»Namakalnih sistemov ni, ker jih živinorejci ne potrebujejo«

Dr. Marina Pintar (1961) je mednarodno priznana strokovnjakinja za namakanje. Po študiju agronomije na ljubljanski Biotehniški fakulteti se je leta 1986 zaposlila na Vodnogospodarskem inštitutu, zdaj Inštitutu za vode RS, kamor je kot prva agronomka prišla ravno zaradi načrtovane, a nikoli uresničene gradnje velikih namakalnih sistemov. Leta 1999 je postala profesorica na Oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete, katere dekanja je danes. Ostaja nosilka več dodiplomskih in podiplomskih predmetov s področja celovitega urejanja kmetijskega prostora, vpeta pa je tudi v vrsto raziskovalnih projektov.

Letošnje poletje se je začelo z zgodovinsko rekordno sušnim in vročim junijem. Kakšne bodo posledice na poljščinah? 

Zgodila se nam je razmeroma zgodnja suša. Take suše zagotovo povzročijo slabšo kakovost in manjšo količino žita, saj spodbudijo njegovo prisiljeno zorenje. Zagotovo bo vpliv tudi na travno rušo oziroma na odkose trav, saj se – enako kot pri žitu – zgodi prisilno dozorevanje, naslednji odkosi bodo slabši. Ker smo beležili ne le sušni stres, ampak sočasno še vročinski stres, so prizadeti tudi trajni nasadi, torej sadovnjaki. Pri teh je do konca sezone vendar še nekaj časa, zato je težko napovedati letino. Pri profesionalni pridelavi zelenjave pa je tako: če v razmerah, kakršne so letos, nimaš namakalnega sistema, nimaš pridelka.

Pred časom ste sicer izjavili, da rastline lahko prej utopimo kot izsušimo.

Taka dolgotrajna suša s tako visokimi temperaturami, kot so bile junija letos, nesporno pomeni, da lahko rastline zaradi suše umrejo. Ne glede na to pa seveda preveč vode precej hitreje ubije rastline, lahko že v dveh, treh dneh. Preveč vode povzroči, da v zemlji ni zraka, brez zraka pa odmrejo korenine rastlin, to je organ, s katerim rastlina sprejema hrano iz tal. Suša se razvija počasi, vmes rastlino z zalivanjem lahko spravimo v boljšo kondicijo, pri odmrtju korenin pa ni možnosti za izboljšanje.

Opozorili ste že, da brez namakalnih sistemov ni pridelka, torej hrane. Ukvarjamo se s petimi odstotki BDP za orožje, namakalni sistemi pa formalno niso uvrščeni niti med kritično, za preživetje nujno infrastrukturo. 

Že dolgo časa poudarjam, da namakanje ni pomembno samo v sušnih razmerah, kakršne so bile letos in so zdaj vedno pogostejše. Pri profesionalni pridelavi zelenjave je namakanje že desetletja del osnovne tehnologije. Konec koncev tudi vsak vrtičkar vsaj nekajkrat na leto zalije vrt. Brez dodajanja vode vsaj zelenjadarstvo ne zmore več. Morali bi torej imeti več namakalnih sistemov – ne zdaj, ampak že pred desetletjem, da bi pridelali več. Govorimo o temelju, o hrani, ne o orožju.

Morali bi torej imeti več namakalnih sistemov – ne zdaj, ampak že pred desetletjem, da bi pridelali več. Govorimo o temelju, o hrani, ne o orožju.

Statistični urad je nedavno objavil, da je bila lani samooskrba z zelenjavo 37-odstotna, le malo višja kot leta 2023, ko je bila s 33 odstotki najnižja v zadnjih 25 letih. Pri sadju smo bili leta 2000 66-odstotno samooskrbni, lani le 27-odstotno. Pri mesu pa ostajamo pri 80 odstotkih. 

