»Če želiš biti levičar, se moraš zavzemati za to, da si lahko drugačen brez strahu«

Friedrich Merz, vodja nemških krščanskih demokratov (CDU), je po manjšem debaklu, ko v prvem krogu v bundestagu ni dobil dovolj glasov, le prisegel in postal deseti nemški kancler. To je bila zagotovo slaba popotnica za vlado, naslednico Scholzeve, ki je bila pogosto deležna kritik prav zaradi nestabilnosti. In hkrati za vlado na čelu največjega evropskega gospodarstva, ki naj bi zaradi spremenjenih razmer v svetu igralo vodilno vlogo pri odzivu na Putinovo ravnanje in ruski napad na Ukrajino ter na Trumpovo hazarderstvo v svetovni politiki. Česa se bo morala lotiti najprej? »Številnih tudi starih težav, čeprav novih odgovorov ne vidim na obzorju,« se boji nemški filozof dr. Dirk Quadflieg, profesor na Univerzi v Leipzigu na Saškem, ki sicer velja za eno glavnih oporišč skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD), stranke, ki bi od morebitnih napačnih potez nove vlade lahko imela največ koristi. Nedavno sta ga v Ljubljani gostila Goethe-Institut Slovenija in Filozofska fakulteta.

Se kdaj ozrete po predavalnici in se vprašate, koliko vaših študentov je na zadnjih volitvah glasovalo za AfD? 

Če zares pomislim, ne, ta misel me ni še nikoli prešinila. Verjetno z razlogom. Na mojem študijskem programu je študentska skupnost zelo raznolika, večina študentov je levo usmerjena in politično angažirana. Zato mi niti na misel ni prišlo, da bi kateri od njih lahko volil AfD. To bi bila kvečjemu izjema. Podobno na splošno velja za Leipzig, ki je v več pogledih živahno univerzitetno mesto z močno levo kulturo. Pomagajo ga oblikovati predvsem mladi, ki pridejo tja študirat od drugod. Nemčija je sicer polna takšnih navideznih protislovij. München, denimo, je sredi pretežno konservativne Bavarske od nekdaj deloval podobno. Tudi na Saškem je izrazita razlika med bolj urbanimi in ruralnimi okolji. Čeprav je AfD tam na zadnjih volitvah dobila približno 20 odstotkov glasov.

Verjetno pa se, ko spremljate volitve ali javnomnenjske ankete, kdaj vseeno vprašate, kje se ti ljudje skrivajo? 

Kar zadeva to vprašanje, bi bilo potrebno več kot eno predavanje ali intervju, da bi našla vsaj približek celotnemu odgovoru. Na splošno mislim, da je treba podporo AfD razumeti kot simptom. Podobno kot v Ameriki tudi v Nemčiji spremljamo izrazit kulturni konflikt. Gre za odziv na nekatere družbene spremembe – kot je recimo uvajanje bolj vključujočega jezika za transspolne osebe ali zavedanje o njihovem negotovem položaju –, ki se zdaj, paradoksalno prav v imenu »svobode«, poskušajo omejiti. Teh konfliktov ne moremo preprosto odpraviti kot nepomembne ali samo ekonomsko motivirane, saj gre očitno za nekaj, kar pri ljudeh zbuja močan čustveni odziv in lahko celo odloča na volitvah.

Še posebej v Nemčiji pa se je politična razprava močno osredotočila na migracije. Ljudje se počutijo odtujene zaradi številnih tujcev, čeprav je zanimivo, da območja, kjer volivci najmočneje podpirajo AfD, niso nujno med tistimi z največjim deležem migrantov v državi. Objektivno gledano obstajajo mesta z daljšo zgodovino migracij, pa tam ne boste našli takšne podpore skrajni desnici. Tako da migracije verjetno niso pravi vzrok, prej gre za projekcijo ali simbol za nekaj drugega.

Kaj bi to potem lahko bilo? 

