv kliče k podrobnostim, tako se odpirajo dialogi in nedokončane zgodbe. Seveda je tukaj vedno vprašanje, kdaj je slika končana. Na primer nemški slikar Anselm Kiefer verjame, da umetniško delo v svojem bistvu ni nikoli končano, saj se umetnik skozi proces ustvarjanja nenehno razvija, kar pomeni, da se spreminjajo tudi njegove interpretacije in percepcija lastnega dela. Pablo Picasso slovi po izjavi, da slikarsko delo nikoli ni končano, je le zapuščeno. Menim, da je dokončanost umetniškega dela utvara – delo je morda začasno zaključeno, vendar se dialog med umetnikom in njegovim delom nikoli povsem ne konča. Tako lahko dokončanje slike razumemo kot nekakšen kompromis med umetnikovo potrebo po izražanju in omejitvami časa, prostora in umetnikove evolucije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.