Manj kot 40-odstotna samooskrba bi morala biti alarm in je posledica dejstva, da nimamo infrastrukture, ki bi zagotavljala stabilnost, stanovitnost. Eden od razlogov, da nimamo več namakalnih sistemov, je zagotovo ta, da se v Sloveniji vsaj do pred desetletjem nismo srečevali z vsakoletno sušo. Smo država s tradicionalno razmeroma veliko padavinami in letom suše so običajno sledila večletja, ko ni bilo treba zelo intenzivno namakati. Treba se je zavedati še ene pomembne okoliščine: ko pri nas govorimo o velikih in pomembnih sušah, govorimo o sušah koruze in travinj, torej ko je prizadeta živinoreja, ko gre za pomanjkanje krme za živali.

Kritično je torej takrat, ko je kritično za živinorejce, ki narekujejo kmetijsko politiko?

(Smeh.) Zelo zanimivo se je ozreti v preteklost. Namakalne sisteme so v Sloveniji imeli že v 17. stoletju, prvič so bili omenjeni v času Valvasorja, namakali pa so – in to je zanimivo – travnike, ker je bila krma tako pomembna za živino. Tudi kasneje, v 19. stoletju, v času Bleiweisovih novic, so bili objavljeni oglasi za izvedbo namakalnih sistemov – spet za namakanje travnikov. Danes pa naši živinorejci teh sistemov pogosto ne vidijo kot prioriteto, menijo, da jih ne potrebujejo.

Po podatkih Statističnega urada smo imeli lani dobrih 6400 hektarjev zemljišč, pripravljenih za namakanje, dejansko pa smo namakali 4085 hektarjev, to je 12 površin Bohinjskega jezera. Ti obsegi že leta stagnirajo, celo padajo občasno. 

Ti podatki, po vedano drugače, povedo, da imamo pripravljenih za namakanje približno 1,5 odstotka vseh kmetijskih zemljišč in da dejansko namakamo približno en odstotek vseh kmetijskih zemljišč. To je seveda izjemno, izjemno malo in tukaj smo na repu Evrope, enako, kot smo na repu Evrope po obsegu kmetijskih zemljišč, zlasti njiv na prebivalca.

Med zadnjimi smo tako po deležu kmetijskih zemljišč, ki jih namakamo, in po absolutnih površinah, saj nekatere manjše države namakajo večje površine. In v te primerjave niso zajete le sredozemske države, kot so Italija, Španija, Grčija, Malta in Ciper, v katerih brez namakanja ne bi bilo ničesar – če karikiram, ampak smo slabši tudi od naše severne sosede, Avstrije, ki namaka odstotkovno več površin kot mi, in od Nizozemske.

Avstrija je imela že leta 2016, ko je Eurostat objavil primerjalne podatke, za namakanje pripravljenih 3,7 odstotka kmetijskih zemljišč, Slovenija pa 1,1 odstotka, pri rekorderkah – Nizozemski, Grčiji, Italiji, Malti in Cipru – pa je bilo takih zemljišč že takrat od 29 do več kot 34 odstotkov. Na našem kmetijskem ministrstvu trdijo: ni interesa za namakanje. 

Prav glede tega z ministrstvom že leta in leta ne soglašamo. Že pred približno 15 leti smo naredili izčrpno analizo, iz katere tudi izhaja zdaj povsod navajan podatek, da je pri nas za namakanje primernih 220.000 hektarjev kmetijskih površin. Ta raziskava je bila odziv na revizijo, s katero je računsko sodišče leta 2007 ugotovilo, da država pri preprečevanju suše ne ravna učinkovito. Ugotovili so, da je suša v letih 2000–2006 povzročila za skoraj 250 milijonov evrov škode, da je bilo več kot 30 odstotkov teh škod izplačanih (85 milijonov evrov), a da je država v istem času za preventivne ukrepe za preprečevanje in ublažitev suše v kmetijstvu, torej tudi za namakalne sisteme, namenila le dobre tri milijone evrov ali le štiri odstotke izplačil.

Pri profesionalni pridelavi zelenjave je v razmerah, kakršne so letos, tako: če nimaš namakalnega sistema, nimaš pridelka.

Ukrepi države so bili reaktivni – izplačali so odškodnine –, namesto preventivni. 

Tako je. Po tem poročilu je ministrstvo moralo ukrepati in na Biotehniški fakulteti smo naredili izčrpno analizo stanja in potencialov.