Nekateri pravijo, da je treba razloge iskati v gospodarstvu. Po tradicionalni marksistični logiki bi rekli, da gre za kapital in njegove interese, ki se skrivajo pod tančico ideologije. In da če spremenimo gospodarsko in družbeno ureditev, bo tudi to izginilo. S tem se deloma strinjam, vendar nam to ne ponudi celostne slike. V kapitalističnih družbah je po mojem težava globlja: kapitalizem nam daje obljube, vse dokler te obljube ne postanejo potrebe ali zahteve. Ljudje vseskozi iščejo nekaj, za kar menijo, da jim kdo dolguje ali kar resnično potrebujejo. Na čustveni ravni se to izraža kot nekakšna emocionalna potreba. Ki se lahko preobrazi tudi v to, čemur pravimo protestno glasovanje, v svojem bistvu pa je znak neke tesnobe. Pri čemer tesnoba v filozofskem ali psihoanalitičnem pomenu nima predmeta. Ni torej enostavnega odgovora, da bi lahko samo pokazali s prstom na revščino ali kaj podobnega.

Kapitalizem ustvari potrebo, skrajna desnica pa ponudi rešitev. Želite cvetoče gospodarstvo? Ni problema, samo pobijte ali izženite migrante! 

Tako nekako. Kar je seveda čista laž in prevara.

Ampak to še zmeraj ne pojasni, kako je stranki, ki je tako odkrito nacionalistična in je bila nekoč na političnem obrobju, uspelo postati največja tekmica celo krščanskim demokratom. 

Začetki te stranke so bili sicer nekoliko drugačni, to se mi zdi vredno omeniti. Začela se je bolj kot ekonomsko gibanje, eden njenih ustanoviteljev je bil profesor ekonomije Bernd Lucke. A so ti ljudje stranko kmalu zapustili, ko so v njej začeli prevladovati radikalnejši in bolj skrajni elementi. Na začetku je stranka združevala veliko ljudi iz konservativnega tabora, ki so mislili, da se bo resno lotila predvsem žgočih gospodarskih vprašanj. V AfD lahko torej, podobno kot pri avstrijski svobodnjaški stranki (FPÖ), spremljamo postopen premik od liberalnih oziroma neoliberalnih stališč proti zmeraj bolj skrajno desnim oziroma celo fašističnim. Grozljivo in hkrati fascinantno je, kolikšno podporo imajo v Nemčiji lahko odkrito fašistične politike in kakšne množice jim uspe spraviti na ulice. A podobno spremljamo že zadnjih 20 do 30 let po vsej Evropi – v Franciji, Avstriji, Veliki Britaniji in še kje –, v Nemčiji pa se to dogaja z manjšo zamudo.

Grozljivo je, kolikšno podporo imajo v Nemčiji lahko odkrito fašistične politike. A podobno spremljamo že zadnjih 20 do 30 let po vsej Evropi.

AfD je še posebej močna v vzhodni Nemčiji. Zakaj? Je to posledica gospodarske zaostalosti ali prej, kot pravijo nekateri teoretiki, drugačnega procesa denacifikacije?

Številni ljudje v vzhodni Nemčiji so se po padcu Berlinskega zidu zagotovo počutili, kot da se je zgodila revolucija. Zanje je to pomenilo obet nove prihodnosti – v zameno pa so dobili samo staro zahodno ureditev, kar je bilo zagotovo neke vrste razočaranje. Na tej razmejitvi ostaja večni konflikt: Nemci iz zahodnega dela države si mislijo, da so dobrohotno pomagali tistim iz vzhodnega, ti pa opazujejo, kako so njihove plače še zmeraj nižje in gospodarstvo šibkejše. To je morebiti eden od pomembnih dejavnikov, zakaj volijo stranke, ki obljubljajo radikalne spremembe. Če nam uspe spregledati fašistoidne vsebine AfD, se ta stranka predstavlja predvsem kot sila nečesa »novega«. Njeni obljubi radikalnih sprememb uspe pritegniti tiste, ki upajo na drugačno prihodnost.

V zahodni Nemčiji je še vedno prisotna vera v izpolnitev obljub o naraščajoči blaginji. Moji starši s podeželja so se, podobno kot številni v njihovi generaciji, lahko vzpenjali po družbeni lestvici, si zagotovili višjo izobrazbo in si zgradili hišo. Dolgo so verjeli v pripoved, da bodo podobno lahko doživeli tudi njihovi otroci. Zdaj, ko so stari, sicer priznavajo, da je ta čas mimo, ker doživljamo popolnoma nove preizkušnje, kot so podnebne spremembe in omejitve gospodarstva. Ključna razlika med vzhodom in zahodom pa je morda ravno v tem: na zahodu kljub vsemu še nekako verjamejo v izpolnitev teh obljub, na vzhodu pa te izpolnitve niso nikoli doživeli na povsem enak način. In to seveda povzroča veliko razočaranje in frustracije.

