Razkošje na praznem plesišču
Play Paul, Festivalna dvorana, 26. december
Francoski electro-house producent Play Paul
© Borut Peterlin
Po pestri jesenski koncertni ponudbi je v zadnjih dveh tednih minulega leta - vsaj kar zadeva tiste bolj kreativne muzike - ponovno zazevala praznina. Očitno pač tudi promotorji poklekajo pod bremenom naukov klera in socialistov ter zadnja dva tedna glasbene entuziaste prepuščajo na milost in nemilost družini in masovnim rajanjem. Kako je tak množičen špalir videti v prestolnici, smo odšli preverit v Festivalno dvorano, kjer se priložnostno že nekaj časa poskakuje tudi ob elektronskih plesnih ritmih.
Založniško-promocijska skupina Sidechain Records in Chain Events je tokrat v goste povabila francoskega electro-house producenta Play Paula alias Paul de Homem-Christa, sicer mlajšega brata bolj znanega Daft Punkovca Guy-Manuela. Ker je slednji eden od botrov francoske house glasbe in ker kri ni voda (sploh če si ob tem več let štiriindvajset ur na dan izpostavljen bratovemu zvočnemu izživljanju), je Homem-Christo najmlajši vsekakor verodostojen glasnik čislane pariške klubske estetike. Dasiravno v lastni produkciji posega po bolj neizstopajočih, ukalupljenih electro-house vsebinah, medtem ko Guy-Manuel velja za mojstra pop pesmi. Toda ta opazka je v kontekstu sukanja plošč pravzaprav nepomembna, saj tu pač vidnejšo vlogo igrajo njune preference.
Paulov izbor je bil tokrat predvidljiv in na nek način tudi pričakovan. V energičnem setu so se izmenjevali mnogoteri odvodi electra, ki so jih najpogosteje vrtinčili house ritmi, na gramofonih pa so se znašle tudi dvanajstinčnice z njegovo glasbo in nekaj klubskih uspešnic. Razvajeno uho bi si želelo bolj dinamičnega scenosleda, vendar pa bi to bil najbrž že preveč radikalen poseg v estetiko, ki je v zadnjih treh letih klube po vsem svetu ponovno napolnila s plesnim hedonizmom. Žal se je še enkrat več potrdilo, da podalpje aktualnih glasbenih trendov bodisi ne pozna, bodisi ne mara, svojevrsten fenomen pa je tudi polariziranost domače publike. Pravi alternativec pač ne more tvegati možnosti, da pristane na fotografiji skupaj z mainstreamovcem in obratno, zato se je tudi v najbolj plesno zanimivih trenutkih na plesišču naenkrat vrtelo le vsega nekaj deset glav.
To pa je bilo za veliko Festivalno dvorano seveda mnogo premalo. V skoraj praznem prostoru je bilo pač nemogoče vzpostaviti atmosfero, ki bi tovrstno užitkarjenje zazibala v ekstazo, v takih okoliščinah pa tudi DJ ne more ustvariti presežka. Še najbolj je to uspelo Koprčanu Robertu G. Royu, ki je kot zadnji postregel z udarnim, brezkompromisnim setom. Žal nič bolj prešerno vzdušje ni vladalo niti na sicer miniaturnem “manjšem flooru”, kjer se je sporadično izmenjevalo kakšnih šest radovednežev. Vendar pa organizatorjem ni mogoče očitati ničesar - za event je bilo izvrstno poskrbljeno, manjkali so le ljudje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.