»Žensko telo ostaja politično bojno polje« 

Režiserka, scenaristka in glasbenica Kukla – gre za umetniško ime Katarine Bogdanović (prej Rešek) – je tik pred svetovno premiero svojega težko pričakovanega celovečernega prvenca Fantasy, ki ga bodo predvajali v tekmovalnem programu filmskih ustvarjalcev sodobnosti (Concorso Cineasti del Presente) na enem najuglednejših evropskih festivalov, 78. filmskem festivalu v Locarnu, ki se začne 6. avgusta. Ujeli sva se prek videoklica med njenim kratkim oddihom v Istri – in na vsa moja opravičila, da jo motim med dopustom, je z nasmeškom odmahnila z roko, češ da se sploh ne spomni, kdaj je nazadnje uživala v resnično pravem dopustu, takšnem brez vsaj kakšnega sestanka in podobnih nujnih opravkov. Sploh pa ne pred tako pomembno premiero.

Filmska ustvarjalka, ki se je zadnja leta uveljavila tudi kot ena najbolj zaželenih režiserk glasbenih spotov v regiji (videospoti z njenim prepoznavnim podpisom za glasbenike, kot sta Senidah in Dino Merlin, imajo na YouTubu na desetine milijonov ogledov), je teme in like iz filma Fantasy raziskovala že v kratkem filmu Sestre. Ta je bil leta 2021 na enem največjih in najpomembnejših festivalov kratkega filma na svetu v Clermont-Ferrandu izjemno uspešen, osvojil je glavno nagrado, grand prix v mednarodni sekciji.

Zdaj je pred nami celovečerec. Tudi Fantasy pripoveduje o Mihrije (Sarah Al Saleh), Sini (Mina Milovanović) in Jasni (Mia Skrbinac), najboljših prijateljicah, malo starejših od 20 let, ki so zaradi sproščenega, svobodnega, skoraj fantovskega življenjskega sloga pogosto v nesoglasjih s fanti iz soseske. Zaradi srečanja z mlado transspolno žensko Fantasy (Alina Juhart) pa se začne njihovo življenje kmalu spreminjati.

Film Fantasy – pri katerem sta bila poleg režiserke in scenaristke Kukle v ožji ekipi še direktor fotografije Lazar Bogdanović in montažer Lukas Miheljak ter ki je nastal pod okriljem produkcijske hiše December – je zgodba o iskanju identitete, pogumu, razbijanju družbenih norm, uporu, svobodi in ljubezni.

Vaš celovečerni igrani prvenec Fantasy se loteva tem, ki bi jih nekateri politični glasovi hitro označili za »nevarne«, »ideološke«, »woke«, če hočete. Kako gledate na to potrebo, da se pripovedi, ki izhajajo iz drugačnih, marginaliziranih perspektiv, tako hitro popredalčkajo kot politične grožnje ali ideološke provokacije? 

Zame je ta obsesija z »woke diskurzom« že kar preživeta. Osebno ne ustvarjam iz neke ideološke pozicije, vodijo me občutek, čustva, intuicija. Umetnost zame ni preračunana teorija, ampak skušam delovati iz izkušnje – tudi iz izkušnje tistih, ki navadno nimajo možnosti, da bi jih kdo slišal. Če želiš povedati zgodbo, ki jo res čutiš, potem mora biti zate nepomembno, kako jo kdo označi.

Seveda pa hkrati verjamem, da je identiteta pomembna tema, a ne kot nekaj fiksnega, rigidnega. Identiteta je zame fluidna, živa, nekaj, kar se neprestano spreminja. Lahko ti ponudi oporo, referenco, izhodišče, a te lahko tudi omeji, če jo razumeš kot nekaj absolutnega. Zato imam do sebe vedno neko distanco, tudi zdravo mero samoironije. Ne jemljem se preveč resno, obenem pa se trudim biti ogledalo – svetu in sebi.