Pred volitvami smo videli številne proteste zoper skrajno desnico in politiki ves čas obljubljajo, da ne bodo sodelovali z AfD. Nemčija naj bi imela postavljen trden požarni zid. Ampak zidovi se lahko tudi porušijo. Kako močan je v resnici? 

Težko napovedujem prihodnost. Ključno vlogo pri tem bodo seveda odigrali krščanski demokrati, od katerih pa predvsem zadnje tedne že poslušamo, da AfD ne bo mogoče izključiti iz pogovorov in da bi jo morali priznati kot legitimno politično stranko.

To vam je ob obisku februarja navsezadnje zapovedal tudi ameriški podpredsednik J. D. Vance. 

Položaj je zapleten. Demokratične stranke poskušajo ohraniti požarni zid pred AfD vsaj na ravni političnih teles, a hkrati so že začele prevzemati nekatere njene glavne programske točke, denimo strogo protimigrantsko politiko. Osebno mislim, čeprav je to morda nepriljubljeno mnenje, da bi bilo te sile treba nekako vključiti, namesto da jih v celoti izključujemo in dodatno jezimo njihove volivce. Gre za ljudi, ki se počutijo izključene, AfD s tem, ko »govori v imenu ljudstva«, seveda izkorišča njihove stiske, a če jo povsem izključimo, ti ljudje lahko dobijo še močnejši občutek, da večinska politika v resnici ne deluje v njihovem imenu in poteka v nekem vzporednem, ločenem svetu.

To še ne pomeni, da nagovarjam k sodelovanju z AfD – seveda bi raje videl, da bi požarni zid obstal. A to bo odvisno predvsem od naslednjih volitev. In tega, kaj se bo dogajalo s strankami na levici. Zelena stranka se je pomaknila proti sredini in postaja vse bolj liberalna, preostale leve stranke pa so, kot je zanje značilno, močno razdrobljene. Socialni demokrati so dosegli najslabše volilne izide v svoji zgodovini.

Bi bila potem ugotovitev, da so si krščanski demokrati prvič, odkar je Angela Merkel zapustila politiko, malce opomogli, napačna? 

Prej so zgolj tako močno nazadovale nekatere druge stranke.

Izjema je bila, poleg AfD, nemška Levica, ki ji je že grozilo, da bo izpadla iz bundestaga, pa je skoraj podvojila število sedežev. Kaj se je spremenilo? 

Ni se spremenila toliko stranka, kot se je spremenil politični kontekst, v katerem deluje. Veliko ljudi je zagotovo mislilo, da je Levica edina prava alternativa AfD.

Razloge za njen uspeh pa lahko iščemo tudi v dogajanju pri Zelenih in še posebej pri socialnih demokratih. Zelena stranka danes, kot sem že omenil, ni več dojeta kot prava leva stranka, temveč prej kot stranka srednjega sloja, kot stranka nekakšnih »zelenih liberalcev«. Socialni demokrati pa so, tako kot v številnih drugih državah, pač socialni demokrati. Verjetno je k uspehu Levice nekoliko pripomogel tudi razkol v stranki, ki je pripeljal do oblikovanja nove stranke Sahre Wagenknecht. Za marsikoga je bila prav ona dolgo razlog, da se ni mogel pripraviti do tega, da bi volil to stranko. Pripomoglo pa je tudi to, da ji je v resnici uspelo izpeljati zelo dobro kampanjo, ki je učinkovito izkoristila družbena omrežja, na čelo pa je postavila Heidi Reichinnek, torej novo, mlajšo vodilno osebo.

Omenili ste Sahro Wagenknecht. Eden pogostih očitkov evropski levici je, da je izbrala napačen odnos do vprašanja migracij in da je premalo populistična. Sahra Wagenknecht je ubrala nasprotno pot, pa se ji to na volitvah ni obrestovalo. 

