»Slovenska mesta so še svetlobna leta za najuspešnejšimi«

Izredni profesor doc. dr. Marjan Hočevar predava na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer se ukvarja s prostorsko sociologijo, študijami turizma in potovanj ter predvsem z mesti, ki v razmerah naraščajoče globalizacije doživljajo procese urbane preobrazbe. Z njim smo se pogovarjali o mestih, ki so doslej sodelovala v projektu evropske prestolnice kulture, in seveda tudi o Mariboru, ki bo ta projekt gostil leta 2012.

Vam je v zadnjem letu uspelo obiskati katero od evropskih kulturnih prestolnic?

> Ja, v Liverpoolu sem bil.

Se strinjate s prevladujočo oceno, da je bil projekt, ki ga je lani pripravil Liverpool, eden najboljših doslej? Če ne drugega, je na kulturne dogodke pritegnil 15 milijonov obiskovalcev, v mesto pa naj bi z investicijami vred priteklo vsaj 800 milijonov evrov.

> Se strinjam. So pa interpretacije različne. Dosedanje raziskave o tem, kako so projekt sprejeli ljudje, ki tam živijo, in koliko obiskovalcev je odšlo v Liverpool samo zato, ker je bil kulturna prestolnica, ne kažejo ravno najboljših rezultatov. A ocene bodo realnejše šele čez nekaj let. Ne glede na to je bil to eden bolje pripravljenih projektov evropske kulturne prestolnice. Zanimivo pa je, da je bil Liverpool v zadnjih desetih letih edino res veliko mesto v zahodni Evropi, ki je pripravilo ta projekt. Res je sicer, da velikost mesta ne vpliva nujno na to pripravljenost projekta. Pomembneje je, da ta projekt pripravljajo predvsem mesta, ki niso glavna mesta držav. Ta si namreč bolj prizadevajo, da bi projekt uspel in da bi bil mednarodno odmeven.

Je zato bolje, da bo ta projekt leta 2012 pri nas gostil Maribor?

> Sam načeloma podpiram decentralizacijo, ki pravi, da ima prestolnica države že dovolj vsega in naj nekaj dobijo tudi druga mesta. S tega vidika je dobro, da je bil izbran Maribor. Vsi pa vemo, da je bila to politična odločitev. Takrat je vladala antiurbana desna opcija. Prišlo je do spora med politikoma na nacionalni in lokalni ravni, med Janšo in Jankovićem, pri čemer si je prvi predstavljal, da je pomembnejši od drugega, videl pa ga je tudi kot političnega rivala. Če bi imeli takrat levo vlado, bi obstajala bistveno večja verjetnost, da bi bila izbrana Ljubljana. Ali pa Celje. Seveda pa je tudi Maribor nedvomno primerno mesto za takšen projekt. Tudi projekt za zdaj poteka kar v redu, zapleta pa se tam, kjer se je zapletalo pri večini kulturnih prestolnic - pri organizaciji in financiranju.

Mariborski župan Kangler je nekajkrat izjavil, da bi morala projekt evropske prestolnice kulture finančno v celoti kriti država, ker gre za nacionalni projekt. Ali to drži?

> Sam menim, da je razumevanje tega projekta v nacionalnem smislu zelo starinsko in preživeto. Župana sicer razumem, saj je v funkciji menedžerja, in to razmeroma dobrega, ki skuša iztržiti čim več sredstev za svoj projekt. Z vidika raziskovalca teh fenomenov pa mi je ta ideja povsem kontradiktorna, saj gre za projekt mest. Za naziv prestolnice ne tekmujejo države, ampak mesta znotraj posameznih držav. Če bi bila županova trditev upravičena, bi bilo popolnoma vseeno, katero mesto je kulturna prestolnica, pa očitno ni tako. Tudi trditve, da bo projekt promoviral celo Štajersko in posredno celo Slovenijo, so nekoliko naivne, tudi nevedne. Tukaj se vidi, kako je slovenska družba »predmoderna« in zaprta pri vključevanju v nadnacionalne tokove, ki so zelo multikulturni.