Zgodbo filma Fantasy ste kot nekakšno študijo razvijali že s kratkim filmom Sestre, ki je na znamenitem Mednarodnem festivalu kratkega filma v Clermont-Ferrandu osvojil glavno nagrado. 

Ideja filma je stara več kot deset let. Če bi imela takrat bolj podporno okolje za mlade filmske ustvarjalce in več znanja o dolgi formi, bi film verjetno nastal že zdavnaj. Takrat sem najprej naredila Sestre kot kratko študijo, raziskavo. V letih zatem sem se večkrat spraševala, ali je tema še tako relevantna. A dovolj je, da pogledaš okoli sebe – in hitro ti postane jasno, da žal ostaja izjemno aktualna. Kot družba namreč še vedno nismo na točki, kjer bi bile teme, kot so identiteta, različna telesa in drugačnost, zares sprejete. Namesto tega smo priča nenehnemu pingpongu. V enem trenutku te družba ali sistem navidezno »sprejme« – ker to tisti hip ustreza kapitalističnemu ustroju in tržni logiki. Toda takoj ko postaneš preveč »neugoden«, ko ne prinašaš več dobička – te sistem brez zadržkov izpljune in znova potisne na rob.

Kot družba še vedno nismo na točki, kjer bi bile teme, kot so identiteta, različna telesa in drugačnost, zares sprejete.

V teh desetih letih, odkar ste dobili zamisel za film, se je marsikaj spremenilo, zaostrilo. Pojavil se je tako imenovani fenomen »trad wives«, v številnih državah po svetu se znova napada pravica do splava pa pravice trans oseb ... Tema filma Fantasy je danes morda še bolj relevantna kot nekoč. 

Absolutno. To sem zares začela razmišljati še posebej po tem, ko sem rodila – to je bilo leta 2022. Ravno takrat se je na slovenskem Instagramu začel širiti neki tak umeten, skorajda iz nič ustvarjen val protitrans retorike. Predvsem so ga širile nekatere vplivne mamice, ki so kar naenkrat začele verjeti, da nekdo množično kastrira in sterilizira otroke – kar je seveda popolna laž.

Hkrati sem spremljala, kaj se dogaja v ZDA – začeli so dobesedno brisati spolno identiteto trans oseb in jim namesto tega dodeljevati tisto, ki jim je bila določena pri rojstvu. To je bil šok. Ampak potem pride še vse ostalo – dostop do splava, do osnovne zdravstvene oskrbe ... Mogoče zveni že dolgočasno, ker se ves čas ponavlja, ampak vseeno – to je realnost. Gre za sistemski napad na telo, temeljne pravice in življenje žensk, trans oseb, otrok. In vse to v imenu nekih »tradicionalnih vrednot«, ki so v resnici zgolj krinka za nadzor in ohranjanje moči. Dejanska nevarnost za človeštvo niso trans osebe in ženske pravice, temveč to, kar se trenutno dogaja v Gazi, Sudanu, Kongu, pa tudi v marsikateri državi v Evropi.

Vedno znova se zdi, da se vračamo k vprašanju kapitalizma in tega, kaj mu služi. 

Ja, in ravno o tem govori tudi Fantasy. Eden od prizorov, žal je sicer izpadel iz končne verzije filma – tudi zaradi produkcijskih omejitev –, je bil dialog med liki o tej dvoličnosti »tradicije«. Eden izmed njih ironično reče: »Za otroke gre!« Ampak v resnici ne gre za otroke. Ne gre za ženske. Gre za moč, za nadzor. Za to, kdo ima oblast nad telesom drugih. Za simbolično in dobesedno merjenje moči – z orožjem, z zakonodajo, z oblastjo. Tako da ja, poudarjanje tradicionalnih vrednot in potem nezmožnost, da bi jih dejansko izpeljali v praksi, je zame največji paradoks. Tisti, ki najglasneje zagovarjajo »življenje«, pogosto najmanj naredijo za to, da bi se to življenje dalo dejansko živeti – kot mama to lahko povem iz prve roke. Ta svet ni naravnan na to, da bi mame lahko preživele in funkcionirale.