Preprosto zato, ker so imeli volivci, ki nasprotujejo migracijam, na drugi strani boljšo možnost – AfD. Zakaj bi volil kopijo, če imaš izvirnik? Zanimivo – četudi je to smiselno –, da je njena sicer leva stranka dobila največ podpore prav v vzhodni Nemčiji. To vseeno pomeni, da volivci z bolj skrajnimi stališči lahko migrirajo v katerokoli smer, bodisi v populistično levo ali pa v populistično desno stranko, bolj kot klasična razmejitev na levo in desno je za nekatere pomembno, kakšno stališče ima stranka do migracij in drugih podobnih vprašanj, recimo do tako imenovanih identitetnih politik.

Slavoj Žižek je v nedavnem intervjuju za britanski BBC dejal, da levica potrebuje karizmatično avtoritarno osebnost, tako rekoč »levega Trumpa«. 

Nisem največji privrženec misli, da bi morali stvari samo poenostaviti in oblikovati preproste slogane, na katere bi se ljudje lahko navezali. Prehitro pridemo do desničarskega diskurza, ki govori o tem, da potrebujemo konkretne ideje, jasne ideje in močnega voditelja. Ob takšnih stvareh postanem malce previden, mislim, da to ni prava pot za želeno družbeno spremembo.

To seveda vodi do vprašanja, kakšna je danes resnično »leva« politika. Danes je težko govoriti o organiziranju delavcev, ki bi izpeljali revolucijo in zasegli proizvajalna sredstva. 

Če bi to vprašali deset različnih ljudi, ki zase menijo, da so levičarji, bi verjetno dobili deset različnih odgovorov. Kljub temu bi vendarle moralo obstajati nekaj skupnega, kar jih združuje. Morda gre zgolj za upanje, na videz prazen označevalec, okoli katerega se ljudje združujejo, četudi gre samo za precej splošno, ne povsem določeno idejo o tem, kakšna naj bi bila čim bolj pravična in vključujoča družba. V osnovi bi rekel, da gre za idejo odprtosti – tudi odprtosti za prihodnost.

Pri tem vprašanju vidimo sicer jasno asimetrijo med tem, kar tradicionalno imenujemo levica in desnica. Desne stranke danes povsem odkrito zagovarjajo nekakšno politiko izvora – politiko v slogu »mi delamo za naše ljudi, mi moramo biti zmeraj prvi«, kar se zelo očitno vidi pri Donaldu Trumpu in njegovem geslu America First (Najprej Amerika). Gre seveda za izključevalno politiko v številnih pogledih. Na neki način je tudi enostavnejša. Če pa želiš biti levičar, se moraš zavzemati za to, kot je zapisal že Theodor W. Adorno, da si lahko drugačen brez strahu. To pomeni sprejemanje raznolikosti in drugačnosti. Kar pa je seveda veliko težje pretvoriti v dejanski politični program.

Če želiš biti levičar, se moraš zavzemati za to, kot je zapisal že Adorno, da si lahko drugačen brez strahu. To pomeni sprejemanje raznolikosti in drugačnosti.

Kdo bi sploh hotel biti levičar? Če si premožen, moraš zagovarjati višje davke zase, ko greš na dopust, moraš paziti na ogljični odtis ...

In nasprotovati moraš celo temu, čemur bi v klasičnem, gospodarskem smislu rekli razvoj ali napredek. Čeprav je že sama ideja takšnega napredka izredno izključujoča. Napredek lahko doseže le majhna skupina ljudi, kar je danes še očitneje, kot je bilo v preteklosti, četudi nam je na Zahodu uspelo bedo kapitalizma, ki jo povzročata nenehna potrošnja in produkcija, premakniti na obrobje in svetovni Jug, kjer tega neposredno ne vidimo. Večina oblačil, ki jih nosimo, je bila narejena v Bangladešu ali kje drugje – v razmerah, o katerih bi najraje vedeli čim manj. Zato bi moralo priti do temeljne spremembe v tem, kako sploh razumemo, kaj pomeni napredek. Če izhajaš iz ideje, da bi morali vsi imeti več denarja, več bogastva in več dobrin, potem zavestno odpovedovanje uporabi vseh razpoložljivih naravnih virov in tehnologij morda deluje kot nesmiselna omejitev. A na drugi strani pozabljamo, da imeti več po navadi pomeni, da ima nekdo drug manj.

Ali levici danes primanjkuje velikih idej? Nekoč je govorila o revoluciji, danes pa tekmuje z vizijami, kot je Muskova kolonizacija Marsa. Je zamudila priložnost, da bi boj proti podnebnim spremembam oblikovala kot veliko, združevalno idejo? 