Projekt bo v vsakem primeru velik finančni zalogaj. S kulturnim programom in z investicijami vred naj bi stal 200 milijonov evrov.

> Res bo velik zalogaj in ne glede, koliko sredstev bo Mariboru uspelo dobiti od zunaj, dosedanje izkušnje kažejo, da bodo morali tako Maribor kot ostala pridružena manjša mesta, kot sta Ptuj in Novo mesto, tudi sami veliko vložiti v projekt. Precej bo sicer odvisno od tega, kako bo z upravljavsko strukturo projekta in če bo denar porabljen namensko, zato je skrajni čas, da se organizatorji projekta lotijo v vsej njegovi razsežnosti. Gre za največji projekt na področju kulture po osamosvojitvi, ki bo velika preizkušnja za mariborsko birokracijo, za strokovno javnost, za umetnike, za vse, ki se ukvarjajo s kulturo. Ker pa je v projekt vključenih še pet partnerskih mest, se bo ta odgovornost resda nekoliko porazdelila.

Nekatera partnerska mesta opozarjajo, da je komunikacija z Mariborom trenutno zelo šibka. Da je celo ni.

> Sem predvsem za to, da se odgovornost ne prelaga na državo in da se preprosto izvede to, kar so organizatorji predložili Evropski uniji.

Menite, da so investicije kljub pesimističnim gospodarskim napovedim uresničljive?

> Evalvacijska hiša Palmer Rae Associates je v poročilu o evropskih prestolnicah kulture v letih od 1994 do 2004 ugotovila, da še nikoli ni šlo čisto vse po načrtih. Vedno so pričakovanja večja od končnega izplena. Ponekod so bili načrti predstavljeni zelo pompozno, uresničenih pa je bilo malo. Avstrijski Gradec se je recimo zelo približal temu, kaj je obljubil. Tudi lanska prestolnica Liverpool. Mnoga mesta pa so jo odnesla precej slabše.

Zakaj? So bili njihovi načrti preveliki?

> Razlogi so različni. Od začetka, ko so projekt evropske prestolnice kulture večinoma še nosila glavna mesta držav, ga te velikokrat niso razumele kot zelo pomembnega za mesto. Zato je škripalo tudi pri organizaciji. Berlin je imel velike probleme s finančnega vidika, ker je postal kulturna prestolnica prav v času, ko sta se dve državi združevali v eno in je projekt le še dodatno obremenil proračun. Nekatera mesta so imela težave s proračuni še leta kasneje, ko so morala poravnavati račune za infrastrukturo, za nastopajoče ... Še celo v Gradcu, ki v zadnjih letih velja za enega najboljših primerov izkoristka naziva kulturne prestolnice, je glavni objekt tega projekta, Kunsthaus, danes precej prazen in mesto veliko stane. Tudi v Liverpoolu se že sprašujejo, kaj se bo zgodilo z novo infrastrukturo. Ogromno investicij je še neodplačanih.

Kako pogosto se zgodi, da so investicije, povezane s tem projektom, stran vržen denar?

> No, v vsakem primeru je mogoče najti tudi kaj pozitivnega. Vzemiva za primer škotski Glasgow, ki je bil glede na nekatere dejavnike primer dobre kulturne prestolnice, ravno z investicijami pa se je mesto »zaklalo«. Zgradili so številne kulturne objekte, ki pa so bili že v času projekta na pol prazni, ker ljudje v tem mestu z delavsko in industrijsko zgodovino pač niso bili navajeni konzumiranja kulture. Ko so se lotili projekta, so se zavedali, da bi v Edinbourghu, ki vsako leto prireja pomemben kulturni festival, veliko lažje pritegnili obiskovalce, a želeli so dokazati, da to zmorejo tudi sami. Prav zdaj, ko delajo samoevalvacijo, ugotavljajo, da je bil projekt vseeno dobra stvar. Ljudje so se začeli navajati na obiskovanje kulturnih dogodkov, a to bo še dolgoletni proces. Mesto pa se, bolj kot prej, preoblikuje iz tipičnega industrijskega v storitveno. In kulturo lahko razumemo tudi kot storitveno dejavnost, ki pomembno vpliva na urbano ekonomijo. A šele čez deset ali petnajst let bo jasno, ali je projekt izpolnil pričakovanja ali ne.