Kako ste to izkusili kot mama kulturna delavka, mama umetnica? 

To pomeni neskončno več dela, odrekanja, notranje moči. Pomeni, da si konstantno utrujena in pogosto sama. Vodi naravnost v izgorelost. Na nekem festivalu mi je nekdo rekel: »Ne boš se mogla prijaviti na rezidenco, ker boš takrat rodila. Potem ko boš rodila, pa itak ne boš mogla napisati scenarija.« In sem si mislila: A vi sploh veste, da smo tukaj samo zato, ker nas je nekdo rodil? Da nas je večino vzgojila mama? Če je moja mama kot samohranilka v tujini s tremi otroki zmogla vse, bom jaz že posnela en film z enim otrokom. In res vidiš razliko. Ko ljudje izvedo, da si noseča, z vseh strani pride val navdušenja, potem pa vsi kar malo izginejo. Vse stvari moraš kar naenkrat reševati sama.

Bi lahko rekli, da so vaše osebne izkušnje – to, da ste ženska, umetnica v patriarhalnem okolju – vplivale na oblikovanje likov v filmu Fantasy? 

Vsekakor. Spomnim se, da mi je nekdo enkrat rekel: »V filmu nimaš niti enega pozitivnega moškega lika.« Pa sem mu odgovorila: »Nimam niti ene zares pozitivne ženske!« Ker tudi glavne junakinje – sestre – niso idealizirane. Tudi one so ujetnice svojih prepričanj, svojih notranjih omejitev. Tako kot smo to pogosto vsi. Iščejo svobodo, želijo si drugačnega življenja, a se pogosto znova ujamejo – le da v druge, bolj subtilne oblike ujetosti.

Film je zato zelo prežet z mojimi izkušnjami – ne samo kot umetnice in ženske, ampak tudi s spomini iz otroštva, iz življenja v večkulturnem in večjezičnem okolju. Državo sem vedno doživljala kot nekaj fluidnega, kot nekaj, kar ni fiksno. Večina držav je v resnici rezultat migracij, mešanja identitet, zgodovine. Ravno v tej fluidnosti vidim lepoto. Fantasy je moj osebni podpis, ampak ni samo moja zgodba. Tu so tudi zgodbe igralk, ki so s seboj prinesle svoje izkušnje in jih vtkale v like. Vedno jim dam prostor in možnost, da jih soustvarjajo. Poleg tega pa so v filmu tudi zgodbe, ki so mi jih ljudje zaupali – nekatere sem uporabila neposredno, druge so me zgolj navdihnile. Tako da je to v resnici skupni dokument nekega čustvenega in družbenega prostora.

Dejanska nevarnost za človeštvo niso trans osebe in ženske pravice, temveč to, kar se trenutno dogaja v Gazi, Sudanu, Kongu, pa tudi v številnih državah v Evropi.

Vaše like pogosto spremlja soočenje z normativnimi predstavami o spolu, zlasti z idejo moškosti. Bi lahko dejali, da gre pri filmu Fantasy tudi za razbijanje klasičnih ženskih vlog, ki jih je film – posebej zahodni – desetletja utrjeval?

Iskreno – teh vprašanj se ne lotevam načrtovano, analitično. Ne sedem in si rečem: »Zdaj bom razbila to ali ono družbeno vlogo.« Preprosto ne delujem tako. Moj izraz je bolj instinktiven. Delujem iz notranje nuje. To je morda že samo po sebi neki odziv na vse te utrjene norme in vloge, ki jih film – in širša družba – že dolgo postavlja.

