16. 9. 2010 | Mladina 37 | Družba | Intervju
Oliver Frljić
Oliver Frljić (34) je vodilno ime mlajše generacije hrvaških gledaliških režiserjev
Režiser Oliver Frljić v predstavi Bakhantke
Maja je v predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine - v njej so sodelovali igralci SMG - »ozmerjal« Slovence zaradi njihove vloge v razpadanju Jugoslavije in njihovega nacionalizma in šovinizma. Te dni pa gostuje v Ljubljani na festivalu Ex Ponto s predstavo nemškega dramatika s konca 19. stoletja, Franka Wedekinda, Pomladno prebujenje. V njej problematizira »samoumevnost« moči in vloge rimskokatoliške cerkve v hrvaški družbi ter vernikom vrže v obraz kritiko, da so tolerantni do pedofilov v talarjih. Zdi se, da si je Frljić izbral maksimo, ki jo vsili gledalcem z besedami: »Plačali ste, zdaj pa imate. Ne greste ven, dokler ne začnete razmišljati.«
Preizkusil se je tako rekoč v vseh gledaliških zvrsteh, od uličnih performansov do režij v nacionalnih gledališčih, od predstav za otroke do kontroverznih režij, s katerimi je razburjal in še razburja hrvaško kulturno in politično javnost. Svoje gledališče Le Cheval je ustanovil že v času študija in deluje še danes. Toda rob »dovoljenega«, ki ga določajo varuhi duše nacije in njene kulture, je prestopal s svojimi režijami v institucionalnih gledališčih. Da bi jih testiral in jih opozoril na njihovo poslanstvo. V Ajshilovih Bakhantkah na Splitskem poletnem festivalu je odel igralca v plašč iz surovega mesa in v predstavi uporabil govor nekdanjega hrvaškega premiera Iva Sanaderja. Nastal je kraval in predstava je bila tik pred prepovedjo. V gledališčih sosednjih držav pa je znan predvsem po delu Turbofolk, ki so jo nekateri kritiki označili za »moralno pohujšljivo«.
V bosanskem Travniku rojeni diplomirani filozof, religiolog in gledališki režiser je sicer blag sogovornik, vendar z jasnimi mislimi in kritičnimi premisleki o aktualni družbeni stvarnosti. Da bi opozoril na družbene probleme, na negativne politične in siceršnje pojave, je mogoče v njegovih predstavah zaznati precejšnjo mero provokacije. Z njo gre morda čez rob, vendar le zato, da ponudi avditoriju možnost za razmislek in opozori druge medije na predstavo in poslanstvo gledališča ter nevtralizira njegove pomanjkljivosti kot medija v sodobnem času. Zato so njegove predstave »stroji«, ki prisilijo gledalca, da se sooči s temami, ki se jih (ne)hote izogiba ali pa jih hoče državna politika namerno potisniti v pozabo, ljudje pa jih nosijo v sebi kot speče pošasti, ki lahko planejo ven kadarkoli, in to z grozljivimi posledicami.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.