Glasgow in Liverpool sta industrijski mesti, Maribor prav tako. Zakaj je med evropskimi kulturnimi prestolnicami toliko industrijskih mest?

> Res je, med zadnjimi desetimi prestolnicami bi jih šla vsaj polovica v ta kontekst. Z industrijskimi mesti je tako: tako kot so bila nekoč motorji razvoja, so danes zaviralci okolja, razvojne luknje. K preobrazbi in revitalizaciji industrijskih mest nedvomno prispeva vzpon kulturne industrije. Morda je zato njihova želja večja. Poleg tega je v teh mestih več prave, endogene urbane kulture, ki ni klasična meščanska, vezana na ustanove nacionalne države. Če primerjamo Ljubljano in Maribor, ima slednji glede na velikost veliko več tako imenovane suburbane kulture. Če primerjamo poletna festivala na Lentu in v Križankah, je mariborski festival veliko bolj heterogen in ima v nadnacionalnem merilu veliko višji status kot ljubljanski, ki velja za bolj elitističnega.

Želijo torej industrijska mesta s takšnimi projekti spremeniti svoj imidž? Je Liverpoolu recimo uspelo?

> Liverpool je imel znotraj Anglije že prej zelo velik sloves promotorja popularne kulture zaradi Beatlov, sicer pa ni imel prave urbane tradicije. Nastal je z določenim tipom industrije in to so želeli spremeniti. Če je Liverpool zdaj v Evropi prepoznan kot neko dinamično, moderno mesto, ki se povezuje s kulturo, potem je projekt uspel. A to bo pokazal šele čas.

Zakaj se pri evropskih kulturnih prestolnicah pogosto bolj kot kulturni in umetniški dogodki izpostavljajo investicije? Zdi se, kot da bi bila gradnja novih cest pomembnejša od kulturne izmenjave.

> Nič slabega ni, če je v ozadju projekta tudi oživitev mestnega jedra. Tudi fasadništvo in urbana kozmetika sta zelo pomembna. Težava pa je v tem, da je iz zornega kota lokalne skupnosti in tistih, ki upravljajo z mestom, projekt kulturne prestolnice v prvi vrsti res infrastrukturni projekt, ker lahko mesto tisto, kar potrebuje, dobi prej in ceneje. Lahko bi celo rekli, da je tistim, ki upravljajo z mestom, malo mar za kulturo. Ta je zanje le instrument, s pomočjo katerega dosežejo infrastrukturne in razvojne cilje. Vedeti moramo, da infrastruktura pač zagotavlja izvoljivost na naslednjih volitvah. Več ko je cest, verjetneje je, da bo župan dobil še en mandat. Takšno razmišljanje samo po sebi sicer ni problematično, je pa sporno z vidika same institucije kulturnih prestolnic, ker to pač ni njen glavni namen.

Kot eden pomembnejših učinkov tega projekta se izpostavlja tudi turizem.

> Včasih je prav smešno, kako so nekateri upravljavci mest pretirano optimistični, ko mislijo, da bodo k njim drle trume turistov. A povezava med evropskimi kulturnimi prestolnicami in turizmom se je na dolgi rok skorajda povsod izkazala kot manj uspešna od pričakovanj.

Je potem utopično pričakovati, da bi Maribor množično obiskovali Kitajci, Indijci ali Američani?