Ni prepozno, še zmeraj je mogoče boj za podnebne spremembe spremeniti v nekaj, kar bo ljudem dalo upanje za prihodnost. Pri podnebnih spremembah sicer obstaja zanimiva vzporednica s tem, kako so nekateri misleci v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razmišljali o atomski bombi in jedrskem uničenju. Idejo o možnosti izumrtja so poskušali obrniti. Bi nas lahko zavedanje, da nas neka stvar utegne preprosto izbrisati z obličja zemlje, pripravilo do premisleka o pomenu človeštva? Seveda obstajajo tudi pomembne razlike: ideja o atomski bombi je povezana s predstavo, da nekdo pritisne na rdeči gumb in je vsega v hipu konec, podnebne spremembe pa potekajo postopno. Morda se tudi zato težje mobiliziramo zaradi njih.

Danski sociolog Nikolaj Schultz je v intervjuju za Mladino navajal podobne vzporednice. Le da je stvar malce zaostril: pri podnebnih spremembah vsak dan pritiskamo na majhne rdeče gumbe. 

A prav to pomeni, da ne gre za dogodek z veliko začetnico, temveč za nekaj, na kar se postopoma privajamo. Vseeno mislim, da imate prav – boj proti podnebnim spremembam bi bil lahko tema s potencialom, da poveže ljudi iz zelo različnih kultur in okolij po vsem svetu. Saj deloma tudi že je. Čeprav so izkušnje drugačne. Če živiš v državi, kjer se bo v nekaj letih znatno zvišala morska gladina, je strah lahko dosti konkretnejši. Pri nas, v Evropi, se ob manj katastrofalnih podnebnih spremembah še zmeraj lahko mirimo, da gre pri znakih podnebnih sprememb morebiti samo za muhasto vreme.

Za začetek bi se morali oddaljiti od razprav, ki po navadi bremenijo iskanje rešitev. V vsaj nekaterih razpravah o podnebnih spremembah, če ne v večini, je prisotna najmanj implicitna ideja, da resda potrebujemo alternative – a takšne, ki bi nam omogočile živeti, kot smo doslej. To lahko razumem, saj so ljudje pogosto bolj prestrašeni ob tem, da bi morali spremeniti način življenja, kot ob samih podnebnih spremembah. Žal pa je že postalo jasno, da drugače ne bo šlo. Pri čemer obenem ljudem ne moremo preprosto obljubljati, da bomo, če nam uspe razogljičiti družbo in sprejeti druge zelene ukrepe – kar seveda moramo storiti –, živeli v miru in srečno do konca dni.

Tudi sicer smo se navadili na krize. Zdi se, kot da ves čas padamo iz krize v krizo. 

A če pogledamo nekoliko v zgodovino, bi starejše generacije pripovedovale podobno. Če prezremo obe vojni, so ljudje tudi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja doživljali resne krize, naj bo to naftna kriza ali kriza hladne vojne, ko nikoli nisi zares vedel, ali bo med vzhodnim in zahodnim blokom izbruhnila prava vojna. Moj oče je imel na primer že v tistih letih na knjižni polici poročilo Rimskega kluba, ki je opozarjalo na omejenost naravnih virov. Hočem reči, da pri ponavljanju kriz ne gre za čisto nov pojav, pač pa je že prej vladalo ozračje stalne grožnje, ki je visela nad ljudmi. Vendar je nekoč vsaj tej obljubi o naraščajoči blaginji, ki sem jo omenil prej, uspelo nekako uravnotežiti ali vsaj omiliti različne krizne izkušnje. Morda je to razlog, zakaj si navadno predstavljamo, da je bila preteklost boljša. S podobnimi mehanizmi v resnici delujejo konservativna gibanja, kadar se sklicujejo na domnevno »zlato obdobje« v zgodovini.

Zygmunt Bauman bi rekel, da gre za retrotopije. Torej utopije, ki namesto v prihodnosti, kot bi pričakovali, rešitve in zglede iščejo v idealizirani preteklosti. 

