22. 12. 2009 | Mladina 51 | Kultura
Glasnost na 11
Izraelski odpičenci Monotonix v Channel Zeru
Levi »Ha Haziz« Elvis in razmetane smeti
© Miha Fras
Lahko v parodiranju rockovskih klišejev goreči privrženec kitarskih muzik najde presežek? Sodeč po sinočnjem odzivu na koncertu izraelskih nihilistov Monotonix očitno lahko. Pa tu sploh ni pomembno, ali sta ironija in cinizem spolzela mimo receptorjev tistega bolj rockovsko-stereotipnega dela publike, kot se je to ob izidu kultnega filma This is Spinal Tap primerilo denimo nekaterim rockovskim zvezdnikom, ki so zgodbo o “najbolj glasnem bendu” menda najprej razumeli kot dokumentarec in ne parodijo. Trio, ki ga sestavljajo vokalist Levi “Ha Haziz” Elvis, bobnar Bonanza the Cat in kitarist Moshe Vegas, za svoj koncertni nastop preprosto potrebuje odziv publike, zato jim prav pride tudi ignorantski izpad agresivnega obiskovalca, ki prerivanje frontmena vzame nekoliko preveč zares. Če na njihovem koncertu vsaj malo ne skačeš, si preprosto smešen. Kot parodija na obiskovalca koncertov, ki sam sebe jemlje preveč resno.
Skozi to prizmo se zdi umestitev Izraelcev v kontekst mini festivala Zuma II ob bok domače zasedbe The Frictions in hrvaške Gatuzo sicer nekoliko nerodna poteza, a po drugi strani Monotonix ni le koncertni cirkus, temveč povsem prepričljivo izzveni tudi skozi prizmo glasbe. Oporo najde v hardrockovskih in heavy metal tradicijah, te pa skozi trušč približajo početju, ki bolj kot na tradicionalno rock’n’roll formo spomni na abstrakcije rockovskih hrupnežev iz Rhode Islanda.
Pred koncertom so se širile govorice, da zna Monotonix pod prisilo varnostnih ukrepov svoj nastop končati že po vsega petnajstih minutah. Da bo nekaj na tem, je dajalo slutiti že bobnarjevo preventivno praznjenje košev za smeti, a ko je nato frontman z vodo polil svoje sošpilavce, publiko in vso opremo ter bobnarja (in Channel Zero) zasul s smetmi, so govorice postale bolj verjetne. Še toliko bolj, ko se je Levi “Ha Haziz” Elvis začel zaganjati v publiko in prosto plezati po prostoru, bobnarju in obiskovalcih. Igrali so na sredini plesišča. Pa na tesnem balkončku pod stropom kluba. Na šanku. Pravzaprav niso igrali le na odru. Tam njihovo početje preprosto ne bi imelo smisla, pa čeprav se v njihovi podrti, hrupni variaciji bluesovskega rocka najde tudi dovolj “resnih” glasbenih domislic.
Nekoliko bolj odprtemu, ali pa rockovsko nerazgledanemu poslušalcu, je glasba izraelskega trojca morebiti celo bližje kot preverjene vsebine, ki so jih predstavili The Frictions in Gatuzo. Glasba zasedbe Monotonix je mnogo bolj samosvoja in zato sveža, ob tem pa je ves čas slišati tudi vplive, ki so jih zaznamovali. Res, da so ti vsaj v koncertnem kontekstu zamejeni v parodiji, a trojec še zdaleč ne deluje porogljivo ali nemara celo žaljivo. Preprosto le “do enajst” potencira stvari, ki rock’n’roll predstavijo s tiste bolj zabavne plati.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.