Dobili smo nov podatek, da imamo 220.000 hektarjev potencialnih površin za namakanje. Še do pred nekaj desetletji je veljalo, da so samo nekatera zemljišča primerna za namakanje, zelo glinasta in prodnata tla so veljala za neprimerna. A zdaj sistemi za kapljično namakanje omogočajo učinkovito namakanje tudi teh omenjenih tal. Kapljično namakanje zagotavlja najmanjše izgube vode in najmanjše porabe energije. Ko rečemo, da je potencial za namakanje 220.000 hektarjev kmetijskih zemljišč, ne rečemo, da imamo toliko vode – ampak da nimamo več tal, ki bi bila neprimerna za namakanje. Recimo kmetu na Jančah pri Ljubljani na 780 metrih nadmorske višine ne moremo reči, da ne sme namakati – če ima vir vode, si naredi malo akumulacijo, lahko namaka, torej so njegove površine potencialno primerne za namakanje.

Dejstvo sicer je, da ne bomo nikoli namakali vseh omenjenih kmetijskih zemljišč. Moramo pa namakalne površine povečati. Če upoštevamo, da zelenjadnice v Sloveniji gojimo na okrog 6000 hektarjih površin – zadnji dve leti na manj kot 5000 hektarjih, in da namakamo nekaj več kot 4000 hektarjev površin, se zdi cilj morda bolj mogoč. Povečati moramo tudi površine, kjer sadimo zelenjadnice. In ne smemo pozabiti še drugih kultur, na primer sadnega drevja, jagodičja in tudi poljščin.

Vrniva se k trditvam ministrstva: ni ključen problem zakonodaja, pač pa za namakanje ni interesa. Na zadnjem, lani objavljenem razpisu za 100-odstotno financiranje gradnje namakalnih sistemov ministrstvu ni uspelo razdeliti razpisanih pet milijonov evrov: prijavili so se le štiri prosilci, ki jim je dalo zaprošenih 4,2 milijona evrov – v občinah Ormož, Lukovica, Murska Sobota in Sveti Andraž bo nastalo 270 hektarjev novih namakalnih površin. 

Zelo podrobno smo analizirali postopke za pridobivanje dovoljenj in ugotovili, da trajajo leta. A kje je največji zatič? Razmeroma hitro gre v fazi, ko kmetje pridejo na ministrstvo po odločbo o namakanju, ko imajo zbrana soglasja lastnikov dveh tretjin površin za namakanje. Tu so torej neka izboljšanja, ministrstvo je naredilo korak proti uporabnikom. Ampak pred tem je faza, ki je pomembna predvsem pri javnih namakalnih sistemih, torej teh, ki jih uporabljata vsaj dva, praviloma pa več kmetov, in so največkrat v lasti občine. Začne se na terenu z idejo in poteka z nagovarjanjem lastnikov sosednjih zemljišč, prepričevanjem. In to je ta faza, kjer je izvoren problem in kjer nastane izgovor, da »ni interesa«. Če bi imela država v resnici interes graditi namakalne sisteme, bi ljudem pomagala v tem začetnem obdobju. Ustanoviti bi morali neko tehnično pisarno za namakanje, centralizirano skupino ljudi, ki bi aktivno spodbujala projekte po vsej državi ...

… in jih nato vodila do realizacij.

Seveda. Preden sem prišla na fakulteto, sem bila operativka na terenu, ukvarjala sem se ravno z načrtovanjem namakalnih sistemov. Ogromno smo se pogovarjali s kmeti in lahko rečem, da tam, kjer se začnejo pogovarjati, zelo pomaga, če je župan ali županja naklonjen ideji, ker župan potem za to pooblasti koga na občini. Praviloma so na vseh območjih, kjer namakalni sistemi dobro delujejo, župani namakanju naklonjeni. V občini Krško je to gospa Marta Krošelj, v občini Ormož gospod Miran Klinc, ki je moj kolega, v občini Ajdovščina gospod Janez Furlan. Vsi ti se zelo osebno angažirajo za namakalne projekte. Če pa pustiš ljudi same, da iščejo soglasja, poskušajo prepričati ljudi, pa jim poide energija. Primer tega je sistem na Sorškem polju, kjer se je močno zatikalo. Trdim torej, da praviloma nikakor ne gre za neinteres, kot enostavno razlaga ministrstvo, ampak za nemoč tistih, ki si prizadevajo, vendar nimajo resne sistemske podpore v tej prvi fazi.

