10. 6. 2010 | Mladina 23 | Kultura
Kantavtorska neprožnost
Zaključek 8. Kantfesta v Kinu Šiška
Sophie Hunger, avtorica pesmi, pevka, skladateljica in multiinštrumentalistka
© Miha Fras
Kino Šiška vse bolj uveljavlja vlogo kulturnega centra, v katerem vsakdo lahko poteši apetite po sebi ljubih vsebinah. Potem ko so minuli petek njegove temelje tresle hrupne abstrakcije, ta teden poteka v znamenju Disciplin A Kitschme. Preteklo soboto pa je tam gostoval zaključni večer že osme ponovitve kantavtorskega festivala Kantfest.
Vtis, da je kantavtorstvo figurativno svet zase, se je ponudil že ob vstopu v intimno osvetljeno dvorano. Umirjeno, spokojno vzdušje je na stežaj odprlo vrata v brezčasen, paralelen prostor, ki ga naglica in stres sodobnih življenjskih smernic nista dosegla. Tisto bolj stvarno plat podalpskega kantavtorstva pa je ponudilo maloštevilno občinstvo in (nepotrebno) predinovsko povzdigovanje lastnih besedil nekaterih nastopajočih. Bo že držalo, da se osrednji presežek skriva v poeziji, toda če je ta zapakirana v razmeroma neatraktivno zvočno podobo, avtorji tvegajo, da njihovo ustvarjanje postane samo sebi namen. Kriterijev, ki jih je treba izpolnjevati za udeležbo na festivalu, ne poznam, a če gre soditi po letošnjih dobitnikih nagrad “kanta”, priložnost dobivajo predvsem avtorji, ki se držijo arhetipske “akustična kitara/vokal” forme. Če Jani Kovačič, ki že dobrih trideset let uspešno širi to togo obliko, letošnjega dobitnika zlate kante Boštjana Narata napove kot “najbolj modernega in v duhu časa”, je to le še razlog več za privzdigovanje obrvi. S svojo izraznostjo Narat pravzaprav z ničimer ne nadgradi estetike, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih minulega stoletja popularizirala kantavtorstvo. Da to arhaično formo uspešno lahko razširi že vokalna gibkost, pa je navsezadnje dala vedeti Mina Špiler, ki se mu je pridružila v eni od skladb.
Zanimiv trenutek je s spokenwordovskim prebiranjem poezije Ivana Volariča - Fea zanetil še bronasti dvojec Katarina Juvančič/Dejan Lapanja, sicer pa je za glavni presežek večera poskrbela švicarska gostja Sophie Hunger. Njeno uvodno a cappela prepevanje v švicarsko-nemškem dialektu je potrdilo, da je domišljena in nekonvencionalna interpretacija prav tako pomembna kot besedilo, danes v času zvočnih prevratov nemara celo še bolj. Avtorica pesmi, pevka, skladateljica in multiinštrumentalistka je s spremljevalno zasedbo sestavljala samosvoje skladbe, razpete med folkovskimi in rockovskimi izročili. Njeni zvočno avanturistični, nestandardni in predvsem nepričakovani posegi v ohlapno pop formo pa so potrdili, da se ideje kantavtorstva izvrstno znajdejo tudi v drznejših domislicah.
Morda pa so se iz njenega nastopa, ki ga je v zadnjem delu kronala še s pastoralno kombinacijo akustične kitare in vokala, kaj naučili domači glasbeniki. Navsezadnje bi jih o tem moralo prepričati že nad Švicarko očarano občinstvo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.