Se pa že dolgo intenzivno ukvarjam s pojmom female masculinity (ženska moškost, op. p.). Zanimalo me je – in me še vedno –, ali lahko ženska sploh zares vidi sebe, če odloži tisto ogledalo, ki ji ga je v zgodovini nastavil moški. Zanima me, kako ženska lahko vzpostavi svoj pogled, svojo avtonomno pozicijo v svetu – ne kot korekturo ali odziv na pričakovanja, ampak kot svojo resnico. Koliko je ženska lahko tudi »moška« – v smislu odločnosti, neposrednosti, notranje moči? Zame je to zelo intimno, pa tudi politično vprašanje. Ne verjamem v preproste odgovore. Na koncu se mi zdi, da sploh ni pomembno, katerega spola si – pomembne so tvoje energije, tvoja zavest, tvoje odločitve. Ampak kljub vsemu – žensko telo danes še vedno ostaja politično bojno polje. Telo kot svetinja, kot inkubator, kot nekaj, čemur družba stalno pripisuje pomen, nadzor, pravico do razpolaganja. Pa kje je pri tem ženska sama? Kaj ona čuti, kaj misli, kaj si želi? Zame pomeni biti ženska ne ustrezati pričakovanjem, temveč iskati svoj prostor, svojo resnico.

Se vam zdi, da umetnost v času, ko svet postaja vse bolj naravnan proti marginaliziranim skupinam – še posebej trans skupnosti – lahko deluje kot protiutež temu razpoloženju?

Mislim, da je to del njenega poslanstva. Seveda, zdi se, da se svet ciklično obrača – zdaj levo, zdaj desno – in za to mi je že skoraj vseeno. Tisto, kar šteje, je svoboda: koliko si je dovolimo sami in koliko jo dovolimo drugim. Žal vidim, da na desnici pogosto prevladujejo sovraštvo, populizem, strah. In kar me najbolj boli, je dvoličnost – homofobi v zasebnih sporočilih mojih gejevskih prijateljev, transfobi v zasebnih sporočilih trans oseb. Zdi se mi, da umetnost nima »supermoči«, ima pa nekaj vpliva. Prav zato tudi rada delujem znotraj pop kulture – ker vidim, kako močna je.

Ko to govorim, moram omeniti eno stvar, ki me je res globoko ganila. Ko smo snemali Fantasy v Kruševu v Makedoniji, rojstnem kraju moje mame, me je skrbelo, kako bodo tam sprejeli Alino Juhart, ki je igrala eno od glavnih vlog. Alina je nastopila v Zvezdah Granda, pevskem tekmovanju na srbski televiziji Pink, in je trans ženska. Čutila sem neko notranjo odgovornost, da jo zaščitim, če bi prišlo do kakršnekoli neprijetnosti. Ampak vsi moji strahovi so se razblinili. Ljudje so jo prepoznali s televizije in so se hoteli fotografirati z njo. Bilo je eno samo veselje in spoštovanje. In to mi je zbudilo velik up – kako lahko pop kultura mehča predsodke. Tudi če nekdo ne bere študij spola ali ne pozna queer terminologije, se lahko vseeno poveže z osebo, ki jo je videl na televiziji. V tem vidim ogromen potencial.

Zato se mi zdi tako pomembno, da umetnost nastavlja ogledalo – zdaj bolj kot kadarkoli. Glede žensk, marginaliziranih skupin, nasilja, vojn – od Gaze do vsega drugega. Če ne bomo zdaj govorili o tem, o čem bomo sploh delali umetnost? O čem bomo pisali, snemali, slikali?

Trans osebe v filmih sicer pogosto še vedno igrajo cisspolni igralci. Kako ste se sami lotili odločanja, kdo naj odigra lik Fantasy, in gradnje tega lika? Ste ob tem čutili dodatno odgovornost? 