Površine so pri nas zelo razpršene. Kot rečeno: živinorejci z izjemo takih let, kot je letošnje, ne čutijo potrebe po namakanju. Prav tako pogosto lastniki sami ne obdelujejo zemljišč in jim je vseeno za namakalni sistem, ne dajo soglasja.

Zato že leta ponavljam na vseh srečanjih na ministrstvu – to sem povedala tudi predsednici jeseni 2023 na forumu za kmetijstvo –, da bi potrebovali tehničnosvetovalno pisarno, ki bi vključevala inženirje in ljudi, ki obvladajo komunikacije, te mehke veščine prepričevanja, dogovarjanja, glajenja konfliktov. Inženirji tega ne znamo. Zdaj imamo načeloma v vsakem zavodu kmetijske svetovalne službe koga, ki je pristojen za namakanje, ki pa lahko je ali pa tudi ni podpornik namakanja – tu je treba biti odkrit. Pri teh projektih se ljudem zastavlja res ogromno vprašanj že v fazi, preden dajo soglasje, hkrati potrebujejo tehnično svetovanje, kakšne naprave in sisteme nabaviti. Prodajalci opreme sledijo poslovnim interesom.

Nedavno so se uporabniki namakalnih sistemov zgražali zaradi podražitve omrežnin, a se je izkazalo, da imajo vsi pregledani sistemi izrazito predimenzionirane in slabo izkoriščene priključne moči na javno omrežje, te moči pa so osnova za omrežnine. Podobno stihijsko so sami sebi pri nas prepuščeni projekti obnovljivih virov energije. 

Pristojni na ravni države trdijo, kako so neki projekti prednostni, a potem, kot da ne želijo videti, da je za njihovo realizacijo potreben sistemski in ne stihijski pristop.

Nastajajo škoda in zaostanki, ki se ne dajo popraviti. Enako hudo je, da se brez vseh posledic ne realizirajo sprejete državne strategije. Na podlagi naše prej omenjene raziskave je vlada leta 2017 celo sprejela načrt razvoja namakanja in rabe vode za namakanje v kmetijstvu do leta 2023, v njem so bila navedena območja, kjer bi se glede na vodne vire in ocenjen interes kmetov dalo hitro graditi, a tega kot država nismo izvedli.

Ob tem se vendar odpira vprašanje prakse, ki se vsa ta leta nemoteno nadaljuje: kmetje, tudi živinorejci, zaradi suš dobivajo povračila škod, ne vlaga pa se v preventivo. Po suši leta 2022 je bilo skoraj 25 milijonov evrov izplačil škod, za namakalne sisteme pa bo v okviru skupne kmetijske politike v obdobju 2023–2027 razpisanih 20,6 milijona evrov. Bi morali pogojevati poplačila škod z gradnjo sistemov v nekem doglednem obdobju? 

Če bi zdaj uveljavljali zgolj to kaznovalno idejo, to zagotovo ne bi bilo pošteno do kmetov. Če pa bi vzpostavili prej omenjeno strokovno službo, ki bi sistemsko delovala pri gradnji javnih namakalnih sistemov na že zdavnaj detektiranih optimalnih lokacijah, bi lahko začeli pogojevati. Zdaj država za to nacionalno, ne zasebno prioriteto ne naredi nič, javno vsi ministri že leta in leta trdijo, da so namakalni sistemi ključni, a premikov ni. Minister, ki je prišel iz živinoreje, mi je že pred okrog 25 leti rekel: »Marina, namakanja v Sloveniji ne bo.« To je ena redkih uresničenih obljub.

Španija je dobila glavnino namakalnih sistemov v Francovem času, italija pa pod Mussolinijem.

Kje pa pri nas nastaja največja škoda, ker ni namakalnih sistemov? Vipavska dolina nikoli ni postala slovenski zelenjavni vrt, kot je bilo načrtovano v 80. letih. 