Prav za to gre. Verjetno najboljši dokaz za to je Trumpovo geslo Make America Great Again (Naredimo Ameriko spet veliko). A da je ta taktika lahko uspešna, potrebuješ to, o čemer sva govorila prej – nekaj, kar človeku daje občutek izgube in odtujenosti. Ta občutek se nato pretvori v nekakšno projekcijo v preteklost, ki jo s pridom izkoriščajo populisti. Če rečemo, da smo nekaj izgubili in moramo zdaj to dobiti nazaj, temu logično sledi vprašanje, zakaj smo to izgubili in kdo nam je to vzel. Kar pa je lahko nevarno.

Tako nastane preprosta pripoved, da moramo samo »vzeti nazaj« od tistih, ki so nam to »ukradli«, oziroma od tistih, ki jim to »nikoli ni zares pripadalo«. Seveda je težko neposredno poseči v takšno pripoved, ne da bi pri tem nehote ponovno zapadli v podobne vzorce.

Veliko lažje je razmišljati o nečem, kar je bilo nekoč v zgodovini menda že uresničeno, kot pa si zamišljati nove scenarije prihodnosti. Potrebovali bi predvsem upanje, v jedru tega pa je nekaj, česar si pravzaprav še ne znamo predstavljati in mora šele nastati. Pomislite samo, kakšen pogled je imela Hannah Arendt na politično delovanje. Kar se mi zdi pri njenem pisanju še zmeraj izjemno navdihujoče, je kritika politik, ki so usmerjene k nekemu točno določenemu cilju. Po njenem se prava politika začne tam, kjer vnaprej v resnici ne vemo, kakšen bo izid naših razprav in ukrepov. Hannah Arendt ni bila utopični mislec, vsaj ne v običajnem pomenu, a vendar pri njej najdemo tudi neko obliko utopije – težnjo, da moramo zmeraj ostati radikalno odprti. Všeč mi je bil tudi slogan gibanja altermondialisme (alternativni globalizem): »Drugačen svet je mogoč.« V njem je skrita moč. Preprosto pravi, da bi lahko bilo drugače.

Če rečemo, da smo nekaj izgubili in moramo zdaj to dobiti nazaj, temu logično sledi vprašanje, zakaj smo to izgubili in kdo nam je to vzel. To pa je lahko nevarno.

Danes je radikalna gesta že, če ob očitnih krivicah malce po bartlebyjevsko rečemo samo: Raje bi, da ne. Da vanje preprosto ne privolimo. 

V osnovi bi se strinjal. Vendar tega seveda ne smemo napačno razumeti kot vsakršno zavračanje političnega delovanja.

Seveda ne. Ni globalizacija sicer dočakala bridkega konca? Evropa se je znašla v primežu norcev, na eni strani Trumpa, ki ji odreka zaščito, na drugi Putina, ki bi se rad polastil Ukrajine. 

Če pogledamo z drugega zornega kota, je vseeno treba reči, da spremljamo globalno krizo oziroma konflikt. Povojni svetovni red, ki je dolgo deloval kot stabilen in varen, se spreminja na nepričakovan način, vendar to ne pomeni, da politične in gospodarske ureditve niso več medsebojno povezane. Ravno nasprotno. V gospodarstvu smo videli, kako hitro so se trgi po vsem svetu odzvali, ko je Trump napovedal uvedbo novih carin. Še vedno torej živimo v močno prepletenem, globalnem svetu.

Je pa Evropa vseeno precej bolj izolirana, kot je bila prej, zato se je prisiljena močneje povezovati. Oči so seveda zdaj uprte prav v Nemčijo in novo vlado. S katerimi preizkušnjami se bo morala najprej spoprijeti?

Zagotovo s številnimi tudi starimi težavami, čeprav novih odgovorov nanje ne vidim na obzorju. Trenutno se zdi, da želi predvsem zbrati več denarja za ponovno oboroževanje, kar je že začela prejšnja vlada, ki je za obnovo nemške vojske namenila šest milijard evrov. Pomembno vprašanje je, ali ima Evropa sploh kako drugo možnost. Hotel bi reči, da jo ima, a nisem prepričan o tem. Še največje razočaranje pri tem je, da le Trump in njegova administracija vsaj poskušata najti drugačno pot, vendar nanju ne bi preveč računal. Zato premisleku, kako poskrbeti, da se bo Evropa lahko kolektivno branila brez ameriške pomoči, zelo težko uidemo.