Zelo. Pravzaprav me ta občutek odgovornosti še danes spremlja vsak dan. Morda je to nekaj, kar ima opraviti s tem, da sem ženska, morda s tem, kako sem bila vzgojena – ampak v sebi nosim nekakšen kroničen občutek krivde. A vseeno – prevzela sem to odgovornost, ker sem začutila, da moram. V pomoč so mi bili tudi dobri nasveti. Neki francoski producent mi je rekel: »Če nimaš namena narediti nečesa škodljivega, potem tega tudi ne boš.« Drugi pa: »Če se bojiš klišeja, boš točno vanj padla.« To me je pomirilo. Zame je bilo zelo pomembno, da Fantasy ni zgolj simbol ali produkt politične korektnosti, ampak avtentična oseba – nekdo, ki svojo identiteto živi. Želela sem kontrast med liki, ki iščejo, ki dvomijo, in Fantasy, ki ve, kdo je – in to živi z neko notranjo močjo. To je nekaj, kar je Alina prinesla sama. Skoraj po naključju sem jo našla v Beogradu. Kar je noro, saj se je izkazalo, da je Slovenka in da živi deset minut stran od mene. Potem sva se skupaj intenzivno ukvarjali z likom, s scenarijem, dala mi je ogromno povratnih informacij. Zelo me je navdihnila tudi Salome. Njen pogum, da je – v času, ko je bilo to nepredstavljivo – v Sloveniji živela svojo resnico. Zame je kraljica.

Večina držav je v resnici rezultat migracij, mešanja identitet, zgodovine. Ravno v tej fluidnosti vidim lepoto.

Vaš celovečerni prvenec festivalsko turnejo začenja s svetovno premiero na znamenitem Filmskem festivalu v Locarnu, kar je že samo po sebi velik uspeh, zatem potuje še na regionalno premiero na Sarajevskem filmskem festivalu, ki se začne 15. avgusta in kjer se bo potegoval za nagrado srce Sarajeva. Režiserke so bile sicer v slovenskem filmu dolga leta na obrobju, zdaj pa že s prvenci nizate uspeh za uspehom; omenimo samo Urško Djukić in uspeh njenega celovečernega igranega prvenca Kaj ti je deklica, pa uspehe režiserke in animatorke Špele Čadež, režiserke Sonje Prosenc in drugih ... Kako si to razlagate? 

Veliko sem razmišljala o tem – in moram priznati, da me je tudi po svoje razjezilo. Ko enkrat dojameš, kako močno se mora nekdo, ki je bil dolgo potisnjen na rob, truditi, da sploh pride do besede, to ni zanemarljivo. Kot ženska – in nasploh kot nekdo, ki ni del »mainstreamovskega« sistema – moraš večkrat dokazovati svojo vrednost. Kot je rekla Björk, ženske moramo govoriti petkrat glasneje, da nas slišijo.

V nobenem primeru nočem zmanjševati dela in truda kolegov, toda energija, ki jo mora ženska pogosto vložiti, da pride do enakega mesta, se preprosto pozna. Poleg tega se mi zdi izjemno dragoceno, da se s prihodom več ustvarjalk v filmski prostor vnaša tudi nova perspektiva. To ni samo dobrodošlo, to je nujno. Ker se v vsakem ustvarjalnem polju hitro začnejo ponavljati vzorci, oblikujejo se trendi, ponavljajo se pogledi. Svež glas, nova izkušnja, drugačen zorni kot – z vsem tem se premešajo karte. Ta svežina je, iskreno, zelo pomembna tudi za prihodnost slovenskega filma.

Omenili ste, da trenutno živite v Beogradu – mestu, ki je bilo zadnje mesece prizorišče množičnih protestov proti oblasti, korupciji in medijskemu nadzoru. Kako kot umetnica, ki ustvarja zgodbe o pogumu in drugačnosti, doživljate to vzdušje? Vas navdaja z obupom ali upanjem? 

To, kar se dogaja v Beogradu, je res zelo kompleksno. Ljudje se borijo proti sistemski korupciji, ki dobesedno ubija. Protesti so odziv na razraščeno nasilje, ki prežema vse pore družbe. V svojem bistvu pa izražajo željo po boljši, pravičnejši skupnosti, po državi, ki bi bila vodena odgovorno in s posluhom za ljudi. Zame je nekaj najbolj ganljivega videti študente, mlade ljudi, ki se borijo z nepopisno iskrenostjo, vztrajnostjo in pogumom. Gre mi dobesedno na jok, ker tako močne solidarnosti, povezovanja in organizacije še nisem videla. Ti mladi, ki jih družba pogosto dojema kot apatične – kot da samo visijo na telefonu –, so pokazali, da so lahko zelo močen, zelo zavesten del družbe. To je navdihujoče.