Zagotovo je to Primorska, ker ob svoji legi nima resnega namakalnega sistema. Vipavska dolina je z nedavno reaktivacijo zadrževalnika Vogršček razmeroma dobro pokrita oziroma tam je zdaj še sreča v nesreči, če malo karikiram. Vogršček je bil grajen za namakanje spodnje Vipavske doline, nato pa so v letih, ko ni deloval, tam pozidali veliko kmetijskih zemljišč, del pa jih je prešel v sistem Natura 2000. Zdaj, ko Vogršček spet deluje, se lahko del zmogljivosti uporabi tudi za namakanje zgornje Vipavske doline. Za zgornjo Vipavsko dolino so se iskale rešitve, a so bile povsod težave. Zato je uporaba Vogrščka dobra rešitev, če ne bi presežkov vode prodajali Italijanom.

Zadrževalnik Vogršček v bližini Šempasa, ki meri v dolžino približno štiri kilometre in ima volumen 8,5 milijona kubikov, je bil zgrajen med letoma 1986 in 1998. Direkcija za vode razkriva, da so že leta 2007 zaznali puščanja, pogodba za sanacijo je bila podpisana šele januarja 2020, dela pa so se končala v letu 2023. 

Gradnja Vogrščka je časovno sovpadala z začetki moje službe. Takrat je bil še socializem, politična ideja je bila, da bi Vipavska dolina postala »žitnica Slovenije«, »slovenski zelenjavni vrt«. Veliko je bilo nasadov sadja, zaradi Fructala. Projekt so okoliški kmetje dojemali malo kot prisilo, zato je bil nekaj časa tudi slabo uporabljen. V slogu socializma je bila to neka pospeševalna akcija, ni pa bilo poskusov, da bi pridobili okoliške ljudi. Naj zgolj omenim, da je Španija dobila glavnino namakalnih sistemov v Francovem času, Italija pa pod Mussolinijem.

Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj je za RTV Slovenija pred dnevi rekla, da bi v Sloveniji potrebovali vsaj pet zajetij, kot je Vogršček. 

To je pravzaprav dobra ocena. Vogršček bi zagotovo potrebovala Primorska, kjer imajo po dolgoletni sagi z rešitvami vodooskrbe, ki so bile enim všeč, drugim ne, zdaj dobro idejo: da bi presežke vode iz Rižane črpali v opuščeni kamnolom Griža – govorimo torej o degradiranem območju. Konfiguracija je tako ugodna, da bi lahko zbrali par milijonov kubikov vode, kar bi zadostovalo za namakanje Primorske, za 3000 hektarjev. Na površino bi dali še fotovoltaiko, torej še dodatno izrabo. Vprašanje pa je, kaj bo s tem, veliko projektov s področja vodooskrbe pride do neke faze, potem pa zastane.

Teh epizod sem doživela v karieri več. Začela sem na Vodnogospodarskem inštitutu, kjer so bili moji kolegi samo gradbeniki in hidrologi, torej tisti, ki so računali, ali je vode zadosti ali ne. Bila sem edina iz agronomske stroke in vzeli so me v službo ravno zato, ker, kot so rekli, bodo v Sloveniji močno razvijali namakalne sisteme. Vstopila sem z velikim optimizmom, to je bilo leta 1986, a v praksi se ni premikalo. V novi državi je leta 1993 nastal velik načrt namakanja, cilj je bil namakati 60.000 hektarjev, vsako leto naj bi dodajali 10.000 hektarjev. Ker smo danes pri 6500 hektarjih zemljišč, opremljenih z namakalno opremo, je jasno, da ni šlo. Takrat so nastali le majhni namakalni pilotni projekti po regijah, skupno se je zgradilo okrog 200 hektarjev namakalnih sistemov, na primer iz potoka Kozlink v Goriških brdih, v Arnovem selu v občini Brežice, na Goričkem. To je vse, kar je bilo uresničenega od tega obsežnega načrta. Pred slabim desetletjem je nastal nov načrt, ki ga je ministrstvo naredilo na podlagi naših analiz, a je spet ostalo le pri njem.

Eden od znakov neinteresa države za razvoj namakanja je tudi usoda sistema, ki bi pomagal pri namakanju. 

