Psych Funk 101

Prva edicija zbirke Psych Funk 101 nas pelje na opojno in pulzirajoče popotovanje po psihedeličnih šestdesetih in sedemdesetih letih. Mogoče se podnaslov zbirke sliši malce pretenciozno, ko pravi, da gre za globalni psihedelični funk kurikul, vendar odličen izbor in poučna, pronicljiva spremna besedila zbirko uvrščajo med vznemirljivejše kompilacije lanskega leta. Na njej je zbranih štirinajst 'lizergovih' skladb izvajalcev iz Turčije, Irana, Južne Koreje, Etiopije, Italije, Nemčije, Libanona, Egipta, Rusije in Francije, posnetih med letoma 1968 in 1975. Izbor namerno izpušča ustvarjalce z anglo-ameriškega območja, čeravno se njihov vpliv v teh godbah seveda sliši. S kompilacije tako vejejo lokalne posebnosti, spajanje lastnih glasbenih tradicij z odmevom glasbe z Zahoda, hkrati pa širši miljé tedanjega časa, v katerega se vtiskujejo hipijevsko in kontrakulturno gibanje iz ZDA, LSD, Castaneda in Timothy Leary, dediščina funka od Jamesa Browna do bendov Parliament in Funkadelic Georgea Clintona, električno obdobje Milesa Davisa, progresivno rockanje, angažirana vročica Fele Kutija in pobratimov afrobeata, ritmična pulzija nemškega krautrocka in seveda kitarsko wah wah pedaliranje, uporaba fuzza in feedbacka, precizni poudarjeni rifi ter kleni in prožni ritmi bobna in basa. Med bolj znane ustvarjalce na plošči se umešča boter etiopskega jazza Mulatu Astatke, za imenom italijanske zasedbe The Group pa se skriva eksperimentalna zasedba iz Rima Gruppo di Improvvisazione Nuova Consonanza, ki je ustvarjala sodobno klasično glasbo, svobodno improvizirala in se spuščala v elektroakustične eksperimente. Član zasedbe je bil tudi Ennio Morricone, v zbirki pa ponudi spontano improvizacijo, podkrepljeno z udarnim in debelim lomljenim ritmom. Rojak članov te zasedbe, skladatelj Armando Sciascia nas na krilih predirnega basa in srhljivih suspenzov sintetičnih tonov opomni na filmsko godbo iz filmov Daria Argenta. Grška zasedba Petalouda je ustvarjala med letoma 1967 in 1973, torej v času vojaške hunte, njena glasba pa je spoj zahodnega rocka in vplivov folk zvokov iz Turčije. V trših okoliščinah se je znašel iranski glasbenik Mehr Pooya, čigar glasba, v kateri združuje prvine perzijske tradicionalne glasbe in vpliv zahodnega rocka, poliritmije afrobeata in glasbila iz indijske tradicije, je bila po veliki iranski revoluciji večinoma uničena.

V Egiptu se je bolje godilo Omarju Khorshidu, filmski zvezdi sedemdesetih let in kitaristu, ki prispeva enega bolj odtrganih kosov na plošči. Francoska skupina Eskaton sledi progresivnemu rocku rojakov iz benda Magma, nemška zasedba Staff Carpenborg And The Electric Corona pa brati krautrock s studijskimi recepti iz duba. Ploščo dokončno zašilijo ruski kameradi, državni orkester založbe Melodiya pod vodstvom Georgea Garaniana s fankijado iz filma Andreja Končalovskega. Ti nas opomnijo, da bi kakšna tema iz filma Odpisani zlahka bila del pričujočega izbora, ki zvedavost po opojnem funku šele zbuja ...