Clipse: Let God Sort Em Out

+ + + +

V debelih šestnajstih letih se ni veliko spremenilo. Po res dolgem premoru, za katerega se je do nedavnega zdelo, da ni samo to, ampak kar dokončna prekinitev sodelovanja, se vrača bratska naveza Clipse. Pusha T in Malice se pričakovano ponovno pajdašita s Pharellom, ki je nekakšen boter projekta (zamisel s preloma tisočletja, da sorojenca ne delujeta samostojno, ampak skupaj, je bila prav njegova, pa tudi kot skrbnik njune muzike, njunih podlag ju je spremljal na prav vseh predhodnih ploščah). Sedaj je v celoti sproduciral novi album Let God Sort Em Out. Besedila se še zmeraj bahaško vrtijo okoli (dobičkonosnosti) razpečevanja prepovedanih substanc, glasba je kot v preteklosti hkrati podzemna in klubska, začinjena s kančkom pop apila – muzika, ki bi pristajala na radijske valove, a je za to preprosto preveč eksplicitna.

Vseeno le ni vse enako. Prvi komad na plati je intimno osebnoizpoveden, kot pri dvojcu Clipse nismo vajeni, je posvetilo pokojnim staršem. Kasneje se po vsej plošči v temah (delno pa tudi v podlagah) razpenja neka nova globina zrele temačnosti. Preprodajanje belega prahu ni več praznik, ampak prekletstvo. Izkušenj in (samo)refleksije je več. Klubskih bangerjev je manj. Kompaktne podlage in počasno nametavanje ostrih pančlajnov sodelujejo brezhibno uigrano. Nekateri gostje se odrežejo odlično, posebej izstopata Kendrick Lamar in Tyler, the Creator. Drugi manj, recimo Nas učinkuje nekako šablonsko in zadržano.

V povezavi z gostovanji brez kančka drame le ni šlo. V času, ko se je prah po pompoznem sporu med Kendrickom Lamarjem in Drakom le nekoliko polegel, založba Universal (ki sicer zagotavlja streho obema) ni hotela izdati novega albuma skupine Clipse, dokler brata z njega ne odvržeta Kendrickovega pristavka v verzih. Tega seveda nista naredila, raje sta preprosto prekinila pogodbo z velikanko in se spečala z Jay-Z-jevim imperijem Roc Nation. Pravilna poteza.

Ko govorimo o stvareh, ki pri tej sicer samozavestni in kompaktni zmagoviti vrnitvi ne delujejo najbolje, pa se vrnemo h Pharellu. Prvič, njegovi odpeti refreni pri dveh ali treh posnetkih slogovno sploh ne sodijo zraven, sicer gosto gangstersko brozgo razvodenijo in vsilijo predvidljivo pop strukturo. Drugič, ob glavnini resno prepričljivih podlag nekatere proti koncu zvenijo generično, celotni album pa zaradi tega rahlo kompilacijsko. Pharell kuha preračunljivo, a združitev podzemlja in popa, ustvarjanje muzike za vse kroge raperskega poslušalstva, kar mu je v preteklosti že uspelo, mu tokrat spodleti. S kančkom več drznosti in poguma bi bila plošča Let God Sort Em Out nesporna kandidatka za (rap) ploščo leta, tako pa bo verjetno počasi spolzela na obronke kolektivnega spomina. Zmanjka res malo.