Sistem SPON – to je kratica za sistem podpore odločanja o namakanju – smo razvili v letih 2018–2021 in je na žalost ostal na ravni pilotnega projekta. Deluje tako, da sonda v tleh javi, koliko vode je potrebno in kdaj, kmet pa dobi na mobitel obvestilo, kdaj in koliko naj namaka. Pri namakanju sta namreč bistvena podatek o vsebnosti vode v tleh in to, da v tla dovajamo samo toliko vode, kolikor je potrebuje kultura in lahko zadržijo tla. To pripelje do najbolj racionalne porabe vode. V primerjalnih merjenjih so bili potrjeni prihranki vsaj četrtine vode, zlasti pa sistem zagotavlja najbolj optimalne pogoje za rastline. S preveč namakanja se lahko dela dodatna škoda, ko na primer povzročimo izpiranje gnojil ali fitofarmacevtskih pripravkov z območja korenin rastlin naprej, v podtalnico.

Sistemov, kot je SPON, je po Evropi in v svetu veliko, želeli smo si, da bi postal državni sistem, vendar na ministrstvu za kmetijstvo oziroma na Agenciji za okolje RS žal nismo bili uspešni. Sistem smo dali v uporabo več večjim kmetijam na Dolenjskem, v Posavju, Savinjski dolini, Štajerski in Prekmurju, ki se ukvarjajo z različnimi pridelavami, od vrtnarstva, sadjarstva, hmeljarstva, poljedelstva do pridelave grozdja. Interes je bil zelo velik.

Problem je bil zagotovo denar. Bi tukaj potrebovali več deset milijonov? 

Kje pa, bistveno manj! Zlasti bi potrebovali človeka, dva, mikro ekipo, ki bi skrbela za sistem. Naredili bi nekaj teh sistemov, ki bi bili lahko prenosljivi. Posamezen kmet bi ga na svojih zemljiščih uporabljal toliko časa, da bi se naučil pravilno namakati. Ko smo začeli ta projekt v Vipavski dolini, so ljudje namakali tudi po 12 ur, kar je čisto nepotrebno. Takih napačnih praks je veliko. Torej, ko bi se kdo navadil, bi sistem prestavili k drugemu kmetu. Tehnologije se stalno izboljšujejo. Sistem SPON sedaj uporablja le raziskovalna skupina na fakulteti in ga želimo razvijati naprej. Namesto talnih sond za meritve vode v tleh zdaj uvajamo meritve vode v tleh s površinskimi sondami, ki zaznavajo nevtrone v kozmičnih žarkih in ki s površine »skenirajo« območja. Tudi ta sistem bi bil lahko del te osrednje službe za namakanje.

Ključni za razvoj so sicer javni namakalni sistemi. 

Drži. Kot država bi morali biti zainteresirani za čim več javnih namakalnih sistemov, saj je z njimi optimizirana raba vode kot dragocenega naravnega vira. Posameznik, ki sam pridobi vodno dovoljenje za namakanje, za zasebni namakalni sistem, dobi vodno dovoljenje za 20 let, in sicer za 365 dni, 24 ur za rabo na primer deset litrov vode na sekundo. To je za tak razmeroma majhen namakalni sistem zelo normalna količina, po navadi je ta količina pogojena celo z zmogljivostjo črpalke, saj manjše skoraj ni mogoče dobiti. To pomeni, da ima ta posameznik zase rezerviranih deset litrov na sekundo v tem potočku 20 let, čeprav namaka le svoja dva hektarja. Veliko bolj smiselno bi bilo, da bi se vodna dovoljenja glasila na termine, ko lahko kdo namaka, ne pa le na ime in količino, ki je potem rezervirana zanj. Pri javnih namakalnih sistemih je dovoljeno črpanje 40 litrov na sekundo, narejen je načrt turnusov, izračuna se, koliko časa se namaka najbolj potratna kultura in potem naprej, tako lahko s temi 40 litri na sekundo namakaš na primer 60 hektarjev. Raba vode je tako bistveno bolj optimizirana.

