Mejnik v podpori umetnikom

V Sloveniji smo po dveh desetletjih neukrepanja prav zdaj priča prvim resnim spremembam sistema, v okviru katerega deluje področje kulture. Reforma v tem podplačanem sektorju med drugim pomembno izboljšuje tudi gmotni položaj in socialno varnost kulturnih delavcev. Prepoveduje na primer neplačano pripravništvo in uvaja celo doslej popolnoma nezamisljive zajamčene minimalne urne postavke za prekarne delavce v kulturi. Vse te spremembe so izjemnega pomena in bi sektorju lahko pomagale, da se izvije iz dolgoletnega krča.

Zanimiv reformni korak v kulturi pa te dni ubira Irska. Tamkajšnja vlada bo po uspešnem triletnem pilotnem projektu uvedla trajni temeljni dohodek za umetnike (Basic Income for the Arts, na kratko BIA), kar velja za zgodovinski mejnik v podpori umetniškemu sektorju. Pilotni projekt, ki se je začel aprila 2022 pod vodstvom nekdanje ministrice Catherine Martin, je bil zasnovan kot pomoč umetnikom in ustvarjalcem po pandemiji covid-19, ko so številni utrpeli hude izgube prihodkov zaradi zaprtja kulturnih prizorišč in odpovedi dogodkov – ter kot nekakšen raziskovalni projekt, v okviru katerega bi zbirali podatke o vplivu temeljnega dohodka na sektor.

Kako so se zadeve lotili? Država je dva tisoč naključno izbranim umetnikom in umetnicam izplačevala tedensko plačilo v višini 325 evrov, pri čemer tega niso pogojevali z njihovimi dohodki ali premoženjskim stanjem. Hkrati so torej lahko prejemali tudi honorarje ali socialno pomoč. Temeljni dohodek pa jim je predvsem omogočal, da so se osredotočili na svoje ustvarjalno delo brez pritiska komercialne donosnosti. In kaj so odkrili?

Vlaganje v umetnost ni strošek, temveč donosna naložba.

Neodvisna evalvacija je pokazala izjemno pozitivne rezultate: dohodek umetnikov iz dela, povezanega z umetniško dejavnostjo, se je povprečno povečal za več kot 500 evrov na mesec, dohodek iz neumetniških del pa se je zmanjšal za okoli 280 evrov. Umetniki so prav tako postali manj odvisni od socialnih podpor – iz teh virov so prejeli povprečno 100 evrov manj na mesec. Verjetnost, da bi prejemali nadomestilo za brezposelne, je padla za 38 odstotnih točk.

Raziskava je razkrila tudi širše učinke programa: prejemniki so za svojo ustvarjalno prakso porabili 22 milijonov evrov ter v povprečju 40 odstotkov svojega dohodka ponovno vložili v umetniško delo – v opremo, materiale, oglaševanje, najem prostorov in potovanja. Poleg tega so na teden opravili skoraj osem ur umetniškega dela več. Pilotni projekt je imel tudi izrazite družbene in gospodarske koristi in predvsem zelo visok multiplikativni učinek. Po podatkih ministrstva namreč vsak evro javnih sredstev, vložen v program, ustvari 1,39 evra družbenoekonomskih koristi, kar v treh letih pomeni več kot 100 milijonov evrov skupne vrednosti.

Program je pomembno prispeval tudi k zmanjšanju materialne prikrajšanosti v sektorju na Irskem, kjer se s to težavo srečuje več kot polovica (kar 53 odstotkov) umetnikov – kar je trikrat več od državnega povprečja. Poskrbel pa je tudi za izboljšanje duševnega zdravja v sektorju, kjer je grozljivih 75 odstotkov ljudi poročalo o občutkih depresivnosti ali potrtosti – v primerjavi s 34 odstotki v splošni populaciji.

Minister Patrick O’Donovan, ki je na Irskem trenutno pristojen tudi za področje kulture, je ob predstavitvi rezultatov potrdil, da bo program v letu 2026 postal trajen, vanj pa bodo vključili še dodatnih dva tisoč novih upravičencev, tudi iz dodatnih umetniških disciplin. Dodal je, da uvedba temeljnega dohodka za umetnike kot trajne sheme potrjuje spoznanje, da vlaganje v umetnost ni strošek, temveč donosna družbena naložba. Zato vlada po besedah O’Donovana s tem programom »ne podpira le umetnikov, temveč vlaga v zdravje, ustvarjalnost in družbeno povezanost celotne države«.

Skrajno desne in avtoritarne vlade po svetu kulturne delavce, zlasti tiste, ki so družbenokritični, napadajo, jih zlorabljajo kot politično orodje in jim grozijo z ukinitvijo financiranja – to smo pod vladami Janeza Janše doživeli tudi pri nas –, kulturni sektor pa trpi zaradi nestabilnih delovnih razmer, prekarnih zaposlitev in pomanjkanja sredstev, čeprav ima vlaganje vanj dejansko izjemno visok gospodarski multiplikativni učinek. Irska s svojim pristopom postaja zgled, kako lahko javna vlaganja v umetnost – ki je v resnici javno dobro – prinašajo koristi, ki daleč presegajo meje kulturnega sektorja. Navsezadnje gre za državo, katere predsednik Michael D. Higgins je v enem svojih govorov nedavno sporočil, da je umetnost »ključno sredstvo za aktivno participacijo, angažiranost in vključevanje državljanov. Zato nikoli ni sprejemljivo, da se obravnava kot nekaj obrobnega ali postranskega. Umetnost je temelj našega skupnega življenja.«