Protesti so ogromni – na ulicah je bilo skoraj milijon ljudi. Ob tem pa aretirajo študente, vsak glas drugačnega mnenja se zatre. To samo potrjuje, kako nevarna – oziroma kako vplivna – je ideja, ko enkrat zares živi med ljudmi. Kljub vsemu pa je tudi izjemno težko.

Ker se zdi, da se borijo z mlini na veter? 

Tako je. Kot da so njihove zahteve, čeprav upravičene in nujne, še vedno preveč oddaljene od dejanske spremembe. Kot mami, ki gleda na prihodnost svojega otroka, se mi to zdi res boleče. Vprašam se: ali si res želim, da bi moj otrok odraščal v takem okolju, kjer človeško življenje ni prioriteta, kjer so politični posli, kapital, interesi drugih držav pomembnejši kot blaginja ljudi? To je grozljivo. Zdi se mi, da je Beograd še bolj »turbokapitalističen« kot Slovenija. Osnovne stvari, za katere bi pričakoval, da jih zagotavlja država – recimo zdravstvena oskrba, javne storitve – moraš kar naprej plačevati iz lastnega žepa.

Ampak hkrati vidim tudi izjemno angažiranost umetniške scene. Umetniki se združujejo, javno nastopajo, ne molčijo. Tudi sama se ves čas sprašujem, kako lahko njihove glasove še bolj ozvočim. So res še smiselne objave na Instagramu, so še smiselni storyji? Mogoče gre zdaj bolj za konkretno pomoč – da doniraš, da greš tja, da si del tega boja. S prijatelji se zdaj trudimo vključevati tudi tako – z neposredno solidarnostjo.

Zdi se mi, da umetnost nima »supermoči«, ima pa nekaj vpliva. Prav zato rada delujem znotraj pop kulture – ker vidim, kako močna je.

Kako pa zdaj – nekoliko od zunaj – gledate na Slovenijo?

Odkar živim v Beogradu, in to še posebej iz perspektive mlade družine, na Slovenijo gledam čisto drugače. Prvič zares cenim nekatere stvari: odnos do okolja, narave, skupnosti. Vse te stvari, ki so v Sloveniji res dobro vzdrževane – igrišča, infrastruktura, skrb za javni prostor. Vse to je nekaj, česar ne smemo jemati za samoumevno.

Ampak hkrati ima Slovenija tudi svoj paradoks. Pomislim: želela bi si lastniško stanovanje v Ljubljani – pa je to popolnoma nemogoče. Zelo me žalosti ta iluzija Ljubljane, ta turistična fasada, ki jo je spremenila v mesto brez avtentičnih prebivalcev. Ljubljano je dobesedno požrl turizem in postala je neka razglednica, ne pa mesto za življenje. Ni mi jasno, kako ljudje preživijo. Imam s. p. in srečo, da lahko veliko delam, in še vedno ne dobim posojila. Kako ga potem dobi kdo z manj fleksibilnim ali slabše plačanim delom? Kako mlade družine preživijo?

Vse skupaj se zdi kot neki čuden kontrast – po eni strani imamo politike, ki odkrito govorijo proti genocidu v Palestini, kar je nujno in hvalevredno, po drugi pa živimo v notranjem turbokapitalizmu, ki stiska in izriva mlade, revne in ranljive. Človek se vpraša, ali je sploh še mogoče dostojno živeti v tem sistemu? Zares boleče je, da mlad človek danes ne vidi več upanja, da bo kdaj imel svoj dom. Streha nad glavo – najosnovnejša človekova pravica – je postala luksuz. To je, milo rečeno, resnično skrb zbujajoče.