Statistika kaže, da gre največ vode za namakanje iz akumulacij. Lani je od porabljenih 3,2 milijona kubikov vode dve tretjini prišlo iz akumulacij, preostala tretjina pa iz tekočih voda in podtalnic. 

To, da gre daleč največ vode za namakanje iz zajetij – in tukaj je v ospredju zlasti Vogršček –, je zame dokaz neke zrelosti. Tako je prav. Podzemna voda je v prvi vrsti namenjena za pitno vodo in vodno dovoljenje za namakanje je za podtalnice daleč najtežje dobiti, kar je povsem razumljivo. Reke so pomembnejši vir, recimo iz Krke, ki je dovolj vodnata, zajema velik namakalni sistem Kalce Naklo v občini Krško, dovoljeno je črpanje 242 litrov vode na sekundo.

Minister, ki je prišel iz živinoreje, mi je že pred okrog 25 leti rekel: »Marina, namakanja v Sloveniji ne bo.« To je ena redkih uresničenih obljub.

V ta sistem, ki je v lasti občine in ki namaka 265 hektarjev – od nasadov jagod do zelenjave, koruze do trsnih cepljenk za vinograde –, je vključenih kar 166 lastnikov zemljišč. 

Ker je občina za in je zelo aktivna.

V svetu se intenzivno razvijajo prakse namakanja kmetijskih zemljišč s prečiščeno odpadno vodo, zlasti tam, kjer ni vodnih virov.

V zvezi s tem je veliko raziskav in izzivov. Glede na razmere pred 30 ali 40 leti se je problematika namakanja z odpadno vodo precej zaostrila. Pred leti so za eno glavnih težav pri namakanju z odpadno vodo veljale težke kovine. Sklep je bil, da vse industrijske odplake nikakor niso primerne in jih je treba izločiti iz enačbe namakalnih potencialov. Komunalne čistilne naprave, nasprotno, dovolj učinkovito izboljšajo kakovost vode oziroma, če se malo pošalim, odstranijo celo preveč fosforja in dušika, ki bi lahko ostala in zmanjšala potrebo po gnojilih. Pri teh vodah je kot problem ostala le mikrobiološka oporečnost.

Tukaj mislite na prisotnost bakterij, parazitov …

Ja. Je pa ta mikrobiološka oporečnost tudi naravno stanje. Recimo mikrobiološka slika Krke je bila v letih, ko še ni bilo čistih naprav, vsake toliko časa zelo slaba in po standardih ta ni bila primerna za namakanje. Tehnologija je razvila rešitve, mogoča je sterilizacija vode, ki čiščenje sicer podraži, a omogoča nadaljnjo rabo vode. Hkrati je na primer v zelenjadarstvu po tleh položena folija, in ker se uporablja kapljično namakanje, je izpostavljenost pridelkov okužbam manjša. Nič tudi sicer ne raste v povsem sterilnem okolju. No, to so bili izzivi pred leti. Zadnja desetletja pa imamo novo stanje, tako imenovana novodobna onesnaževala precej zapletajo možnosti uporabe odpadnih voda, ker še ne vemo čisto točno, kako delujejo, zlasti skupaj. Gre za različne ostanke hormonov, zdravil ipd.

Kaj pa mikroplastika, ki so jo zaznali v rastlinah?

Mikroplastika ostaja zlasti v blatu čistilnih naprav, v vodi bistveno manj. Se pa iz plastike izlužujejo snovi, na primer tako imenovani bisfenoli, ki so rakotvorni. Zdaj povsod, tudi pri nas, poteka zelo veliko raziskav, delamo jih s kolegi z Instituta Jožef Stefan in z zdravstveno ter gradbeno fakulteto. Ugotavljamo, kako ta odpadna voda vpliva na eni strani na mikroorganizme v tleh, ali gre kaj teh novodobnih onesnaževal v rastline in kam se prerazporejajo – ali pridejo v liste ali v plodove. Dokončnih odgovorov še ni. Sočasno se testira tudi, kaj je mogoče doseči z menedžiranjem tal, saj lahko mikroorganizmi veliko snovi razgradijo naprej v snovi, ki niso problematične za človeka. Je pa tako: kar škodi človeku, ne nujno škodi zemlji in/ali rastlinam.