25. 6. 2009 | Mladina 25 | Kultura
Osvobajanje glasbe kot življenjsko poslanstvo
75-letnica Vinka Globokarja
Legenda Vinko Globokar in tolkalec Jean-Pierre Drouet
© Miha Fras
Te dni svojo 75-letnico praznuje naš v tujini najbolj prepoznaven ter cenjen skladatelj Vinko Globokar in ob tej priložnosti se je minuli ponedeljek pod okriljem 24. Slovenskih glasbenih dnevov zgodil koncert, s katerim smo dobili vpogled v različna obdobja njegovega ustvarjanja. To ni zanimivo le skozi prizmo slovenske sodobne klasične glasbe, pač pa predvsem v kontekstu evropske avantgarde, kjer je Globokar kot soustanovitelj zasedbe New Phonic Art že konec šestdesetih let minulega stoletja radikalno posegel v idiom (novih) jazzovskih in (sodobnih) klasičnih glasbenih tradicij. V njihovem glasbenem pojmovanju je zvok postal enako pomemben kot interakcija in temu izhodišču je Globokar ostal zvest vse do danes. Zanima ga raziskovanje zvočnosti posameznega inštrumenta (v prvi vrsti seveda pozavne), prek katerega pogosto prevaja človeški glas (in s tem besedo).
Tokrat je to idejo lucidno razprla skladba Voix Instrumentalisée v izvedbi klarinetista Michaela Riesslerja, pa delo Toucher, v katerem je tolkalec Jean-Pierre Drouet duhovito pretrkal, prepraskal in prevprašal Brechtovo Življenje Galilea Galileija. Prosto pot misli je odprla skladba Dos a dos v kateri sta Globokar in Riessler glasbeno tradicijo nadgradila v performans, v skladbi Ombre pa jima je sledil - ponovno zabavni - Drouet, ki se je v kombinaciji akustičnih in sintetičnih ritmov soočil s svojo vestjo. V drugem delu se je trem glasbenikom pridružil še čelist Christophe Roy, predstavili pa so Globokarjevo letošnjo skladbo Destinées machinales, ki je s tem doživela svojo slovensko premiero. Poleg glasbenikov imajo v njej osrednjo vlogo izvirni glasbeni stroji konstruktorke Claudine Brahem, posnemajo pa različne zvoke oziroma hrup iz okolja. Delo je Globokar napisal kot nekakšen poklon trem glasbenikom, ki so ga skupaj z njim tudi izvedli, v njem pa se na presečišču glasbenega gledališča srečata zvočna (in motorična) poetičnost mehanskih konstrukcij ter obsežno razširjen vokabular pozavne, tolkal, čela in klarineta. Ne gre pa spregledati niti Drouetovih izletov v šamanska mrmranja, monologe in gib, ki je - če odmislimo Globokarja kot avtorja skladb - tokrat prevzel kar osrednjo vlogo.
S koncertom so glasbeniki uspešno predstavili del Globokarjevega glasbenega (in obglasbenega) inovativnega ustvarjanja, lepo pa je bilo videti tudi pisano množico, ki je napolnila Linhartovo dvorano Cankarjevega doma, v kateri so se znašli glasbeni entuziasti tako iz popularnoglasbenih kot tudi akademskih vrst. Ni pa povsem razumljiva nekonsistentnost te iste publike, saj se je denimo na nedavnem koncertu Keitha Rowa, Globokarjevega sodobnika in somišljenika, zbralo le kakšnih petdeset ljudi. Je pa tudi res, da Rowe pač ni prejel Prešernove nagrade.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.