Bolj na splošno pa z nastopom Merzeve vlade ne pričakujem prevelikih sprememb. Morda so mogoče le kakšne spremembe v davčni politiki, kajti krščanski demokrati zmeraj poskušajo zniževati davke za svoje premožne zaveznike. Obenem v Nemčiji zadnje čase potekajo razprave, ki jih resda napihujejo predvsem krščanski demokrati in nekateri mediji, o spremembah socialnega sistema, češ da bi bilo treba uveljaviti nove omejitve za prejemnike socialne pomoči. Pri tem je morda smiselno poudariti, da gre za razmeroma majhne vsote denarja, ki je namenjen najranljivejšim v družbi, pri oboroževanju pa govorimo o obsežnem zadolževanju v vrednosti več sto milijard evrov.

To je za državo, ki tako rada varčuje, sila nenavadno. Nemčija ima sicer opraviti s precejšnjo gospodarsko krizo, predvsem krizo avtomobilske industrije. Če bi bil cinik, bi rekel, da je oboroževanje odlična priložnost za revitalizacijo nemške industrije. 

Nad tem v Nemčiji vseeno ni čutiti pretiranega navdušenja. Ljudje so seveda zaskrbljeni, ker vidijo, kako industrija počasi izginja oziroma se seli v tujino. A nimajo občutka, da bo denar, namenjen ponovnemu oboroževanju, neposredno koristil njim ali da bi bil to lahko učinkovit program za podporo nemški industriji. Od tega bo imela največje koristi kvečjemu izbrana peščica ljudi.

Ob koncu sem vas hotel vprašati še nekaj. Nemčija v palestinsko-izraelskem konfliktu zelo enostransko podpira Izrael – tako narekuje že nemški Staatsräson (državni interes). Danes si hitro utišan, če dvigneš glas v podporo Palestini. Je Nemčija danes manj svobodna, kot je bila pred 7. oktobrom 2023? 

To je zelo zahtevno vprašanje. Zakoni, ki so danes v rabi, se niso bistveno spremenili. Še vedno velja, da je v Nemčiji kaznivo zanikanje holokavsta in zanikanje pravice Izraela do obstoja. Te zapovedi se zdaj uporabljajo zelo strogo, vendar propalestinski protesti niso zadušeni. V Berlinu, kjer živim na območju z veliko gostoto prebivalcev arabskega rodu, še zmeraj potekajo številne demonstracije.

Ljudje nimajo občutka, da bo denar, namenjen ponovnemu oboroževanju, neposredno koristil njim. Od tega bo imela največje koristi kvečjemu izbrana peščica.

Zgražamo se sicer nad Trumpom, ki grozi z deportacijo propalestinsko usmerjenih študentov, ampak tudi nemška oblast prav zdaj poskuša deportirati štiri tuje študente, ker so protestirali proti izraelski vladi. 

Na naši univerzi imamo nekoliko drugačen položaj: študenti, ki so judovskega rodu ali izkazujejo solidarnost z Judi, poročajo, da se počutijo ogrožene. Vsaj na univerzitetni ravni pa recimo tudi na umetniški sceni je precej pogostejši občutek, da večina podpira Palestino. Zdi se mi predvsem presenetljivo, kako zelo čustveno nabita je ta tematika – ne le v Nemčiji, skorajda v vseh primerih opažam, da se ljudje močno identificirajo izključno z eno ali drugo stranjo.

Ali izraelska vlada izvaja genocid nad Palestinci? 

Glede na dejstvo, da je bila Gaza skorajda v celoti uničena, da ljudje tam še vedno nimajo dostopa do osnovnih potrebščin in da je izraelska vlada zdaj odkrito dejala, da želi trajno prevzeti nadzor nad Gazo in jo naseliti, je zagotovo mogoče govoriti o genocidu v pravnem pomenu besede. Vendar pa nam razprava o tem, ali gre za primeren izraz ali ne, ne sme dovoliti, da bi pozabili na dolgo in zapleteno zgodovino tega spora. Vanj je bilo zmeraj vpletenih več strani, ne samo dve, poleg tega ga dodatno zapleta kolonialna zgodovina, za katero soodgovornost nosijo evropske sile, verjetno pa ni treba posebej omenjati, kako je zgodovina Nemčije neločljivo prepletena z zgodovino Izraela. Gre torej za precej zapleteno vprašanje, o katerem je težko razpravljati brez tveganja, da boš napačno razumljen.