Tibor Hrs Pandur / Pesnik, dramaturg, prevajalec, teslolog, ki ga žene fanatična želja po raziskovanju

Precej se mudi po arhivih. Skrbno in z vznemirjenjem brska za neobjavljenimi zapiski, pismi in fragmenti, ki jih je za seboj pustil eden najbolj kompleksnih in izmuzljivih vizionarjev tega sveta, Nikola Tesla. Z raziskovalno skupino pod vodstvom Gorazda Andrejča namreč v okviru triletnega projekta Nikola Tesla: filozofija energije, tehnologije in religije ter njena relevantnost danes, za katerim stojita Znanstveno-raziskovalno središče Koper in Alma Mater Europaea (s podporo ARIS), raziskuje Teslovo življenje, delo in svetovni nazor kot celovit fenomen, ki presega tehnične inovacije.

Še zlasti ga fascinira Teslova ideja univerzalne, planetarne distribucije energije ter filozofija, polna idealizma in optimizma. »Tesla je živel na prelomu 20. stoletja, ko je človeštvo verjelo, da bo tehnologija rešila vse probleme. Ključno pa je, da je vedno poudarjal človekoljubni in ekološki vidik svojih inovacij,« pravi pesnik, dramatik, dramaturg, prevajalec in – zadnje čase predvsem raziskovalec Tibor Hrs Pandur (1985). »Znanost in tehnologijo je videl kot sredstvi povezovanja in ohranjanja živih bitij, ne kot orodje za neomejeno izkoriščanje narave. Ne profit ne osebni uspeh nista bila njegova gonilna sila, temveč vprašanje, katera tehnologija bi lahko najbolj prispevala k blaginji človeštva in biosfere.«

Za življenje in delo velikega uma se je začel zanimati pred slabima dvema desetletjema, ko je njegov stric, gledališki režiser Tomaž Pandur, pripravljal predstavo Tesla Electric Company. Sprva je mislil, da se bo te teme lotil s pisanjem drame, a je hitro ugotovil, da obstaja preveč vrzeli in neobjavljenih dokumentov, da bi lahko preprosto sestavil dramski lok, dokler ne razišče celotne zgodbe. Znašel se je v arhivih in začel obsesivno zbirati vse dosegljivo. Že leta 2023 je pri založbi Litera izšlo monumentalno delo Teslove korespondence z vodilnima predstavnikoma bankirske dinastije in komercialne banke J. P. Morgan & Co., ki ga je uredil in prevedel, trenutno pripravlja še angleško različico knjige. Želi si, da bi tudi tekoča dognanja kulminirala v novih publikacijah in razpravah, ki bi celovito osvetlile Teslovo filozofijo energije, tehnologije in religije ter jo umestilo v sodobne razprave o energetski pravičnosti ter razmerju med tehnologijo in kapitalom.

Neredko ga pritegnejo osebnosti, katerih ideje, nazori in raziskovanje se dotikajo temeljnih vprašanj – zakaj smo tu, kam gremo, kako preseči nasilje ali zagotoviti miroljubne odnose. Ta vztrajna radovednost in želja po raziskovanju celovitih opusov sta ga spremljali tudi v gledališču. Sprva se ga je sicer otepal in je študiral slikarstvo v Benetkah, ki pa ga je po letu dni obesil na klin ter vpisal študij primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti. Tam je soustanovil literarno revijo I.D.I.O.T., kjer je objavljal pesmi, prevajal in urednikoval. Nazadnje ga je pritegnil še teater.

Zaznamovalo ga je denimo sodelovanje s prodorno gledališko režiserko Nino Rajić Kranjac, kjer je kot dramaturg ob Zajčevih Grmačah, Požigih Wajdija Mouawada, Mrakijadi po besedilih Ivana Mraka ter Kazimirju in Karolini Ödöna von Horvátha spoznal, da raziskave zanj pomenijo več kot zgolj pripravo predstave – so potop v vzporedne svetove, ki razkrivajo, kako umetnost nastaja iz žive snovi zgodovine in človeških idej. Taka je bila tudi poglobljena raziskava Shakespearovih kraljevskih kronik in njegovih sodobnih interpretacij v projektu Pet kraljev: k psihopatologiji neke monarhije (SLG Celje) v režiji njegove mame Livije Pandur, za katerega je letos prejel Borštnikovo nagrado za izvirno dramsko besedilo.

Vedno pa je bila zraven še poezija. Izdal je tri pesniške zbirke: Enerđimašina (Center za slovensko književnost) ter Notranje zadeve in Psyops (Litera). Čeprav je bil včasih bolj samokritičen, vztraja v sproščeni pisavi brez cenzure, pri čemer ga posebej privlači zapisovanje sanj – tistega izmuzljivega prostora med spominom in pozabo, ki se šele naknadno sestavlja v smiselne fragmente. Naj bo torej poezija ali arhivsko delo, v ospredju je isto kopanje po globinah, ista fanatična radovednost. Prav to ga žene, da vztrajno odpira vrata tja, kamor drugi še niso pogledali – in da v zaprašenih mapah, na odrskih deskah ali v verzih vedno znova išče tisto, kar je v ljudeh presežnega.