> Trditev, da je kulturna prestolnica katalizator turizma, bolj ne drži kot drži. Pri dosedanjih prestolnicah je bilo med obiskovalci kulturnih prireditev večinoma lokalno in regionalno prebivalstvo, manj nacionalno prebivalstvo in še manj tujci. Če bi merili, koliko ljudi pride iz tujine samo zaradi tega dogodka, bi bilo njihovo število zanemarljivo. V Berlinu so denimo ob velikih prireditvah namerili, da je samo zaradi njih v mesto pripotovalo manj kot pet odstotkov obiskovalcev iz tujine. Pa še to so bili ljudje, ki so bili povezani z nastopajočimi. Res pa je, da se tujci, ki takrat že tako ali tako pridejo v mesto, udeležujejo tudi teh prireditev.

Koliko temeljne ideje, koliko medkulturne izmenjave in evropskosti, je pravzaprav še v projektu evropskih kulturnih prestolnic?

> Res je vprašanje, kakšen je pravzaprav evropski vpliv tega projekta. Verjetno bi bilo to izmerljivo, če bi ugotovili, koliko sedežev nadnacionalnih organizacij, ki so povezane s kulturo v širšem ali ožjem smislu, je uspelo pridobiti mestu. Ali pa, če se je po koncu tega projekta obdržal kakšen kontinuiran dogodek, ki je nastal v času kulturne prestolnice. Projekt evropskih kulturnih prestolnic je sicer vreden podpore. Potrebuje pa tudi korenite spremembe. Tisti, ki odločajo na nacionalni ravni, bi morali biti bolj kompetentni in manj politični. Na evropski ravni pa bi morali resno preverjati, ali mesta izpolnjujejo vse pogoje za ta naziv. Pravila so zdaj še vedno preveč prepuščena nacionalnim spletkam. Tudi denimo v Veliki Britaniji so bile »mučke« z izborom prestolnice kulture. Nekateri pravijo, da je Liverpool, podobno kot pri nas Maribor, zmagal predvsem zaradi povezave takratnega premierja Blaira z lokalnimi politiki. Če bi takrat v Britaniji vladali torijci, bi zelo verjetno zmagal njegov zadnji tekmec Newcastle.

Kakšna so vaša pričakovanja glede izvedbe projekta evropske prestolnice kulture v Mariboru?

> Čeprav še ni veliko pripravljenega, imam sam za zdaj dober občutek. Zdi se mi, da hočejo pokazati, da so sposobni izpeljati ta projekt. Ne smemo pa pozabiti, da je Ljubljana enkrat že bila nosilka projekta Evropski mesec kulture in da je bil ta popolna popolna katastrofa. Prav tako ni imel nobenega učinka.

Po kom bi se potem lahko zgledovali?

> Tovrstni projekti imajo lahko tudi izjemne učinke. Če pogledamo izven okvirov projekta evropske prestolnice kulture, je za Valencio znano, kako veliko je pridobila z Expom. Vsi vemo, kaj se je zgodilo z Barcelono, ko so bile tam olimpijske igre. Kaj se je zgodilo z Bilbaom, ko je bil zgrajen Guggenheimov muzej. Kaj se je zgodilo z Lillom, ko je skušal s pomočjo železniške postaje, s kombinacijo revitalizacije mesta in kulture, pokazati, da je vendarle sodobno mesto. Nekaterim to uspe, drugim pač ne. Pri tem so ključni promocija in dobro zastavljeni projekti. Vilna se je za moj okus precej dobro pripravljala, z dobro grafično podobo, dobrimi promocijskimi kanali, ki sicer veliko stanejo, a verjetno tudi nekaj prinesejo. Brez takšnega pristopa in brez sodelovanja z zasebnimi investitorji danes nobeno mesto ne more več graditi mednarodne ali celo globalne prepoznavnosti. Razločljivost od drugih je tisto, kar mesta, ne glede na njihovo velikost in uvrščenost v nacionalni hierarhiji mest, postavlja na evropski in svetovni zemljevid. Vsa slovenska mesta so še svetlobna leta za nekaterimi najuspešnejšimi.