19. 3. 2009 | Mladina 11 | Kultura
Osrednje tolažilne nagrade
Viktorji in z njimi povezana žalost
Slon in Sadež s patrio za vsak žep
© Miro Majcen
Podelitev viktorjev je praviloma nekakšna srednja žalost, ki se vleče občutno predolgo v večer, žal pa ne prinaša zadovoljstva, ki bi poplačalo vso evforijo, ki so jo v soboto skušali na silo ustvariti v Cankarjevem domu. Da ne bo pomote: dvorana je bila spet na pol prazna, manjkal pa je tudi razmeroma visok delež nagrajenih, tako da smo med občinstvom lahko opazovali “zvezdnike” tipa Stojan Auer in vedeževalko Karin z njenim oranžno zapečenim obrazom. Seveda, ni bilo tako kot na oskarjih, ko manjkaš samo, če si pokojni Heath Ledger.
No, ko smo že pri Ledgerju - kaj za vraga se je zgodilo s humorjem gostiteljev, ko se jima je zdelo blazno zabavno, da omenita, kdo vse je lani umrl? Pa ni bilo le to, Slon in tisti drugi sta se odločila, da tudi sama, tako kot Hugh Jackman na oskarjih, zapojeta eno o recesiji, kjer sta na srečo na oder povabila pojočega psa; tako smo se, namesto da bi poslušali res nedomiselno besedilo, ukvarjali s tem, ali pasji revež na odru trpi in ali bo izvedel kakšen pobeg v stilu lulajočega mačka Mirne Rey-nolds. In čeprav smo od gostiteljske dvojice navajeni šaljivosti, ki pogosto meji na žaljivost, sta tokrat bistroumnost raje zamenjala za vice na prvo žogo, kot je na primer ta, da ne bi bila rada gola pred Mariem. Poleg že zdavnaj prežvečene teme o slovenskem filmu sta se “pošalila” tudi iz muslimanov, ki po njunem vsi očitno prihajajo z Jesenic. Kljub temu je bila mešanica Strasti in dnevnih novic odlična; če bi v originalni nadaljevanki Katarina Čas tako doživeta kričala “Pa ja, da ni umrl pes, pa ne pes!”, bi telenovelo gledali z veliko večjim užitkom. Razveselili so nas tudi “trije naključno izbrani gledalci iz občinstva, ki izgledajo kot Francozi”, ki so prišli po nagrado Klemna Slakonje, in zadrega sodelavca oddaje As ti tud not padu pri branju zahvalnega govora v imenu Jurija Zrneca, ki je do potankosti opisal, kam je vtaknil svojega prejšnjega viktorja.
Nekaj stvari pa je ostalo skritih: na primer identiteta slabe polovice podeljevalcev nagrad in njihova vloga na svetu; kot da bi slovenska estrada naenkrat postala stvar lokalnih poznavalcev. Da bi nam bilo še manj jasno, kdo zaboga so ti ljudje, jih kar nekaj niti predstavili niso, na primer Ajde Smrekar iz Strasti, da ne omenjamo misic, ki jih tudi s predstavitvenim videom najbrž ne bi prepoznali. Skrito je ostalo tudi, zakaj si viktorja zaslužijo Marko Vozelj, TV Golica in Bojan Traven. Kako je lahko poseben dosežek hkrati informativna oddaja s histeričnimi reporterji, ki so specialisti za bolestno poenostavljanje, in Pandurjevo gledališče?
Na koncu je bila celotna prireditev brez največjih zvezdnikov res videti kot nekakšna tolažilna nagrada, kjer so udeleženi poleg kipca ali nekaj minut pozornosti prejeli še širok nasmešek župana Zokija iz prve vrste. Upamo, da se zdaj počutijo bolje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.